Jedro

Če tožena stranka ni konkretizirala ocene posameznih kriterijev, ki so bili podlaga za hitrejše napredovanje tožničinih sodelavcev, sodišče ni imelo vsebinske podlage za pozitivno presojo pravilnosti ocene, na podlagi katere tožnica ni izpolnjevala pogojev za hitrejše napredovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločbe o določitvi količnika za določitev plače in odgovora na ugovor zoper odločbo o določitvi količnika ter zahtevek za vrnitev razlike osebnega dohodka za čas od 14.3.1997 dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo o stroških postopka in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodbi v prvi vrsti očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da so zaključki sodišča zgolj pavšalni, saj ravnateljica tožene stranke ni predložila nobenih kriterijev, ki so ji služili kot osnova za ocenjevanje sodelavcev pri izjemnem napredovanju, poleg tega sodišče s tem v zvezi ni zaslišalo tožeče stranke. Iz primerjave z drugimi strokovnimi delavci je razvidno, da so enako število točk prejeli tudi sodelavci z manj let delovne dobe, brez opravljenega strokovnega izpita in celo nižjo izobrazbo. Razlage ravnateljice glede tistih, ki so izredno napredovali, pa so zgolj pavšalne. Nasprotno je tožnica predložila seznam različnih dejavnosti in aktivnosti, ki jih je opravljala poleg vzgojnoizobraževalnega dela v času od leta 1989 do leta 1997 in se nanašajo na kriterija dodatno funkcionalno znanje in interdisciplinarna usposobljenost. Ravnateljica bi torej morala pri predlogu za razporeditev v plačilne razrede upoštevati vse pogoje, ki jih delavec izpolnjuje, ne pa zaradi 20 % omejitve določenim delavcem teh pogojev ne priznati. Nadalje ponovno poudarja, da so bili v ugovornem postopku pred delodajalcem kršena določila delovnopravne zakonodaje. Pri tem ponavlja, kar je navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da svet šole ne more o ugovoru, o katerem je že odločil, ponovno odločati, da na izredno sejo ni bila vabljena ter da je svetu v času izrednega zasedanja mandat že potekel. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo zgolj ponavljala, kar je navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pri toženi stranki je lahko izjemno napredovalo le 7 delavcev, pri čemer so bili kriteriji za ocenjevanje podani v pravilniku, torej znanim vsem delavcem. Tožeča stranka je bila dobra delavka, vendar je bilo 7 delavcev pri toženi stranki po oceni ravnateljice toliko boljših, da so lahko glede na omejitve izjemno napredovali le oni. Nadalje še navaja, da bi bilo v primeru, da sodišče razveljavi izpodbijane odločbe glede na že omenjeno kvoto, treba razveljaviti izjemno napredovanje za vse ostale delavce. Glede kršitev v ugovornem postopku pa ponovno poudarja, da je šlo na izredni seji samo za dokončno odločanje o zadevi, zato na to sejo niso vabili delavk, kar potrjuje tudi dejstvo, da je tožnica prejela le en pismen odpravek sklepa. Ne glede na to, pa te kršitve postopka lahko predstavljajo le relativno kršitev postopka in ne absolutne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002, v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo, da izpodbijana sodba glede odločilnih dejstev nima razlogov. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča o tožničinem neizpolnjevanju kriterijev za izredno napredovanje zgolj pavšalna.

Ustavno sodišče je z odločbo, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 19/2001, odpravilo 2. stavek 15. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 66/96, v nadaljevanju pravilnik), ki določa, da lahko izjemno napreduje v en plačilni razred višje le 15 % zaposlenih. Navedene omejitve pri izrednem napredovanju so bile tako odpravljene z učinkom za nazaj, kar daje podlago za spremembo vseh tistih odločb, ki so sicer enakopravne strokovne delavce postavljale v neenakopraven položaj. To pomeni, da je stališče tožene stranke, da bi v primeru razveljavitve izpodbijanih odločb bilo treba razveljaviti tudi vse tiste odločbe o določitvi količnika delavcev, ki so izjemno napredovali, zmotno. Če bi torej sodišče ugotovilo, da je tožnica v enaki meri izpolnjevala pogoje za napredovanje, kot delavci, ki so dejansko izjemno napredovali, bi lahko ne glede na omejitve iz pravilnika tudi sama napredovala.

