Jedro

Tudi če odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje opozorila na pravno varstvo skladno z 2. odst. 86. člena ZDR, zgolj iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Če bi delavec tožbo za razveljavitev odpovedati pogodbe o zaposlitvi vložil po preteku 30 dnevnega roka, bi moralo sodišče tožbo zavreči glede na 3. odst. 204. čl. ZDR. 102/a čl. ZDR/90 je namreč izrecno določal, da dokončna odločba brez pravnega pouka ne more iti v škodo delavca, take določbe pa novi ZDR ne pozna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi delovnega razmerja tožene stranke z dne

13.5.2003, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od 13.5.2003 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da tožbenemu zahtevku ugodi. Menil je, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni prekluzivni rok za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, kot to določa

2. odst. 110. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka je bila že na podlagi sklepa zdravniške komisije z dne 27.4.2003 seznanjena, da je tožniku zaključen bolniški stalež, kar pa pomeni, da je 15 dnevni rok potekel najkasneje 11.5.2003, tako je tožena stranka najmanj za 2 dni zamudila rok za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo sklepa zdravniške komisije, na podlagi katerega naj bi bil tožnik v bolniškem staležu vsaj do 17.5.2003. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Enako kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi sestavljena laično, vendar vsebuje vse bistvene elemente, iz katerih je nedvomno ugotoviti, da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določilih 2. alineje 1. odst. 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR/02). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da odpoved tožene stranke z dne 13.5.2003 nima opozorila o pravnem varstvu tožnikovih pravic po določilih 2. odst. 86. člena ZDR/02, tožnik pa sicer ni zamudil 30 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi zavzelo pravno stališče, da bi bilo to dejstvo pravno pomembno v primeru, če bi tožnik zamudil rok za vložitev tožbe.

Pritožbeno sodišče se s takim pravnim stališčem ne strinja. V primeru, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi vsebovala opozorila na pravno varstvo (2. odst. 86. člena ZDR/02), samo iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nezakonita.

V primeru, ko bi tožnik vložil tožbo po preteku 30 dnevega roka za vložitev tožbe, bi v takšnem primeru moralo sodišče tožbo zavreči in ne to tolmačiti v korist delavca, saj ZDR/02 v 3. odst. 204. člena določa 30 dnevni rok za vložitev tožbe. ZDR/90 je v 102.a členu namreč izrecno določal, da dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja mora imeti pravni pouk o pravici do sodnega varstva, ter da odločba brez pravnega pouka ne more iti delavcu v škodo in je zaradi navedenega določila sodišče v takšnem primeru odločbo brez pravnega pouka tolmačilo v korist delavca.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delavca. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odst. 111. člena ZDR/02, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR/02 v 2. odst. 110. člena določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Dejstvo je, da je tožena stranka prejela dne 27.4.2003 sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Koper z dne 23.4.2003, po katerem je bil tožnik od 8.4.2003 do

28.4.2003 začasno nezmožen za delo (bolezen). S tem sklepom je bil nadomeščen sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Koper z dne 8.4.2003. Tako ni mogoče šteti, da je bila tožena stranka tega dne seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, saj je bil s tem sklepom tožnik začasno nezmožen za delo do vključno dne 28.4.2003, kar seveda pomeni, da je šlo za tožnikovo opravičeno odsotnost z dela do vključno 28.4.2003. Tako je tožena stranka šele dne 29.4.2003 lahko prvič ugotovila, da je tožnik neupravičeno odsoten z dela, saj je bila pred tem datumom njegova odsotnost opravičena, tožena stranka pa tudi s prejemom sklepa Zavoda za zdravstveno zavarovanje dne 27.4.2003 ni mogla vedeti, da bo tožnik kasneje neopravičeno odsoten z dela. Tožena stranka tako ni zamudila 15 dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 13.5.2003. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da sodišče ni upoštevalo sklepa zdravniške komisije, na podlagi katerega naj bi bil tožniku odobren bolniški stalež vsaj do 17.5.2003, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sklep Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Koper z dne 23.4.2003, s katerim je bilo določeno, da je začasno nezmožen za delo od 8.4.2003 do 28.4.2003 in s katerim se nadomesti sklep z dne 8.4.2003, prejel in zoper ta sklep ni ugovarjal. Tako je sklep postal dokončen in pravnomočen in bi ga tožnik moral upoštevati in priti na delo.

Poudariti je, da sodišče ne more v tem postopku presojati zakonitosti sklepa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 23.4.2003, s katerim je bilo določeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 8.4.2003 do 28.4.2003, in je sodišče nanj vezano. Po zaključenem bolniškem staležu bi tako tožnik moral pričeti z delom pri toženi stranki.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.