Jedro

Glede na definicijo nadomestne gradnje po 7.3. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 lahko investitor doseže spremembo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo, dokler te spremembe ne posegajo v definicijo nadomestne gradnje.

Kot del rekonstrukcije se, ne po 6. členu ZGO, veljavnem v času, ko je bil sprejet PUP, niti po 7.2. točki 1. odstavka 2. člena sedaj veljavnega ZGO-1, ne predvideva predhodno rušenje objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo investitorjev – tožnice in A.A. – za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja št. ... z dne 21. 6. 2005, ki ga je izdal isti upravni organ. V obrazložitvi navaja, da sta investitorja večkrat ( 18. 3., 23. 4., 28. 4., 9. 5. in 14. 5. 2008) dopolnila projektno dokumentacijo, med drugim z zbirnim projektnim poročilom, dopolnjenim z zahtevami, ki izhajajo iz izvedbenega prostorskega akta, z opisom skladnosti projektne rešitve z zahtevami, ki izhajajo iz njega, z opisom skladnosti projektne rešitve z dopustnimi odstopanji, s povzetkom vsebine tehničnih poročil posameznih načrtov in s soglasji pristojnih soglasodajalcev. Toženka ugotavlja, da se objekt investitorjev nahaja v območju urejanja ... (funkcionalna enota 2), ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v mestnem središču (v nadaljevanju PUP), in da je nameravani poseg v nasprotju z D točko 10. člena PUP, ki velja v navedeni funkcionalni enoti. Ta dopušča le rekonstrukcijo podstrešij ali rekonstrukcijo objektov v celoti (nadomestno gradnjo) ter podstrešno nadzidavo objektov z ravnimi strehami oz. za izrabo neprimernih podstrešij, medtem ko je v projektu (v nadaljevanju PGD) prikazana nadzidava dvoriščnega dela objekta za več kot eno etažo. Ker nova etaža ni podstrešna in ker so zaradi drugačne etažne razporeditve objekta tla zadnje etaže za cca. 1,6 m višja kot ostrešje odstranjenega objekta, ne gre za podstrešno nadzidavo objekta z ravno streho. Kota ostrešja odstranjenega objekta pa je razvidna v načrtu obstoječega stanja, ki je bil predložen v postopku že izdanega gradbenega dovoljenja. V zvezi z drugačnimi stališči investitorjev, ki sta se sklicevala tudi na konzervatorske smernice Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, je upravni organ še pojasnil, da je ne glede na te smernice dolžan preveriti, ali je PGD izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Navaja še, da sta investitorja zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano 21. 6. 2005 za odstranitev in nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta ...... in za spremembo namembnosti pritličja v slaščičarno in mlečno restavracijo. Ob tem upravni organ navaja, da se tudi dvoriščni objekt šteje kot osnovni stavbni fond, in sicer na podlagi vpisa v zemljiško knjigo za parc. št. ... k.o. ..., kjer je vpisano stavbišče s stanovanjsko stavbo v izmeri 179 m2, sestavljeno iz obuličnega in dvoriščnega objekta, to pa je razvidno tudi iz podatkov Geodetske uprave RS o vrstah rabe parcel, kjer je stanovanjska stavba navedena kot vrsta rabe omenjene parcele v celoti. Upravni organ v zaključku še navaja, da je v projektu prikazana tudi prizidava stopnišča in razširitev kletnega dela, oboje izven horizontalnih gabaritov objektov, čeprav po PUP prizidava ni dopustna.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo investitorjev zavrnil. V razlogih navaja, da gre v konkretnem primeru za že izvedeno gradnjo, kar izhaja iz fotografij in odločbe Inšpektorata RS za okolje z dne 27. 7. 2007, izvedena pa je bila v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 21. 6. 2005. To gradbeno dovoljenje, ki je predmet sprememb, je bilo izdano za nadomestno gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta tlorisa 10,6 m x 10,9 m (del objekta ob cesti – obcestna gradnja) + 9,55 m x 6 m (prizidek – dvoriščna gradnja); etažnosti K+P+N+M v delu obcestne gradnje in etažnosti K+P+N v delu dvoriščne gradnje. Po izdanem gradbenem dovoljenju znaša višina slemena obcestnega dela 13,5 m, višina kapi 9,2 m, višina slemena prizidka in višina kapi pa 8,5 m. Na podlagi tekstualnih podatkov PGD v „Opisu skladnosti z zahtevami iz prostorskih aktov“ (dopolnitev z dne 14. 5. 2008) in na podlagi podatkov „Novega stanja po predlogu spremembe gradbenega dovoljenja“ pritožbeni organ ugotavlja, da gre po predlaganem projektu za spremembo namembnosti poslovnega dela iz mlečne restavracije v penzion s šestimi sobami, za spremembo dela konstrukcije (zaradi spremembe etažnih višin in poglobitve kleti) in na ta način pridobljene nove etaže (medetaže) v obcestnem delu objekta. Nadalje gre za spremembo glede dveh etaž v dvoriščnem delu objekta, kjer se pridobi nova etaža (medetaža) in na novo urejeno podstrešje, pri čemer se povečajo vertikalni gabariti in poveča število stanovanj iz 3 na 7. Objekt ima višino kapi 9,4 m, višino slemena pa 13,72 m. V objektu je predvideno tudi dvigalo, ki s tehnično strojnico prebada streho, ne presega pa višine slemena, medtem ko je v dvoriščnem delu pridobljena dodatna etaža, to je urejeno bivalno podstrešje. Pritožbeni organ na podlagi navedenega ugotavlja, da sta investitorja objekt izvedla v drugačnih gabaritih, kot je to dovoljevalo gradbeno dovoljenje z dne 21. 6. 2005, ki je predmet spremembe, saj sta izvedla dodatno medetažo v celotnem delu objekta, na dvoriščnem delu pa je na novo urejena tudi podstrešna etaža. V tem primeru ne gre za rekonstrukcijo oz. za podstrešno nadzidavo iz D točke 10. člena PUP.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je z drugim investitorjem pridobila gradbeno dovoljenje za odstranitev in nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta ... na zemljiščih parc. št. ... k.o. ... . Med gradnjo sta spremenila načrte, zaradi česar sta vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Meni, da za funkcionalno enoto 2 v prostorski enoti ... ne veljajo določbe 10. člena PUP. Tudi v nasprotnem primeru pa meni, da izvedena gradnja ni v nasprotju s pogoji iz njegove D točke. Poudarja, da se ta določba nanaša le na osnovni, to je glavni in proti javnim mestnim površinam orientirani stavbni fond, kamor prav gotovo ni mogoče šteti dvoriščnega objekta. Določila 10. člena PUP zato veljajo le za glavno stavbo, orientirano proti ... ulici. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih meni, da je glavna stavba zgrajena v skladu s pogoji PUP. Ker so dovoljene rekonstrukcije objektov, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi, je dovoljeno znotraj objekta, ki predstavlja glavno stavbo, tudi znižati stropove in s tem pridobiti dodatno pomožno etažo. S tem nista posegla ne v zunanje gabarite niti v zunanjo arhitekturo stavbe. V skladu z 10. členom PUP pa je izvedena tudi nadzidava podstrešja na dvoriščnem objektu. Njegova rekonstrukcija in nadzidava sta v skladu z 12. členom PUP, ki dovoljuje rekonstrukcije obstoječih spremljajočih objektov. Nov objekt sta investitorja zgradila v enakih gabaritih in enakega zunanjega izgleda, znotraj sta dodala le eno pomožno etažo (medetažo), dvoriščni del pa sta še nadzidala, vendar ne v obsegu, kot navaja prvostopenjski organ. Treba je namreč upoštevati prvotno stanje dvoriščnega objekta pred rušitvijo, ko je ta imel enostransko nagnjeno streho s podstrešjem, ta objekt pa je bil v gradbenem dovoljenju z dne 21. 6. 2005 znižan na nivo brez podstrešja. S spremembo gradbenega dovoljenja sta želela pridobiti dovoljenje za rekonstrukcijo prvotnega objekta in podstrešno nadzidavo. Meni tudi, da je prvostopenjski organ napravil napačen zaključek o dejanskem stanju glede prizidka, saj tega predstavlja le kovinska konstrukcija stopnic, ki je vpeta v dvoriščni objekt in postavljena iz požarno varnostnih razlogov. Te stopnice so enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Tudi prvotni objekt je imel stopnišče. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnica 21. 6. 2005 pridobila gradbeno dovoljenje za rušitev in gradnjo nadomestne stanovanjske hiše, na podlagi katerega bi lahko zgradila le tak objekt, kot ji je bil dovoljen. Ker je zgradila drugačnega, mora pridobiti spremenjeno oz. novo gradbeno dovoljenje (2. odstavek 73. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZGO-1). V skladu z navedeno določbo se nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, omeji na predlagane spremembe, če zaradi teh sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni treba izdati novega gradbenega dovoljenja. Ko gre za spremembo gradbenega dovoljenja, izdanega za nadomestno gradnjo kot v obravnavanem primeru, je treba torej upoštevati, da nadaljnje spremembe ne posežejo v okvire, ki definirajo nadomestno gradnjo. Ker v tej zadevi uporabljeni PUP (Uradni list SRS, št. 13/88 in naslednji) o nadomestni gradnji nima posebnih določb, je treba upoštevati določbe ZGO-1, v konkretnem primeru 7.3. točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1, veljavno v času, ko sta investitorja svojo vlogo dopolnila s predložitvijo PGD (31. 12. 2007). Po navedeni določbi je nadomestna gradnja izvedba del, ko se na mestu prej odstranjenega objekta zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta. Navedeno pomeni, da investitor lahko doseže spremembo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo, dokler te spremembe ne posegajo v definicijo nadomestne gradnje. Ker se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo izdano, to pomeni, da je upravni organ v skladu s 1. točko 1. odstavka 66. člena ZGO-1 dolžan preveriti, ali so v projektu predlagane spremembe v skladu s prostorskim aktom, v konkretnem primeru torej, ali je predlagana sprememba za gradnjo nove etaže (medetaže) v celotnem objektu in dodatna etaža (urejeno bivalno podstrešje) v dvoriščnem delu objekta še v skladu z določbami PUP.

Tožbeno stališče, da so predlagane spremembe na dvoriščnem delu objekta (rekonstrukcija z novo pridobljeno medetažo in nadzidava) v skladu s pogoji iz 12. člena PUP, ni pravilno.

V zadevi ni sporno, da se je gradnja izvedla v funkcionalni enoti 2 v območju urejanja ... Iz Tabele meril in pogojev za posege v prostor po posameznih funkcionalnih enotah iz 1. člena PUP (Uradni list RS, št. 21/90 in naslednji) je razvidno, da je v navedeni funkcionalni enoti pri merilu 1.2. „Vrste ostalih trajnih dopustnih posegov na gradbenih parcelah“ dovoljen poseg iz B točke 12. člena PUP. Sklicevanje tožnice na posege, ki so vsebina D točke tega člena, je zato neutemeljeno. V skladu z B točko so dovoljene delne rušitve obstoječih spremljajočih in pomožnih objektov, naprav, opreme in ureditev zaradi odstranitve nefunkcionalnih oz. neestetskih sestavin ob nespremenjeni funkciji gradbene parcele, tudi s ciljem ekološke sanacije. V skladu z nadaljnjo določbo istega člena pa so v funkcionalni enoti, v kateri je dopusten poseg iz točke B, dopustni tudi posegi iz točke C, to pa so tekoča vzdrževalna dela na obstoječih spremljajočih objektih, funkcionalne adaptacije in neobhodni komunalni posegi vključno z rekonstrukcijo in dograditvijo obstoječih podzemnih naprav. Tožnica zato na tej podlagi v postopku za spremembo gradbenega dovoljenja ne more doseči ne rekonstrukcije starega objekta ne njegove nadzidave, saj ti posegi v tej funkcionalni enoti niso dovoljeni, pri čemer pa tožnica niti ne upošteva, da nekdanjega starega dvoriščnega dela stavbe zaradi rušenja ni več, zato o njegovi rekonstrukciji in nadzidavi sploh ni več mogoče govoriti. Pri tem sodišče poudarja, da rekonstrukcija ne po 6. členu ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji), veljavnem v času, ko je bil sprejet PUP, niti po 7.2. točki 1. odstavka 2. člena sedaj veljavnega ZGO-1, ni predvidevala predhodnega rušenja objekta. Prav tako točki B in C ne dopuščata nadomestne gradnje spremljajočih objektov, zato tožničina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo in njegovo kasnejšo spremembo na tej materialnopravni podlagi za dvoriščni del objekta ni utemeljena, pri čemer pa sodišče poudarja, da se v tem upravnem sporu ne more spuščati v pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja z dne 21. 6. 2005. Poleg navedenega pa je treba pri posegih na dvoriščnem delu objekta upoštevati, da ta v postopku ni bil obravnavan kot spremljajoči objekt, za katerega bi veljale določbe 12. člena PUP, ampak kot del enovite stavbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je upravni organ zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja zavrnil iz razloga, ker poseg na dvoriščnem delu objekta ni v skladu z D točko 10. člena PUP (ta ureja posege za glavni in proti javnim mestnim površinam orientirani stavbni fond), saj je zavzel stališče, da se tudi ta del objekta šteje kot osnovni stavbni fond in navedel razloge za to. Temu zaključku tožnica v pritožbi ni oporekala, poleg tega pa je tudi iz tekstualnega dela k PGD, ki ga je povzel upravni organ druge stopnje v svoji odločbi, razvidno, da tudi investitorja štejeta objekt za eno samo stavbo, saj v opisu skladnosti z zahtevami iz prostorskih aktov (dopolnitev z dne 14. 5. 2008) navajata, da gre za rekonstrukcijo objekta/.../, vključno s konzervatorsko prezentacijo objekta in rekonstrukcijo podstrešja z izrabo neprimernega podstrešja. Prav tako je tudi v podatkih o novem stanju po predlaganih spremembah razvidno, da je govor o dvoriščnem in obcestnem delu objekta (torej enega), enotno pa so navedeni tudi gabariti za celotni objekt. Nenazadnje pa je treba upoštevati, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 21. 6. 2005, ki naj bi se v tem postopku spremenilo, izdano za odstranitev in nadomestno gradnjo stanovanjskega objekta, torej za gradnjo enega objekta. Zato tožnica zgolj z neobrazloženo trditvijo, da dvoriščnega objekta prav gotovo ni mogoče šteti za osnovni fond, zanj ne more doseči drugačnega oz. ločenega obravnavanja v razmerju do celotne stavbe.