Kriteriji oz. pogoji napredovanja, relevantni pri prvi razporeditvi strokovnih delavcev, so postavljeni v predlogu za razporeditev v plačilne razrede (delovna uspešnost, samostojnost in zanesljivost pri delu, dodatna funkcionalna znanja, ustvarjalnost in interdisciplinarna usposobljenost). Oceno o tem, kaj je za izpolnjevanje posameznega kriterija pomembnejše in odločilnejše, pa je treba prepustiti ravnatelju. Ta je v procesu ocenjevanja dolžan dejavnike, ki jih je štel kot odločilne, uporabiti za vse delavce enako. In šele vprašanje enakovredne obravnave delavcev z vidika teh dejavnikov podleže presoji sodišča. Takšna presoja pa je možna le, če so sodišču znani dejavniki, ki jih je ravnatelj štel za odločilne v okviru posameznega kriterija napredovanja in pogoji, ki so jih delavci, ki so izredno napredovali, v nasprotju s tožnico dejansko tudi izpolnjevali.

V konkretnem primeru se tožnica ni strinjala z oceno o neizpolnjevanju pogojev napredovanja po pogojih dodatnega funkcionalnega znanja in interdisciplinarne usposobljenosti. Pri tem pa iz izvedenega dokaznega postopka in obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj je ravnateljica dejansko štela kot odločilno in v čem so bili delavci, ki so izjemno napredovali, glede teh dveh pogojev napredovanja boljši kot tožnica. Ni torej ne izpričano, še manj izkazano z listinskimi dokazi, katere dejavnike so delavci, ki so izjemno napredovali v nasprotju s tožnico tudi izpolnjevali, kar bi podprlo ravnateljičino pavšalno izpoved, da so bili prvi v resnici tudi boljši kot tožeča stranka. Ravnateljica tudi ni obrazložila v čem so razlike med tožnico in ostalimi z vidika seznama aktivnosti, ki ga je predložila tožnica v dokaz, da izpolnjuje navedena pogoja. Namesto tega je sodišče samo ugotavljalo ustreznost teh aktivnosti glede na določila pravilnika, kar pa ni v njegovi pristojnosti. Kot že rečeno lahko primernost posamezne aktivnosti enega delavca presoja le ravnatelj z vidika dejavnikov, ki jih je za posamezni kriterij štel kot odločilne in v primerjavi z aktivnostmi drugih delavcev. Sodišče pa v konkretnem primeru ne samo, da ni poznalo teh dejavnikov, ampak tudi ni razpolagalo s podatki o delavcih, ki so izjemno napredovali.

Prvostopenjsko sodišče tako ni imelo nobene vsebinske podlage za presojo pravilnosti ravnateljičine ocene, zato tudi sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Glede na povedano je bilo treba izpodbijano sodbo iz razloga po 14. tč. 339. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka razložiti dejavnike, ki jih je štela za odločilne pri presoji omenjenih dveh kriterijev napredovanja, in argumentirati razloge za drugačno oceno pogojev za napredovanje pri tožnici v primerjavi z delavci, ki so hitreje napredovali. Če tožena stranka ne bo izkazala konkretnih razlogov za različno oceno posameznih kriterijev, sodišče ne bo moglo sklepati na utemeljenost drugačnega položaja tožnice v primerjavi s sodelavci, ki jim je bila priznana razvrstitev v plačilne razrede na podlagi hitrejšega napredovanja.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo tudi ustrezno odločiti o drugostopenjski odločitvi sveta šole v tem primeru. Kolikor je bilo o tožničinem ugovoru odločeno šele na izredni seji, ko je članom mandat že potekel, gre dejansko za nično odločitev, saj organ, katerega člani nimajo mandata, ne more sprejemati veljavnih odločitev. Ob taki ugotovitvi bo potrebno zahtevku za razveljavitev odločitve sveta z dne 21.04.1997 ugoditi oziroma ugotoviti ničnost te odločbe. Kljub ugotovljeni napaki v ugovornem postopku, pa bo moralo prvostopno sodišče neposredno po vsebini presojati odločbo ravnateljice o določitvi količnika (3. odst. 24. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94), saj glede na 1. odst. 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 14/90 - 71/93) v tem primeru učinkuje že prvostopna odločitev.

Izrek o stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje.