Jedro

Določba o minimalnem odmiku v Odloku o ZN se nanaša le na stavbe, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da velja tudi za dovoz, ki po projektu predstavlja del prometne ureditve, ki omogoča uporabo stavbe. Česa takega Odlok o ZN za dovoze ne določa. Rok 30 dni od vročitve upravnega akta velja tudi za rok, v katerem je treba navesti vse tožbene razloge. Razlogi, ki bi bili navedeni po tem roku, so zato prepozni in jih sodišče ne presoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo družbi A., d.o.o. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječe enostanovanjske stavbe na zemljiščih s parc. št. 67/4 in 67/12, obe k.o. ... ter za izvedbo plinskega priključka preko zemljišča s parc. št. 68/1 k.o. ... V obrazložitvi je navedeno, da se predvidena gradnja nahaja v območju urejanja VS3/1 – Rožna dolina, ki se ureja z Odlokom o sprejemu zazidalnega načrta za zazidalni otok VS-5 Rožna dolina in del VS-6 – Vič (v nadaljevanju Odlok o ZN, Uradni list SRS, št. 32/84). Ta v 7.4. členu določa, da so na predmetnem območju dopustne dozidave, kadar v sklopu obstoječega objekta ni možno zagotoviti primernih bivalnih pogojev in v smislu izboljšanja sanitarno higienskega standarda ter funkcionalnosti. Po 7.5. členu Odloka o ZN so dopustne tudi druge spremembe obstoječih objektov, upoštevaje pravila strok in maksimalnega dopustnega gabarita P+1+M ter omejitev glede podkletitve objekta. Ugotavlja, da je predvidena gradnja skladna z določbami Odloka o ZN. Dovoz v kletno etažo stavbe oziroma v novi garažni del objekta je predviden preko nove uvozno-izvozne klančine z naklonom 17 %. Iz predloženega načrta zaščite gradbene jame izhaja, da ob izvedbi nove uvozno-izvozne klančine in dvorišča pred uvozom v garažni del objekta ne bo poseženo na zemljišča v lasti tretjih oseb. Gradnja bo v celoti izvedena na investitorjevih zemljiščih in bo od posestne meje z zemljiščem s parc. št. 84/2 k.o. ... oddaljena 0,4 m, od posestne meje z zemljiščem s parc. št. 84/9 k.o. ... pa 0,8 m. Drugostopenjski upravni organ glede pritožnikovega ugovora o neupoštevanju strokovnega mnenja o izvedbi oporne konstrukcije v gradbeni jami ob posestni meji, ki ga je izdelal B.B., univ. dipl. inž. gradbeništva meni, da je bilo strokovno mnenje v postopku na prvi stopnji upoštevano kot dokazilo za trditve stranskega udeleženca o tem, iz katerih razlogov nasprotuje gradnji. Prvostopenjski organ je s predloženim strokovnim mnenjem seznanil investitorja, ta pa je predložil načrt zaščite gradbene jame iz februarja 2011 kot odgovor na navedbe in pomisleke iz prej citiranega strokovnega mnenja. Ta načrt je prvostopenjski organ upošteval kot dokaz, da se z nameravano gradnjo ne bo ogrozilo sosednje nepremičnine v lasti tožnika. Dodaja še, da je presoja takega dokaza, kot je v konkretnem primeru strokovno mnenje, ki ga je priložil tožnik, v pristojnosti upravnega organa in od tega organa je odvisno, ali bodo ugotovitve iz predloženega dokaza vzbudile dvom v pravilnost in skladnost projektne dokumentacije, ki je služila za izdajo gradbenega dovoljenja. Strokovno mnenje tožnika v konkretnem primeru ni vzbudilo nobenega dvoma v pravilnost projektnih rešitev, ki jih je predložil investitor. Pojasnjuje še, da Pravilnik o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08) za sestavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za enostanovanjsko stavbo ne zahteva načrta varovanja gradbene jame, zato je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja odločilna ugotovitev o tem, ali ima ta vse predpisane sestavine, ki jih določa Pravilnik o projektni dokumentaciji. Načrti, ki se nanašajo na izkop, pa sodijo med projekte za izvedbo. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja posegi v pravice tožnika niso razvidni, po veljavnih predpisih pa v konkretnem primeru tudi ni podlage za pogojevanje izdaje gradbenega dovoljenja s soglasjem soseda. Poudarja še, da za projektne rešitve, njihovo izvedljivost na terenu ter varnost teh rešitev odgovarjata odgovorni projektant in odgovorni vodja projekta. Ne sledi pavšalnemu ugovoru, da ne gre za enostanovanjski objekt. Z njim pa tožnik tudi ne pojasni, v čem naj bi bil kršen njegov pravni interes.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da mu ni bilo pojasnjeno, da je sestavni del Odloka o ZN tudi Pravilnik. Pri tem se sprašuje, ali ta sploh velja, ker ni bil objavljen. Ne prvostopenjski, ne drugostopenjski upravni organ nista ugotovila, da naj bi se predmetno območje po zazidanem načrtu nahajalo v „preostalem delu Rožne doline“. Meni, da ni obrazloženo, da so izpolnjeni pogoji iz 7.4. člena Pravilnika. Po vpogledu v tehnično poročilo ugotavlja, da v obravnavanem primeru dozidava ni možna, ker ni izpolnjen navedeni pogoj, kar podrobneje obrazloži. Kljub temu pa gradnji prizidka ne nasprotuje, nasprotuje pa uvozu v garažo ob njegovi ograji. Meni, da bi bilo z ureditvijo nove klančine poseženo v njegovo zemljišče. Ob klančini pred uvozom v novo predvideno garažo se bo izvedla AB pilotna stena, na vrhu pa bo povezana z AB gredo, ki je od posestne meje s parc. št. 84/2 oddaljena 0,40 m, od posestne meje z zemljiščem parc. št. 84/9 pa 0,8 m. Ob tej parcelni meji je postavljena njegova ograja, katere stabilnost bo s tem posegom ogrožena. Pri tem se sklicuje na strokovno mnenje o izvedbi oporne konstrukcije v gradbeni jami ob posestni meji, ki ga je pripravil B.B. dne 1. 2. 2011. Prvostopenjski upravni organ tega strokovnega mnenja ni presojal, pač je le ugotovil, da ob izvedbi nove klančine in dvorišča pred uvozom v garažni objekt ne bo poseženo na zemljišča v lasti tretjih oseb. Zgolj taka navedba pa ne zadostuje, saj pri tem ni možno odgovoriti na vprašanje, katero od dveh mnenj oziroma stališč je pravilno.