Upravni organ prve stopnje je zato ravnal prav, ko je za sporni objekt kot celoto presojal, ali so predlagani posegi v skladu z D točko 10. člena PUP in pri tem ugotovil, da dvoriščni del objekta ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Po tej točki, ki je za funkcionalno enoto 2 razvidna iz že omenjene tabele, so dopustne rekonstrukcije podstrešij ali rekonstrukcije objektov v celoti (nadomestna gradnja) in podstrešna nadzidava objektov z ravnimi strehami oz. za izrabo neprimernih podstrešij. V zvezi s temi pogoji je prvostopenjski organ jasno ugotovil, da nova etaža ni podstrešna, zato ne gre za podstrešno nadzidavo. Tudi tej ugotovitvi investitorja v pritožbi nista ugovarjala, medtem ko v tožbi zgolj pavšalno zatrjujeta, da je izvedena nadzidava podstrešja na dvoriščnem delu v skladu z 10. členom PUP. Sodišče ob tem ugotavlja, da sta se investitorja v PGD osredotočila zgolj na prikaz sprememb v razmerju do izdanega gradbenega dovoljenja, ne pa na prikaz posegov glede na staro stanje objekta pred rušitvijo. To je razvidno iz drugostopenjske odločbe, ko povzema tekstualne podatke predloženega PGD, ki se omejuje na prikaz sprememb glede na izdano gradbeno dovoljenje. Zato ne drži tožbena trditev, da sta pri nadzidavi upoštevala prvotno stanje dvoriščnega objekta pred rušitvijo. S tega vidika - prikaza sprememb v PGD - je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da nova etaža (torej medetaža), ki ne pomeni podstrešne nadzidave objekta, ni dopustni poseg iz D točke 10. člena PUP.

Glede na navedeno sodišče še dodaja, da bi bila obstoječa gradnja dvoriščnega dela stavbe dopustna, če bi iz predloženega PGD izhajalo, da načrtovani objekt tudi po spremembah še vedno predstavlja nadomestno gradnjo starega dela objekta pred rušitvijo. Tega tožnica v tožbi ne zatrjuje, takega sklepa, kot rečeno, ne omogoča PGD, na to – zlasti da ne gre za bistveno spremembo velikosti - pa ni mogoče sklepati zaradi ugotovitev prvostopenjskega organa, da so že tla zadnje etaže za cca. 1,6 m višje kot ostrešje odstranjenega objekta, katerega kota je razvidna iz načrta obstoječega stanja, ki je bil predložen v postopku že izdanega gradbenega dovoljenja. Tem dejanskim ugotovitvam investitorja v pritožbi nista oporekala, zato ne moreta šele sedaj v tožbi navajati, da sta ta del objekta sicer nadzidala, vendar ne v takem obsegu. Poleg tega niti ne konkretizirata, kakšen je po njunem obseg nadzidave, ampak to svojo trditev pojasnjujeta le s tem, da sta pri nadzidavi izhajala iz stanja dvoriščnega objekta pred rušitvijo. Tega pa je, kot rečeno, upošteval že upravni organ, ko je ugotovil, da je nadomestno zgrajeni del višji od porušenega. Zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.

Ker je treba obravnavani sporni objekt in v zvezi z njim predlagane spremembe obravnavati kot celoto, pa tudi investitorja sta vložila vlogo za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja za celotno stavbo, je bila njuna zahteva iz navedenih razlogov pravilno zavrnjena, ker predlagani poseg v delu objekta ni v skladu s PUP. Sodišče zato ni bilo dolžno odgovoriti na tožbene navedbe v zvezi s preostalim delom stavbe in na ostale tožbene ugovore, saj ne morejo vplivati na odločitev o enotnem zahtevku. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).