Jedro

Pri določitvi cene po drugem odstavku 642. člena OZ tudi ni mogoče slediti pritožnikovemu stališču, da sodišče lahko upoštevalo le tisto ponudbo, ki bi bila v celoti enaka konkretnemu poslu. Historični dogodek je neponovljiv, pri določitvi cene gre za določanje primerne, običajne cene v primerljivih poslih, pri tem pa že zakon ponuja merila, ki naj jih sodišče upošteva: običajno potreben čas za tak posel in običajno plačilo glede na vrsto posla. Ta kriterija je sodišče pri določitvi cene upoštevalo, kot je višje sodišče pravkar pojasnilo. Zato pritožbeno stališče v smislu, da pri (za tožnika) slabši ponudbi ne gre za popolno ujemanja (na primer: tudi v smislu 100% avansa), ne more biti odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 84218/2009 z dne 18. 8. 2009 v 1. in 3. točki in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II.) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrne pravdne stroške v višini 4.280,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zlasti graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugotovljeno pogodbeno ceno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo v tretje. V novem sojenju je moralo ugotoviti, kolikšna je cena za opravljeno delo po podjemni pogodbi, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo izvedla pogodbena dela barvanja vratnih kril, podbojev in rešetk na P. Iz dosedanjega poteka pravdnega postopka izhaja, da je treba pogodbeno ceno ugotoviti na podlagi drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da če plačilo v podjemni pogodbi ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

7. Med postopkom se je kot nesporno izkazalo, da je tožeča stranka izvedla pogodbena dela v naslednji količini: 1.472,36 m2 vratnih kril in 1.958,41 m1 (tekoči meter) podbojev ter 108,7 m2 rešetk. Ta dejstva pritožbeno niso izpodbijana.

8. Tožeča stranka je za plačilo opravljenih del toženi stranki izdala več računov (glej pregledano poslovno dokumentacijo pri izvedenskem mnenju izvedenke D. C. in tam priloženo tabelo ter priložene račune - red. št. 67 in list. št. 290). Nesporno je, da je tožena stranka tožeči stranki na račun pogodbenih del že plačala 20.367,53 EUR. Tožeča stranka v tem postopku uveljavlja plačilo le dveh računov. Po prvem računu z oznako 0802149 zahteva plačilo za barvanje vratnih kril v količini 110,28 m2, podbojev v količini 235,29 m1 ter plačilo barvanja rešetk v izmeri 11,72 EUR. Dela po tem računu je tožena stranka že plačala v višini 3.712,05 EUR (račun se je glasil na 5.498,37 EUR, vtoževano je 1.899,89 EUR). V drugem računu z oznako 0802462 (račun se je glasil na 12.208,73 EUR; vtoževano je 8.906,03 EUR) dela niso specificirana. V nazivu blaga je določeno "... OPREMA / OBRAČUN E. po priloženi specifikacij, narobe izračunane postavke enota mere+cena0napačen seštevek". Prav tako ni sporno, da je po tem računu tožena stranka plačala 3.723,70 EUR. Nesporno je, da iz drugega računa količine niso razvidne in jih tudi stranki na naroku nista mogli ugotoviti kot nesporne.

9. Sodišče je s pomočjo izvedenca M. Ž. ugotovilo, da je na podlagi drugega odstavka 642. člena OZ primerno plačilo za opravljeno delo v višini 7,81 EUR/m2 za vratna krila in 4,42 EUR/m1 za podboje. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve podalo natančno dokazno oceno tega dokaza, ki je tudi po prepričanju višjega sodišča v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolnoma ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Sodni izvedenec je pogodbeno ceno ugotovil kot matematično sredino med dvema pisnima ponudbama (S. d.d. in O. d.o.o.), zaslišan na naroku (glej tudi izvedensko mnenje z dne 10. 10. 2016) pa je pojasnil, da je pridobil tudi tretjo, ustno ponudbo. Pritožnik uporabljene metode ne prereka, želi pa, da sodišče ne upošteva nižje ponudbe (O.), pri ceni S. pa še navaja, da v njegovi ponudbi in obračunih izvedenca ni upoštevan 22 % DDV.

11. Pritožnik najprej neutemeljeno navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča (15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da na končno mnenje izvedenca stranki nista imeli pripomb, saj je pritožnik imel pripombe, da ponudba O. ne bazira na parametrih, ki so bili zahtevani za izvedbo s strani tožene stranke - iz ponudbe izhaja, da gre za prašno lakiranje vratnih kril in podbojev v odtenku pistacija zelena s 100 % predplačilom. Iz te ponudbe naj niti približno ne bi izhajalo, da gre za prašno lakiranje po lestvici NCS ter lakiranje s pomarančnim efektom.