Poročilo o geomehanskih laboratorijskih preiskavah vzorcev zemljin in vrtin, ki ga je izdelala C. z dne 22. 2. 2011, sploh ni razumljivo. Meni, da na podlagi takega poročila ni mogoče trditi, ali se s predlaganimi deli ne bo posegalo v njegovo zemljišče oziroma povzročilo škode na njegovi ograji. Opozarja še na 85. člen Stvarnopravnega zakonika. Ker garaže, ki je brez dvoma stavba, ni možno uporabljati brez dovoza, zanj veljajo iste določbe glede odmika, kot za stavbe, to je 4 m po točki 7.3. Pravilnika za izvajanje ZN. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Navaja še, da v izreku gradbenega dovoljenja nista omenjena dva podporna zidova, v obrazložitvi pa je navedeno, da se zgradita zaradi zagotovitve izvedbe zunanje ureditve v nivojih, in sicer zahodno od predmetne dozidave: severnejši del dolžine 6,4 m in višine 1,5 m ter južnejši dolžine 6,4 m in višine 3,25 m. Predvsem ni navedeno, koliko sta oporna zidova odmaknjena od parcelne meje, kar je tudi bistvenega pomena za odločitev o stvari. Ni pa presojeno tudi, ali bo z zgraditvijo teh dveh podpornih zidov izpolnjen pogoj iz 7.2. Pravilnika in Kulturno varstvenega soglasja z dne 13. 3. 2009, da mora parcela ohraniti karakter zelene površine z vrtno arhitekturno zasnovo vrtov, značilnih za vile. Zaradi tega bo kršena njegova, z ustavo zagotovljena, nedotakljiva lastninska pravica. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker tožnik v tožbi sam navaja, da se gradnji prizidka ne protivi, meni, da tožba v delu, ki se nanaša na gradnjo stavbe ni „konsistentna“. Kot neresnično in zavajajočo opredeli trditev tožnika, ko trdi, da se bo poseglo v njegovo zemljišče, čeprav sam navaja, da je predviden poseg postavitve 18 mikropilotov in povezavo z AB vezjo na enem delu oddaljena 0,40 m od posestne meje, na drugem pa 0,80 m od posestne meje. Navaja, da je ravno zaradi preprečitve kakršnihkoli morebitnih posledic spremenila svojo projektno nalogo. Zavrača strokovno mnenje, na katerega se sklicuje tožnik, saj ga ni pripravila oseba, ki bi imela licenco za sodnega izvedenca. Poleg tega tožnik izvedenca nikoli ni predlagal. Načrt zaščite gradbene jame je bil v spis predložen kot dokaz o pravilnosti tehnične rešitve. Postavitev izvedenca, na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, je tožbena novota. Neprimerno je tudi vprašanje, ali je gradnja opornih zidov možna. Če nekaj ni prepovedano oziroma ni opredeljeno v predpisu, je to prav gotovo dovoljeno. Oporni zidovi so sestavni del projektne dokumentacije, ki je sestavni del odločbe o gradbenem dovoljenju. Navaja, da dovoz ni stavba, ampak zunanja ureditev, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je kršena določba Pravilnika, ki določa odmik stavbe od roba parcelne meje. Predlaga zavrnitev tožbe ter povračilo stroškov tega postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da objekt, ki ga gradi tožnik, ni rekonstrukcija objekta, ampak novi objekt. Postopek bi se zato moral voditi po pogojih iz 66. člena ZGO-1. Tožnik ni dal soglasja, kot ga zahteva 66. člen ZGO-1, zato je bilo izdano gradbeno dovoljenje v nasprotju z zakonom. Meni, da za rešitev te zadeve ni bil potreben sodni izvedenec, saj so napake v gradbenem dovoljenju pravne narave. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo napačno določila vrednost spora, zato predlaga, da ga sodišče oceni samo. Poleg tega odgovor na tožbo v ničemer ne prispeva k rešitvi sporne zadeve, zato ugovarja višini stroškov pooblaščenca prizadete stranke.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb navedla upravna organa obeh stopenj in iz katerih med drugim izhaja, da je za izdajo gradbenega dovoljenja v zadevi izpolnjen tudi pogoj iz 1. točke 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1), torej da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, to je Odlokom o ZN (Uradni list RS, št. 70/05 in naslednji), katerega sestavni del je tudi Pravilnik. Da je Pravilnik kot del tehničnega dela sestavni del zazidalnega načrta, izhaja iz četrtega odstavka 8. člena Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 in naslednji). S tem, ko je bil zazidalni načrt dan na vpogled, med drugim tudi občanom, je bila zagotovljena javnost v skladu s 5. členom Odloka o ZN tudi za Pravilnik. Tožbeni pomislek glede vprašljivosti njegove veljave zato ni utemeljen. Obrazložitev izpodbijane odločbe je popolna in jasna, zato sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja.

