Jedro

Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas.

Ker je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve (prvi odstavek 61. člena ZUTD).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 9. 11. 2011 in št. ... z dne 11. 8. 2011, priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti v znesku 1.050,00 EUR bruto oziroma 723,43 EUR neto za obdobje od 8. 7. 2011 do 7. 1. 2012 ter posledično tudi plačilo razlike med že izplačanimi zneski nadomestila in vtoževanimi višjimi zneski mesečnega nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku. Meni, da je bistvena kršitev podana, ker sodišče ni v ničemer razložilo pojma iz tretjega odstavka 61. člena ZUTD oziroma se ni opredelilo do številnih razlogov o sistemsko skladni in nediskriminatorni razlagi tega določila. Ob nesprejemljivih ostalih razlogih, ki so podani v povsem enostranski in kratki obrazložitvi, izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Nadalje meni, da materialnopravni argumenti, kolikor jih sodba vsebuje, niso utemeljeni. Iz besedila tretjega odstavka 61. člena ZUTD ne izhaja, da se nanaša na tistega od staršev, ki so na enem od starševskih dopustov in prejemajo starševsko nadomestilo, saj zakon govori o zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zavarovanju za starševski dopust. Ta formulacija po mnenju pritožnice ne odgovarja zavarovancem, ki izrabljajo starševski dopust, oziroma ki dopust za nego in varstvo otroka izrabljajo v obliki delne odsotnosti z dela in za ta čas prejemajo nadomestilo. Po njenem mnenju gre za neprimerljive pojme. Če bi zakonodajalec s tretjim odstavkom 61. člena ZUTD res hotel zajeti le zavarovance, ki starševski dopust oziroma dopust za nego in varstvo otroka izrabljajo v obliki delne odsotnosti z dela, bi se moralo zakonsko besedilo glasiti povsem drugače. Tako pa že gramatikalna in pojmovna razlaga ne more biti takšna, kot razloguje sodišče. Sicer pa se zavarovanje za starševsko varstvo in plačilo prispevkov za to zavarovanje nikjer ne deli na posebne vrste podzavarovanj, torej tudi ne na zavarovanje za starševski dopust. Takšnega zavarovanja ni, zato ni mogoče trditi, da tožnica ni bila zavarovana za starševski dopust, bila pa je zavarovana za starševsko varstvo, kar vključuje vse oblike zavarovanja na tej podlagi in ki je edina zakonsko ustrezna opredelitev zavarovanja. Zato vztraja, da bi bilo potrebno pojem zavarovanja za starševski dopust iz tretjega odstavka 61. člena ZUTD razlagati ustavno, zakonsko in sistemsko skladno le kot zavarovanje za starševsko varstvo.

Tudi o podobnem izhodišču, kot ga je uporabilo sodišče se tolmačenje izkaže za prazno in neustrezno ter pojmovno povsem izvotljeno. Porodniški in očetovski dopust je mogoče izrabiti s polno odsotnostjo z dela, le dopust za nego in varstvo otroka je mogoče izrabiti v obliki polne ali delne odsotnosti. V praksi pa so izredno redke situacije, ko nekdo izrabi dopust za nego in varstvo otroka v obliki delne odsotnosti. Torej tolmačenje, da je zakonska določba namenjena le tistim zelo redkim zavarovancem, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi in ki so med tem ali pred tem izrabili dopust za nego in varstvo otroka v obliki delne odsotnosti praktično ni sprejemljivo, saj skoraj ne more priti v poštev. Sicer pa zakonski tekst ni napisan tako.

Ne strinja se z razlogovanjem sodišča, da pravice iz tretjega odstavka 61. člena ZUTD lahko koristijo le tisti zavarovanci, ki za preostali čas prejemajo „nekakšno nadomestilo“. Takšna razlaga naj bi bila napačna, saj formulacije dela za krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust ni mogoče izenačiti s prejemanjem denarnega nadomestila. Sicer pa zakon sploh ne govori o prejemanju denarnega nadomestila še manj o pogoju za upravičenost do prejemkov iz tretjega odstavka 61. člena ZUTD. Nobene posebne potrebe ni in zakon tega niti ne določa, da bi bilo prav za prejemnike denarnih nadomestil potrebno osnovo za zavarovance iz tretjega odstavka 61. člena ZUTD odmeriti s preračunom plače na polni delovni čas in le tem zavarovancem priznati preračun plače na polni delovni čas. Obrazložitev sodišča, da naj bi bili do izračuna osnove za odmero nadomestila s preračunom prejete plače na polni delovni čas upravičeni le tisti zavarovanci, ki že prejemajo neko nadomestilo, pravno ni utemeljeno. V primerjavi z drugim in tretjim odstavkom istega člena, je lahko logika ravno obratna.

