Jedro

Izplačila, ki predstavljajo materialne stroške, in ne osebnih dohodkov, od katerih so plačani prispevki (boni za prehrano), niso vštevni v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. z dne 16. 1. 2008 in pod isto številko z dne 23. 8. 2007 in da se ji prizna pravica do višje starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bivši delodajalec J. ... dajal ZPIZ-u napačne podatke o osebnih dohodkih, saj je izplačeval del plač v bonih, prevoz in dodatek za prehrano pa v zadolžnicah, ki so se kasneje spremenile v delnice. Na ta račun so dobili manjše plače. Razumela bi, če bi vse to dobili poleg plač, ne pa kot del plač. Predlagala je, da bi se zaslišale priče iz J., vendar sodnica temu predlogu ni sledila, ampak je pojasnila, da so v tistem času vsi prejemali bone za prehrano. Ne strinja se z načinom sojenja, ker želi priti do podatkov, do katerih ona nima pravice, sodišče pa bi jih lahko pridobilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ukrepa v skladu z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca št. P 0489902 z dne 16. 1. 2008, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 23. 8. 2007. S slednjo je tožnici priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 448,40 EUR na mesec od 20. 7. 2007 dalje. Tožnica se ni strinjala z višino odmerjene pokojnine. Vztrajala je, da je njen bivši delodajalec tožencu posredoval napačne podatke o osebnih dohodkih oziroma plačah.

Po 39. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. To pomeni, da se je tožnici starostna pokojnina odmerila od tistih plač, ki jih je prejela.

Za zavarovanca, ki je dopolnil del pokojninske dobe do 31. 12. 1999, se glede na določbo 409. člena ZPIZ-1, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in odstotkov za odmero pokojnine, določenih s tem zakonom.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec skladno s citirano določbo odmeril pokojnino tako, da je tožnici na podlagi dobe, dopolnjene do 31. 12. 1999 v trajanju 32 let, 1 mesec in 11 dni odmeril pokojnino v višini 79 %, na podlagi dobe, prebite po 1. 1. 2000 v trajanju 7 let in 8 mesecev pa v višini 11,25 %, to je skupaj 90,25 %. Ta odmerni odstotek se je v skladu s 1. odstavkom 51. člena zakona še povečal za 2,05 %, tako, da je skupni odmerni odstotek pokojnine znašal 92,30 %.

Pokojninsko osnovo pa je toženec določil na podlagi podatkov, ki so jih za posamezno koledarsko leto v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic, sporočali tožničini delodajalci na predpisanem obrazcu M4 ter na podlagi podatkov, ki so v potrdilih o osebnih dohodkih. Kot je določeno v 203. členu ZPIZ-1, se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, torej tudi za odmero starostne pokojnine, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Kateri prejemki se upoštevajo v pokojninsko osnovo, je določeno v 41. členu zakona, v 42. členu pa je določeno, kateri prejemki se ne upoštevajo v pokojninsko osnovo. Tako je v 42. členu ZPIZ-1 izrecno določeno, da se v pokojninsko osnovo ne upoštevajo prejemki, od katerih niso plačani prispevki, razen nadomestil iz invalidskega zavarovanja po tem zakonu, nadalje se ne vštevajo v pokojninsko osnovo prejemki, ki pomenijo povračilo materialnih stroškov, med katere sodi dodatek za prehrano, potni stroški, prevoz na delo in drugo (3. alineja 42. člena zakona).

Tožnica je v postopku pred sodiščem zatrjevala, da je delodajalec sporočil napačne podatke o osebnih dohodkih, ker ni obračunal bonov, del potnih stroškov za prevoze na delo in dodatek k prehrani in se je zavzemala za to, da bi sodišče pridobilo te podatke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje v skladu z določbo 213. člena ZPP samo odloči, katere dokaze bo izvajalo za ugotovitev pomembnih dejstev. V zvezi s takšnimi predlogi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni z ničemer dokazala, da gre za nepravilne podatke. Podatke o plačah bi sodišče prve stopnje pri delodajalcu preverjalo le v primeru, če bi bili za to utemeljeni razlogi, torej, če bi pri delodajalcu obstajali drugačni podatki o osebnih dohodkih, kot jih je upošteval toženec pri odmeri starostne pokojnine. Tako pa se tožničine navedbe nanašajo predvsem na oblike izplačil (boni za prehrano), ki ne glede na to, ali so delavci zaradi tega prejemali nižje osebne dohodke, niso vštevni v pokojninsko osnovo, ker predstavljajo materialne stroške, in ne osebnih dohodkov, od katerih so plačani prispevki. To pomeni, da tudi če bi sodišče razčiščevalo izplačilo bonov, to v ničemer ne bi pripomoglo k razjasnitvi sporne zadeve oziroma ne bi vplivalo na višino tožničine izračunane starostne pokojnine. Pritožbene navedbe v tej smeri, da sodišče prve stopnje ni pravilno vodilo postopka, so zato neutemeljene.

Glede na vse obrazloženo, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec pravilno in v skladu s predpisi tožnici odmeril starostno pokojnino in nenazadnje takšni ugotovitvi tudi tožnica ne ugovarja, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.