Jedro

Prvo sodišče je pravilno ravnalo, ko je v okviru tožničinih materialnih zmožnosti od njene plače odštelo mesečno anuiteto kredita, vzetega za ureditev novega doma oziroma za reševanje stanovanjskega problema tožnice in treh otrok.

Toženec ni uspel s pritožbo, zato je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka tožnice (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te stroške je toženec dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, ker je tožnici bila v tem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč (tretji odstavek 46. člena ZBPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka tožeče stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Kranju št. ..., sklic ..., v znesku 264,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I. točka izreka). Tožencu je naložilo plačevanje preživnine za mladoletnega sina pravdnih strank A. A., in sicer v zneskih ter za posamezna obdobja, kot je to razvidno iz II. točke izreka sodbe. Kar je tožnica zahtevala več je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija odločitev o preživnini, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so stroški preživljanja mladoletnega A. v znesku 310,00 EUR mesečno previsoko ocenjeni. Glede na plačo tožnice A. ne more imeti tako visokih potreb. Glede na tožničino plačo, potrebe A. in stroške bivanja bi tožnici ostalo le 123,00 EUR za pokritje njenih potreb in potreb ostalih dveh otrok. Ne drži ocena prvega sodišča, da so stroški A. višji zaradi ukvarjanja s športom. Tožnica ni izkazala, da ji denar vsak mesec posojata sestra in mama. Tožnica je izpovedala, da znašajo stroški prehrane za njo in A. 150,00 EUR mesečno, sodišče pa je upoštevalo kot stroške prehrane mladoletnega sina znesek 80,00 EUR, kar ni polovica tega zneska. Previsoko so ocenjeni stroški preživljanja prostega časa. Tožnica ni izkazala stroška dresov, pretiran pa je tudi strošek nakupa čevljev za košarko. Sodišče nima podatka o tem, kako pogosto A. trenira. Neizkazan je tudi strošek za ogrevanje v znesku 700,00 EUR. Sodišče je upoštevalo kot strošek počitnic 20,00 EUR mesečno, glede na tožničino izpoved, da je dala sinu za morje 200,00 EUR, pa ta strošek mesečno znaša 16,66 EUR in ne 20,00 EUR. Sodišče je upoštevalo kot zmanjšanje prihodkov tožnice najeti kredit, kar pa ni pravilno. Poraba kredita ni izkazana. Sestavni član gospodinjstva je tudi lastnik nepremičnine. Tožnica se je prostovoljno odselila iz nepremičnine, kjer je živela skupaj s tožencem, zato mora sama nositi stroške bivanja drugje. Pri tožencu bi lahko brezplačno bivala še naprej. Napačna je porazdelitev bremena preživljanja med pravdnima strankama. Zmotna je ugotovitev sodišča, da bi lahko toženec zaslužil več, če bi sam obdeloval zemljišče. Toženec je pojasnil, zakaj se mu ne splača kmetovati, zato je raje dal zemljo v najem. Če bi se toženec želel ponovno ukvarjati z živinorejo, bi moral vložiti ogromno denarja za nakup živine in strojev, vendar pa tega denarja nima. Toženec je povedal, da mu je B. B. posodil denar in da zato ne plačuje najemnine. Povedal je tudi, da mu glede denarja pomagajo prijatelji, vendar pa prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo toženčevi izpovedbi. Mnenje sodišča, da toženec ne bi kupil osebnega avtomobila, če ne bi imel sredstev, ni pravilno. Toženec je povedal, da avto prodaja in da ga še ni plačal. Povedal je tudi, da avto ni registriran, ker toženec nima denarja za registracijo. Sodba nima razlogov, zakaj sodišče meni, da bo toženec zmogel plačevati določeno preživnino. Sodišče ni ugotavljalo toženčevih pridobitnih zmožnosti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec neutemeljeno izpodbija oceno prvega sodišča, da znašajo mesečni stroški A. preživljanja okoli 310,00 EUR. Kolikor toženec napada to oceno, sklicujoč se na tožničino plačo, je njegovo izhodišče zgrešeno že zato, ker sina A. ni dolžna preživljati le tožnica, ampak tudi toženec (z začasno odredbo z dne 26. 1. 2015 mu je bilo tudi naloženo plačevanje začasne preživnine za A.). Poleg tega je iz podatkov spisa razvidno, da polnoletna otroka pravdnih strank del potrebnih sredstev za preživljanje pridobivata tudi s svojim priložnostnim delom (kar je razvidno iz odločbe o brezplačni pravni pomoči za tožnico v prilogi A2). Toženec ni prerekal tožničine trditve, da ji pri kritju stroškov občasno pomagata s posojili mama in sestra, zato velja to dejstvo za priznano (214. člen ZPP), razen tega pa je o tem izpovedala tudi tožnica. Zato je prvo sodišče, kot je to smiselno razvidno iz celotnega konteksta njegove obrazložitve, v okviru tožničinih zmožnosti kritja življenjskih stroškov utemeljeno upoštevalo tudi to okoliščino.

6. Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da so stroški A. prehrane in preživljanja prostega časa sorazmerno višji zaradi njegovega ukvarjanja s športom, kar je razumljivo že po naravi stvari same in po osnovnih pravilih logičnega mišljenja. Strošek A. prehrane v znesku 80,00 EUR mesečno predstavlja vrednostno oceno, ne pa matematični izračun teh izdatkov, ki so glede na A. starost, športno aktivnost in okoliščino, da ima v šoli le redkokdaj kosilo, ovrednoteni, prej ko ne, nizko. Izdatki za prosti čas so ustrezno ovrednoteni, saj je razumljivo, da A. potrebuje tudi športna oblačila in športno obutev, kar se ob aktivnem igranju in organizirani vadbi košarke (ki običajno poteka več dni v tednu, kar je splošno znano) hitreje ponosi. Splošno znano je tudi, da stana m3 drv za kurjavo okoli 50,00 EUR, kar v letnem strošku 700,00 EUR za tožnico predstavlja okoli 14 m3 drv, to pa je izkustveno gledano minimalna ustrezna količina drv za ogrevanje stanovanjske hiše v enem letu. Stroški oddiha so prav tako primerno ocenjeni, saj ti stroški ne zajemajo zgolj letnih počitnic, razen tega pa ni mogoče računati na to, da bo A. lahko vsako leto preživljal morske počitnice na cenejši način (s sosedi). Glede na vse okoliščine je ocena prvega sodišča o mesečnih stroških A. preživljanja v višini 310,00 EUR ustrezna.

7. Prvo sodišče je pravilno ravnalo, ko je v okviru tožničinih materialnih zmožnosti od njene plače odštelo mesečno anuiteto kredita, vzetega za ureditev novega doma oziroma za reševanje stanovanjskega problema tožnice in treh otrok. Toženec ni prerekal tožničinih trditev, da je za ta namen morala vzeti (in porabiti) kredit v znesku 4.000,00 EUR (porabo teh sredstev je tožnica izkazala tudi z dokaznimi listinami, navedla pa je tudi, da se je za ta namen morala zadolžiti v takšnem obsegu), zato gre tudi v tem primeru za priznano dejstvo (214. člen ZPP). Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da lastnik nepremičnine ni član tožničinega gospodinjstva, saj živi v tujini. Glede na razpad zakonske zveze in življenjske skupnosti pravdnih strank, nevzdržne razmere in tožničino ogroženost v prejšnjem skupnem bivališču s strani toženca, kar je nujno vodilo do tožničinega umika v varno okolje, je toženčeva trditev, da bi tožnica z otroki še vedno lahko brezplačno bivala pri njem, neresna in brez vsake teže. 8. Pravilna je tudi porazdelitev bremena preživljanja med pravdnima strankama in se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe. Ker toženec ni redno zaposlen, je prvo sodišče presojalo njegove materialne in pridobitne zmožnosti glede na vse ugotovljene okoliščine primera. Če je toženec opustil kmetovanje, se sam po sebi ponuja zaključek, da ima druge (boljše) vire dohodka. Če se najemniku toženčevih kmetijskih zemljišč splača obdelovati ta zemljišča kljub plačevanju najemnine, bi se toliko bolj lahko to splačalo tudi tožencu kot lastniku teh zemljišč. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da bi toženec lahko pridobival dohodek tudi iz naslova oddajanja svojih objektov v najem, konkretno delavnice, ki jo za opravljanje svoje podjetniške dejavnosti uporablja B. B. Ob toženčevi trditvi, da prejema le 700,00 EUR letno iz naslova oddajanja kmetijskih zemljišč v najem ter da priložnostno zasluži le nekaj 100,00 EUR letno, B. B. pa naj bi že dolga leta brezplačno uporabljal toženčevo delavnico približne površine 200 m2, ker naj bi tožencu leta 2010 (po toženčevih trditvah) oziroma leta 2012 (po toženčevi izpovedbi) posodil le 3.000,00 EUR, pri čemer naj bi toženec zase in za B. B. mesečno plačeval celo vse stroške elektrike in komunalnih storitev (v skupnem znesku 280,00 EUR, pri čemer toženec ne pojasni, zakaj plačuje te stroške tudi za B. B.), se toženčeva zgodba preprosto logično ne izide. Življenjsko oziroma izkustveno je povsem neverjetna in kot taka ne zdrži resne presoje. Na toženčeve prihodke iz drugih virov posredno kaže tudi okoliščina, da je toženec kupil osebno vozilo za 8.000,00 EUR, katerega sicer po lastni trditvi še ni plačal, vendar pa že dejstvo, da je ob zatrjevanih lastnih bagatelnih prihodkih vseeno šel v nakup vozila za takšno ceno, posredno prav tako kaže, da ima toženec druge vire prihodkov, saj je ob nakupu vozila očitno moral računati, da bo zmogel plačati kupnino. Ob takšnem položaju je povsem neprepričljiva tudi toženčeva trditev, da mu denar (redno) posojajo prijatelji in ji prvo sodišče zato utemeljeno ni sledilo.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec ni uspel s pritožbo, zato je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka tožnice (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te stroške je toženec dolžan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, ker je tožnici bila v tem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Stroške pritožbenega postopka tožnice predstavljajo nagrada za postopek s pritožbo v znesku 196,80 EUR (odmerjena od vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku 3.000,00 EUR), stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR in DDV po stopnji 22 %. Stroški pritožbenega postopka so odmerjeni v skladu z določili ZOdvT v skupnem znesku 264,50 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.