Poudarja, da je potrebno pojem zavarovanja za starševski dopust iz tretjega odstavka 31. člena ZUTD razlagati ustavno, zakonsko in sistemsko skladno kot zavarovanje za starševsko varstvo. Ni nobenega ustavno dopustnega razloga, da se tožnico obravnava drugače oziroma da se določbo tretjega odstavka 61. člena ZUTD tolmači tako, kot je storilo sodišče. Na koncu poudarja, da se ne more znebiti občutka, da se sodišče spreminja v zagovornika tožene stranke, ki je obenem zakonodajalka, namesto da bi ravno obratno pokazalo, da ji takšni zakoni ne služijo v čast in jih je v primeru nejasnosti treba tolmačiti v korist šibkejše stranke, vsekakor pa tudi sistemsko in ustavno skladno z namenom zaščite pravne države. Z razlagami, ki za vsako ceno pokrivajo pravno zmedene in nejasne določbe sodišče ne pomaga h graditvi pravne države, temveč jo še dodatno ruši. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da se v osnovo za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 61. člena ZUTD šteje plača, ki jo je zavarovanec prejel v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Za primer brezposelnosti se obvezno zavaruje osebe, določene v 54. členu ZUTD, med katerimi pa ni obveznega zavarovanja prejemnikov s plačilom prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Navedeno pomeni, da se glede na 61. člen ZUTD v osnovo za odmero denarnega nadomestila ne morejo šteti niti prispevki, ki jih plačuje Center za socialno delo, niti se ne more uporabiti tretji odstavek tega člena, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenim izvajanjem tožeče stranke poudarja predvsem naslednje.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana zavrnilna sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj je zavrnilni izrek sodne odločbe povsem jasen. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni, kaj šele sami s seboj v nasprotju. Sicer pa zaradi drugačnega materialnopravnega naziranja oziroma stališča pritožnice, da sodišče sploh ni razložilo pojma zavarovanca, ki dela krajši delovni čas v zavarovanju za starševski dopust iz tretjega odstavka 61. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010; v nadaljevanju ZUTD) oziroma, ker se ni opredelilo do številnih razlagalnih argumentov tožnice glede navedene določbe zakona, do bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sploh ni moglo priti. Nestrinjanje z razlago in uporabo tretjega odstavka 61. člena ZUTD, ki ureja oblikovanje osnove za odmero nadomestila za čas brezposelnosti že po naravi stvari ne more predstavljati procesne kršitve, v koliko hkrati pravno odločilna dejstva, torej plača kot podlaga za oblikovanje pokojninske osnove niso sporne, temveč lahko kvečjemu predstavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Do te pa v izpodbijani sodbi ni prišlo iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi višine v predsodnem postopku odmerjenega denarnega nadomestila med brezposelnostjo za dobo šestih mesecev, in sicer v višini 750,03 EUR bruto oziroma 573,54 EUR neto za prve tri mesece ter 562,52 EUR bruto oziroma 438,20 EUR neto v naslednjih mesecih, in se izplačujejo za čas od 8. 7. 2011 do 7. 1. 2012. Ker pogoji za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, torej obstoj statusa brezposelne osebe, minimalno obdobje zavarovanja ter trajanje zavarovanja pred nastankom zavarovanega primera, določenih z ZUTD, sploh niso sporni, temveč le višina odmerjene denarne dajatve, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve izključno podana v 61. členu ZUTD.

To določbo pa je prav z gramatikalno, sistematično in teološko razlago mogoče ustavno skladno pravilno in koherentno uporabiti na način, kot v predsodnem upravnem postopku. Zmotno je namreč tožničino materialnopravno naziranje, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno denarno dajatev odmeriti ob uporabi tretjega odstavka 61. člena ZUTD. Dela besedila „zavarovanci v zavarovanju za starševski dopust“ namreč ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače kot je zapisano, predvsem pa ne v nasprotju s celovito ureditvijo osnove za odmero denarne dajatve iz predhodnih odstavkov istega člena. Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD povsem jasno določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Enako izhodišče je uzakonjeno tudi v drugem odstavku istega člena zakona, saj se zavarovancem, ki v obdobju zadnjih 8 mesecev pred nastankom zavarovalnega primera niso prejemali plače, temveč nadomestilo plače po predpisih o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, kot osnova za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, ki so jo prejeli v zadnjih 8 mesecih, če pa bi bilo to obdobje krajše, se za manjkajoče mesece upošteva tudi prejeto nadomestilo.

Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Povsem logično, sistemsko pravno in v ničemer v nasprotju z ustavo zagotovljenimi pravicami do socialnega varstva je seveda ureditev, da se preračunavajo plače le pri tistih zavarovancih, ki so krajši delovni čas od polnega delali iz objektivnih razlogov, torej po predpisih o zdravstvenem zavarovanju (npr. zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni), s priznano pravico iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti (npr. s pravico do delne invalidske pokojnine) ali v zavarovanju za starševski dopust. Seveda lahko gre pri starševskem dopustu za nego in varstvo otroka, v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSDP), ki v 30. členu zagotavlja izrabo v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela. Že pojmovno, sistemsko niti po vsebini pa ne gre za zavarovance, ki uveljavijo pravico do krajšega delovnega časa iz 48. člena ZSDP. Plača za krajši delovni čas v primeru koriščenja pravice enega od staršev, ki neguje ali varuje otroka do tretjega leta starosti, se ne more preračunavati na polni delovni čas. Gre za svobodno in prostovoljno odločitev za delo v takšnem obsegu, za kar so starši upravičeni do plače le za ure dejansko opravljenega dela oziroma po dejanski delovni obveznosti ter dodatno le še do plačila prispevkov za socialno varnost do sorazmernega dela minimalne plače iz proračunskih sredstev. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD je povsem jasna in je ni mogoče razlagati tako, kot se zavzema pritožnica. Torej da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas. Pravno zmotne in zato nesprejemljive so tudi vsa nadaljnja obširna izvajanja pritožnice, tako v smeri da bi se moral del besedila tretjega odstavka 61. člena ZUTD glasiti „v zavarovanju za starševsko varstvo“ pa vse do očitkov, da se sodišče prve stopnje spreminja v zagovornika tožene stranke, ter da ne pomaga graditi pravne države, temveč jo še dodatno ruši. Ker v obravnavanem primeru ni dvoma, da je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je z izpodbijano sodbo stroškovno zakonito zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka in odmero višje denarne dajatve. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in s to dodatno argumentacijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je bilo potrebno hkrati odločiti, da nosi sama stroške za delo pooblaščene odvetnice.