Jedro

Tožnik je zgolj na splošno navajal, da je odnos med Arabci in Amazighi vedno napet v smislu, da Arabec ne bi hotel delati z njim, vendar po mnenju sodišča glede na vse, kar je povedal, ni mogoče sklepati, da bi zaradi tega bil prikrajšan pri zaposlitvi, saj je imel več zaposlitev in je tudi povedal, da ko je zaprosil za službo, so ga tudi povabili na razgovor in mu na koncu dejali, da je dober in primeren za delo, vendar mora plačati denar. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da bi bil diskriminiran zaradi svoje narodnosti. Tožnik je torej zaposlitev v svoji izvorni državi imel, zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Hkrati mu je določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V prošnji je navedel, da je Maroko zapustil, ker ljudje tam nimajo dovolj pravic, družba v Maroku mladih ne podpira, zato je tam veliko brezposelnosti.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel nezmožnost poiskati si dobro plačano zaposlitev, razlog za to pa je videl v svojem ekonomskem statusu in občutku, da ima za dobro zaposlitev manj možnosti zaradi njegove narodne pripadnosti. Želel si je izboljšati svoj finančni položaj, zato je odšel v tujino. Tožena stranka po preučitvi vseh tožnikovih izjav, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ocenjuje, da slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi katerega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in sicer na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik je trdil, da v Maroku ni mogoče dobiti dobro plačanega dela, da bi si omogočil boljši življenjski standard. Želel je zaslužiti dovolj denarja, da bi lahko v Maroku kupil restavracijo, s katero bi se preživljal in si omogočil bolj dostojno življenje. Tožena stranka poudarja, da ekonomski razlog ni takšne narave, ki bi ga lahko upoštevala za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, po preučitvi navedb pa tožnik ne izkazuje osebnega elementa, ki bi ga kot takšnega v postopku lahko tožena stranka upoštevala. Tožnik je tudi povedal, da so revni ljudje, prav tako tudi, da so Berberi v Maroku v slabšem položaju kot Arabci. Navedel je, da imajo slabše možnosti za boljše zaposlitve. Tožena stranke njegovim navedbam, da je bil na podlagi povedanega v slabšem položaju kot ostali arabski prebivalci Maroka, ne sledi. Tožnik je namreč povedal, da je bil zaposlen, opravljal je različna dela, iz česar nedvomno izhaja, da je delo imel. Pravica do dela mu nikoli ni bila odvzeta. Povedal je tudi, da je šolanje opustil, ker si je želel poiskati zaposlitev in v nadaljevanju študija ni videl smisla. Tudi dejstvo, da je obiskoval fakulteto, pomeni, da mu pravica do šolanja ni bila odvzeta. Zgolj njegovih domnev, da si boljšega dela ni uspel poiskati, ker je Berber, tožena stranka ne more sprejeti kot dejstva, da so mu bile zaradi narodnosti kršene pravice, sploh glede na to, da je povedal, da je delo imel. Tožnik ni navedel osebnih okoliščin, ki bi jih lahko kakorkoli povezovali z utemeljenimi razlogi za mednarodno zaščito. Ni navajal, da bi ga pri iskanju dela kdaj zavrnili samo zato, ker je Berber, njegova predvidevanja pa so brez kakršnekoli realne osnove. Povedal je tudi, da je imel večkrat možnost osebnega razgovora in tudi ni navajal, da službe ne bi mogel dobiti. Opravljal je priložnostna dela. Tožena stranka ne sledi navedbam, da je tožnikova etnična pripadnost razlog, da ne dobi bolje plačanega dela tudi zato, ker je povedal, da mu je denar za pot posodil oče, nekaj denarja je lahko prihranil sam, iz česar izhaja, da sta oba zaposlitev imela in med drugim uspela tudi prihraniti denar za tožnikovo pot v tujino. To, da je zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo. Večkrat je poudaril, da je državo zapustil, ker si je želel zagotoviti boljšo prihodnost, kar je pred njim storilo že veliko njegovih prijateljev. Nikoli ni navajal, da bi bil v Maroku kakorkoli drugače osebno ogrožen. Tožena stranka je prepričana, da je razlog, zaradi katerega ni dobil dobro plačane zaposlitve, povezan z njegovim pomanjkanjem izobrazbe, slednje pa ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na relevantnih področjih tako dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov. Ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja. Tožena stranka izjave tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite in je zato prošnjo zavrnila na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik v tožbi povzema razloge tožene stranke, zaradi katerih je zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in so navedeni v izpodbijani odločbi. Z navedbo, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo zaradi revščine oziroma nezmožnosti poiskati si dobro plačano zaposlitev, se ne strinja. Tožnik opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja, je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistveni element dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno. Tožnik je na osebnem razgovoru navajal, da je delal, vendar to ni bilo dovolj za preživetje. Res je, da je dostopal do trga dela, vendar je bilo to za njegovo preživetje premalo. Predvidljivo pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo "zgolj možnost ali sum", vendar je lahko nižja od merila "zagotovo". Težave, ki jih je opisal tožnik, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1, in sicer da bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Človeku, ki mu v lastni državi ne zagotovijo primerne zdravstvene oskrbe oziroma je le-ta zagotovljena ob nenehnem plačevanju, zagotovo grozi nečloveško ravnanje. Tožnik tudi opozarja na načelo nevračanja. Vračanje je prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti s svojo odločbo, s katero tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da to, da tožnik ni imel dovolj prihodkov, da bi se lahko preživljal, ni razlog, da bi mu bilo mogoče priznati mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ekonomski razlog ni razlog, zaradi katerega bi tožnik bil upravičen do mednarodne zaščite. Glede na to, da je tožnik že pred odhodom iz Maroka opravljal različna priložnostna dela in se tako preživljal, pa tudi ni nobenega razloga, da se ob vrnitvi v izvorno državo ne bi mogel preživljati še naprej. Ker je nekaj denarja za pot pridobil iz naslova svojega dela, to tudi pomeni, da ni bil v tako slabi ekonomski situaciji, da v Maroku ne bi bil zmožen preživeti. Finančno mu je pomagal tudi oče, kar pomeni, da je tožena stranka upravičeno sklepala, da bi finančno pomoč za preživetje lahko prejel tudi, če zaposlitve ne bi uspel najti. Večkrat je povedal, da si želi ustvariti več prihrankov, s katerimi bi si omogočil boljše življenje, kar ne opravičuje njegovih navedb, da v Maroku ne more preživeti. Tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni drugi evropski državi, ki jo je prečkal na njegovi poti, kot razlog pa je navedel, da ga tam ni zaustavila policija, kot se je to zgodilo v Sloveniji. Iz tega ravnanja ne gre razbrati, da se počuti tako ogroženega, da bi moral za mednarodno zaščito zaprositi kar najhitreje, kot je to mogoče. Tožnik tudi navaja, da v izvorni državi ne bi imel dostopa do zdravstvenih storitev in bi bil zato podvržen nečloveškemu ravnanju. Nikoli ni omenjal v postopku, da ne bi imel zdravstvenih storitev, če bi jih nujno potreboval. Splošnih sistemskih pomanjkljivosti v izvorni državi na področju zdravstva in socialnih pravic pa v postopku mednarodne zaščite ni mogoče upoštevati. V zvezi z navajanjem, da ni bilo upoštevano načelo nevračanja, pa tožena stranka navaja, da je v okviru podanih navedb tudi presojala, ali bi bila vrnitev tožnika v izvorno državo zanj ogrožajoča. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 27. 12. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

10. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja navedeni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi.

11. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je tožnik ogrožen, ker v primeru vrnitve v Maroko ne bo mogel živeti dostojnega življenja in da bi bilo ogroženo njegovo preživetje. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal, da je različne zaposlitve imel, vendar ni mogel ničesar prihraniti. Poleg tega je povedal, da je nekaj denarja za pot tudi sam prihranil. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da ne bi mogel imeti dovolj denarja za preživetje.

12. Poleg tega iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik je sicer omenil, da pri zaposlovanju v Maroku obstaja rasizem in da Arabec ne bi hotel poslovno sodelovati z njim, ker je Amazigh, vendar pa iz njegovih navedb na osebnem razgovoru ni mogoče zaznati, da bi on konkretno bil prikrajšan zaradi svoje narodnosti pri zaposlitvi. Tožnik je zgolj na splošno navajal, da je odnos med Arabci in Amazighi vedno napet v smislu, da Arabec ne bi hotel delati z njim, vendar po mnenju sodišča glede na vse, kar je povedal, ni mogoče sklepati, da bi zaradi tega bil prikrajšan pri zaposlitvi, saj je imel več zaposlitev in je tudi povedal, da ko je zaprosil za službo, so ga tudi povabili na razgovor in mu na koncu dejali, da je dober in primeren za delo, vendar mora plačati denar. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da bi bil diskriminiran zaradi svoje narodnosti. Tožnik je torej zaposlitev v svoji izvorni državi imel, zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Iz vseh navedenih razlogov sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje in bi bila nevarnost za nastanek resne škode, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. 13. V tožbi tožnik tudi navaja, da človeku ki mu v lastni državi ne zagotovijo primerne zdravstvene oskrbe oziroma je le-ta zagotovljena ob nenehnem plačevanju, zaradi tega sigurno grozi nečloveško ravnanje. Tožnik v osebnem razgovoru ni navajal, da bi bil on osebno prikrajšan zaradi zdravstvene oskrbe, res pa je, da je pri podaji prošnje navedel, da v Maroku ni pravic v izobrazbi, zdravljenju ter da so mladi brezposelni. Vendar gre pri tem zgolj za splošno navedbo, ki v prošnji ni bila konkretizirana, medtem ko v osebnem razgovoru tovrstnih težav ni omenjal. 14. Tožnik v tožbi opozarja tudi na načelo nevračanja. Sodišče se strinja, da je treba upoštevati prepoved vračanja v izvorno državo, če bi posamezniku grozilo mučenje ali nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Vendar pa - kot je bilo že pojasnjeno - tožniku kaj takega ne grozi, saj v izvorni državi ni bil s strani nikogar preganjan, imel pa je tudi zaposlitev. Iz navedenega razloga je ta tožbena navedba neutemeljena.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.