Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na dolžnikove navedbe v ugovoru o višini (glavnice) uveljavljane terjatve, ki jo priznava (833.514,80 SIT) in upnikovo potrditev oziroma strinjanje s temi navedbami dolžnika, pravilno ugotovilo, da dolžnik za glavnico 833.514,80 SIT ne izpodbija tim. kondemnatornega dela sklepa o izvršbi (1. tč. izreka).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je sklep o izvršbi z dne 12.1.2000 postal pravnomočen za glavnico v znesku 833.514,80 SIT (1. tč. izreka), v preostalem delu pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v dovolilnem delu in ga v tem delu ter glede stroškov odstopilo pristojnemu sodišču v pravdni postopek (2. in 3. tč. izreka).

V pravočasni pritožbi je dolžnik navedel, da je v ugovoru navajal, da njegov dolg na dan 21.1.2000 znaša 833.514,80 SIT ter da potekajo nadaljni razgovori o uskladitvi dolga. Po prejemu izpodbijanega sklepa pa je prejel pismo upnika, iz katerega je ugotoviti, da upnik priznava nadaljnjih 77.571,95 SIT terjatve v korist dolžnika, zato dolg ne znaša 833.514,80 SIT temveč 755.942,85 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da dolg znaša 755.942,85 SIT, s čimer dolžnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je ugotovilo, da znaša dolg 833.514,80 SIT, ni utemeljena.

Dolžnik je v ugovoru (redna št. 7) navedel, da njegov dolg do upnika na dan 21.1.2000 znaša 833.514,80 SIT; v odgovoru na ugovor (redna št. 15) je upnik navedel, da je v dogovorih z dolžnikom, da mu vrne določeno blago, za kar mu bodo izdali dobropis, če bo vrnjeno blago (predvidoma dne 22.2.2000) nepoškodovano in količine točne. Tako bi dolg na dan 21.2.2000 znašal 755.942,85 SIT, o čemer bodo sodišče (glede na stanje prejetega blaga) obvestili. Sodišče prve stopnje je nato upnika z dopisom (redna št. 17) pozvalo naj navede "konkretizirano" terjatev zaradi nadaljnjega postopanja; tako je upnik v vlogi z dne 3.3.2000 (redna št. 18) navedel, da je dolžnik vrnil samo del blaga v vrednosti 157.500,00 SIT, ostalega blaga, glede katerega so se dogovarjali pa ne. Dolg tako znaša na dan 1.3.2000 833.514,80 SIT s pripadajočimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tako glede na dolžnikove navedbe v ugovoru o višini (glavnice) uveljavljane terjatve, ki jo priznava (833.514,80 SIT) in upnikovo potrditev oziroma strinjanje s temi navedbani dolžnika, pravilno ugotovilo, da dolžnik za glavnico 833.514,80 SIT ne izpodbija tim. kondemnatornega dela sklepa o izvršbi (1. tč.

izreka), zato je ugotovilo, da je v tem (neugovarjanem) delu sklep o izvršbi postal pravnomočen (prim. tudi 2. odst. 435. člena ZPP), v ostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo v 2. tč. izreka in v tem delu zadevo odstopilo pristojnemu sodišču (po 2. odst. 62. člena ZIZ).

Odločitev sodišča prve stopnje je bila tako pravilna, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nobenih bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).