Še zlasti pa teh pomislekov nima z vidika varstva tožnikovih pravic in pravnih interesov, ki jih je ta v skladu z določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) varoval v postopku kot stranski udeleženec in ki mu je bil navedeni procesni položaj priznan kot lastniku zemljišča v vplivnem območju gradnje. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sta bili njegovi nepremičnini parc. št. 84/2 in 84/9, obe k.o. ..., prikazani v projektni dokumentaciji kot del vplivnega območja.

Navedeno pomeni, da lahko tožnik varuje le svoje pravice in pravne koristi, ki so vezane na njegovi nepremičnini, zaradi katerih je dosegel položaj stranskega udeleženca, in vplivov nanju. To izhaja iz določbe 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP, po katerih oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi - torej ne javne ali koristi tretjih oseb. Enako velja tudi za tožbene ugovore, ki jih lahko stranski udeleženec kot tožnik učinkovito uveljavlja v upravnem sporu, v katerem se po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Taka razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni upravnosodni praksi Upravnega sodišča RS (sodba opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008, opr. št. I U 2171/2009 z dne 6. 5. 2010, sodba opr. št. I U 726/2010 z dne 23.12.2010).

Tožnik bi torej lahko v tem upravnem sporu uspel in dosegel odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, v ponovnem postopku pa zavrnitev zahteve za njegovo izdajo le, če bi gradnja objekta posegla v njegove pravno priznane pravice in interese, v konkretnem primeru torej z vidika varstva pred nedovoljenimi vplivi načrtovanih objektov nanj oz. na njegovi nepremičnini.

V obravnavanem primeru iz tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje neskladnosti predvidene gradnje s 7.4. in prvo alinej 7.2. člena Odloka o ZN oz. Pravilnika ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oz. ohranitev tožnikovega pravno varovanega položaja kot lastnika nepremičnine v vplivnem območju gradnje. Prav tako to ni razvidno iz ugovora, da gradnja opornih zidov po Odloku o ZN ni dopustna. Zato z navedenimi ugovori, s katerimi izpodbija ugotovitev, da so v zadevi za gradnjo izpolnjeni pogoji iz Odloka o ZN, pri tem pa ne navaja, da bi se z gradnjo poseglo v njegove pravno priznane pravice ali koristi, varuje le javni interes. To posredno priznava tudi tožnik, ko v tožbi, kljub takšnim tožbenim ugovorom navaja, da „se ne protivi“ gradnji prizidka, pač pa se ne strinja s predvidenim dostopom do garaž po uvozni rampi, ki bo tik ob njegovem zemljišču. Ko gre za zaščito javnega interesa, pa tako ZUP kot ZUS-1 dajeta pooblastilo le državnemu pravobranilcu, da se aktivno udeleži upravnega postopka oz. uporabi redna in izredna pravna sredstva po ZUP (1. odstavek 45. člena v zvezi z 229., 261., 275. in 280. členom ZUP) ali vloži tožbo v upravnem sporu (3. odstavek 17. člena ZUS-1).

Ker tožnik z navedenimi tožbenimi ugovori ne varuje svojega pravnega položaja, se sodišče ni vsebinsko podrobneje opredelilo do njih.

Edini ugovor, s katerim tožnik uveljavlja poseganje v njegove pravno priznane pravice in koristi je ugovor, da bo s predvideno ureditvijo uvozno izvozne klančine poseženo v njegovo zemljišče. Ker se določba o minimalnem odmiku iz tretje alineja 7.2. člena Odloka o ZN nanaša le na stavbe, ni utemeljen tožbeni ugovor, da velja tudi za dovoz, ki po projektu predstavlja del prometne ureditve, ki omogoča uporabo stavbe. Kaj takega Odlok o ZN za dovoze ne določa. Razloge za to, zakaj s predvideno gradnjo ne bo poseženo v tožnikovo lastnino (ograjo), pa je izčrpno in obrazloženo navedel drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi. Sodišče zato v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi drugostopenjskega organa in ne navaja svojih razlogov.

Ker je v izreku gradbenega dovoljenja (5. točki) predvidena izvedba opornih zidov v sklopu zunanje ureditve okolice, je protispisen ugovor tožnika, da nista omenjena v izreku gradbenega dovoljenja. Njuna točna lokacija pa je razvidna iz PGD. Ne glede na navedeno pa tožnik ne pojasni, kako bi lahko odmaknjenost podpornih zidov od parcelne meje vplivala na odločitev.

Sodišče še pripominja, da izdano gradbeno dovoljenje ne preprečuje tožniku pred sodiščem splošne pristojnosti vložiti zahtevka po drugem odstavku 85. člena SPZ. Če bi zaradi dovoljene gradnje dejansko prišlo do škode, pa lahko tožnik tudi povrnitev le-te uveljavljal pred sodiščem splošne pristojnosti.

Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Po prvem odstavku 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi med drugim razložiti tudi, zakaj je vložena, torej navesti tožbene razloge. Zato velja rok 30 dni od vročitve upravnega akta tudi za rok, v katerem je treba navesti vse tožbene razloge. Razlogi, ki bi bili navedeni po tem roku, so zato prepozni in jih sodišče ne presoja. Ker tožnik v roku 30 dni od vročitve upravnega akta ni navedel ugovora, da ne gre za rekonstrukcijo, ampak nov objekt, temveč ga je navedel šele v vlogi z dne 20. 1. 2012, kar je po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe in posledično navedbo toženih razlogov, ga sodišče ni presojalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.