Jedro

Kljub ugovoru tožeče stranke že v pritožbi v upravnem postopku, da je poslovni prostor izpraznila že septembra 1993, tožena stranka postopka ni dopolnila v smislu 242. člena ZUP in tožeče stranke ni pozvala k predložitvi dokazov o zatrjevanem odločilnem dejstvu. Ob takšni pomanjkljivi presoji tudi sodišče prve stopnje brez glavne obravnave (1. odst. 50. člena ZUS) ni moglo ugotavljati ne ugotoviti, ali je navedba tožnika resnična.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1768/95-7 z dne 21.3.2001 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.10.1995, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava L. C. z dne 19.11.1993, s katero ji je bilo za čas od 1.10. do 31.12.1993 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini 36.813,00 SIT, od česar odpade na poslovni prostor na ... v L., 22.857,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Pritrjuje stališču tožene stranke, ki je pritožbo zavrnila, ker je ugotovila, da je tožeča stranka uporabnik prostorov, za katere se obračunava nadomestilo, na podlagi najemne pogodbe z dne 17.11.1986, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, iz priloženih spisov pa ni razvidno da bi bila ta pogodba razveljavljena oziroma odpovedana. Sodišče zavrača tožbene ugovore: tožeča stranka je šele k tožbi predložila kot dokaz sklep najemodajalca z dne 4.10.1993 glede o odpovedi najemne pogodbe. Ta sklep bi lahko priložila že pritožbi v upravnem postopku. Po 3. odstavku 14. člena ZUS stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84-33/89, v nadaljevanju ZSZ) je zavezanec za plačilo stavbnega zemljišča neposredni uporabnik zemljišča, med drugim tudi najemnik poslovnega prostora. V času odločanja je še vedno veljala najemna pogodba z dne 27.11.1986. Sklenjena je bila za nedoločen čas, po 8. členu preneha z odpovedjo. V upravnih spisih ni odpovedi pogodbe, niti ne sklepa, ki ga je tožbi priložila tožeča stranka, pač pa uradni zaznamek z dne 19.8.1994 (listovna številka 5).Iz njega je razvidno, da je v poslovnem prostoru postavila peč za centralno kurjavo. Zato ta prostor še zmeraj uporablja in je zavezana za plačilo za uporabo stavbnega zemljišča tudi za ta prostor za sporno obdobje. Sicer pa iz sklepa z dne 4.10.1993 niti ne izhaja, da je pogodba prenehala.

Izhaja le, da lahko preneha šele, ko bo predala poslovne prostore, ki bodo izpraznjeni vseh stvari in oseb. Ni predložila dokazov o tem, da bi izpolnila pogoje za prenehanje veljavnosti najemne pogodbe. Iz uradnega zaznamka celo izhaja, da teh pogojev ni izpolnila niti do 19.8.1994. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje na prvi stopnji. V pritožbi navaja, da je poslovne prostore že meseca oktobra 1993 izpraznila in jih po navedenem datumu ni več uporabljala. To je nesporno znano tudi toženi stranki, saj je v 2. odstavku obrazložitve svoje odločbe z dne 16.5.2000 navedla, da se je tožeča stranka v letu 1993 izselila z navedenega poslovnega prostora. Zaradi te odločbe, upoštevaje sklep in glede na prevzemni zapisnik, ki se mora nesporno nahajati v upravnem spisu, je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je še leta 1994 uporabljala isti poslovni prostor.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Bistvo tega upravnega spora se nanaša na vprašanje, ali je tožeča stranka zavezanka za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi za poslovni prostor na ... v L. ali ni takšna zavezanka, in to za obdobje od 1.10.1993 so 31.12.1993. Tožeča stranka je že v pritožbi v upravnem postopku navajala, da je poslovni prostor že 1.9.1993 vrnila najemodajalcu. Kljub takšnemu njenemu ugovoru tožena stranka postopka ni dopolnila v smislu 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in tožeče stranke ni pozvala k predložitvi dokazov o zatrjevanem in odločilnem dejstvu, temveč je njeno pritožbo zavrnila le z razlogi, da je najemna pogodba še vedno veljavna. Takšna pomankljiva presoja ne pomeni presoje vseh odločilnih dejstev. Smiselno enake ugovore glede svojega statusa zavezanke je tožeča stranka uveljavljala tudi v tožbi. Sodišče prve stopnje zato tožbi priloženega sklepa ni moglo zavrniti kot tožbeno novoto, sklicujoč se pri tem na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS. Brez glavne obravnave (1. odstavek 50. člena ZUS), torej z odločanjem na seji (2. odstavek 50. člena) tudi ni moglo ne ugotavljati in ne ugotoviti ali je tožeča stranka že vrnila najemodajalcu poslovne prostore ali ne in kdaj se je to zgodilo. Tožbe proti takšni odločbi tožene stranke zato sodišče prve stopnje ni moglo zavrniti s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS in s presojo, da je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pa pravilen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.