12. Zatrjevane protispisnosti ni, saj je sodišče prve stopnje takoj v nadaljevanju (glej 14. točko razlogov) pojasnilo, da je tožeča stranka sicer ugovarjala, da je ponudnik dal ceno za barvo pistacije in ne pomaranče, vendar je izvedenec na očitke prepričljivo odgovoril, da je obe povpraševanji postavil za pomarančno barvo, le s strani ponudnika je pri zapisu barve prišlo do napake (očitne napake pri pripravi ponudbe, kar nikakor ni vplivalo na ceno), kar je bilo kasneje tudi s strani ponudnika preverjeno in izvedencu zagotovljeno. Prav tako je izvedenec jasno povedal, da gre za ceno prašnega lakiranja po lestvici NCS, kar izhaja tudi iz ponudbe (glej list. št. 384, tudi zapisnik o zaslišanju izvedenca na list. št. 396 in 397, glede barvne lestvice NCS pa na primer na list. št. 395). Zato pritožbeno izvajanje, da je očitno ponudba O. dana v napačni lestvici, nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku.

13. Pri določitvi cene po drugem odstavku 642. člena OZ tudi ni mogoče slediti pritožnikovemu stališču, da sodišče lahko upoštevalo le tisto ponudbo, ki bi bila v celoti enaka konkretnemu poslu. Historični dogodek je neponovljiv, pri določitvi cene gre za določanje primerne, običajne cene v primerljivih poslih, pri tem pa že zakon ponuja merila, ki naj jih sodišče upošteva: običajno potreben čas za tak posel in običajno plačilo glede na vrsto posla. Ta kriterija je sodišče pri določitvi cene upoštevalo, kot je višje sodišče pravkar pojasnilo. Zato pritožbeno stališče v smislu, da pri (za tožnika) slabši ponudbi ne gre za popolno ujemanja (na primer: tudi v smislu 100% avansa), ne more biti odločilno.

14. Ni utemeljena pritožbena navedba, da ni razumljivo, kako je sodišče obračunalo količine izvedenih del s primerjavo cen, ugotovljenih po izvedencu. Sodišče prve stopnje je plačilo po prvem računu (0802149) v 15. in 16. točki obrazložitve natančno pojasnilo. Za drug račun pa je najprej navedlo, da zahtevek v tem delu sploh ni sklepčen, ker tožeča stranka ni konkretno navedla, katera storitev se z njim zaračunava, niso znane količine in specifikacija zatrjevano narobe izračunanih postavk. Tega ne vsebuje niti omenjeni račun. Sicer pa tudi po preračunu vseh količin in ugotovljene cene in ob upoštevanju že plačanega, tožena stranka ne bi bila ničesar več dolžna.1 Ob tako natančno pojasnjeni odločitvi bi morala biti pritožba konkretnejša, če bi hotela izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje. To velja tudi za končni pritožbeni očitek, da izvedenec ni upošteval in v ponudbi S. d.d. ni ponudbe v DDV (kar poleg tega niti ni bilo grajano pred sodiščem prve stopnje). Tožeča stranka je tista, ki mora v svoji trditveni podlagi najprej navesti zadosti dejstev, da lahko sodišče prve stopnje svoj preračun (to velja za drugi račun) nato v obrazložitvi natančneje pojasni. Nasprotno pritožbeno stališče ni utemeljeno in predvsem prepavšalno.

15. Tudi sicer višje sodišče ugotavlja, da je neutemeljeno pritožnikovo izhodišče, da bi moralo sodišče ugotoviti razliko med plačanim in tistim, kar bi moralo biti plačano po primerni ceni in razliko prisoditi pritožniku. V tem primeru gre namreč za plačilo po dveh računih, pri čemer drugi račun (0802462) ni končni obračun, ki ga, glede na trditveno podlago, tožeča stranka sploh ni napravila. Glede tega računa je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da bi za zavrnitev tožbenega zahtevka zadoščala očitno pomanjkljiva trditvena podlaga, ker tožeča stranka sploh ni pojasnila, kaj natančno je s tem računom toženi stranki sploh zaračunala. Na to je tožena stranka večkrat opozorila (glej na primer njeno vlogo z dne 13. 11. 2013 na list. št. 112). Tožbene trditve so kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke ostale povsem nekonkretizirane in vsebinsko sploh niso omogočale preizkusa utemeljenosti spornega dela zahtevka. Če pa naj bi šlo celo za plačilo v smislu končnega obračuna uporabljene pomarančne barve (glej zapisnik z dne 9. 12. 2016), je odločitev pravilna tudi zato, ker je cena barve po lestvici NCS že vključena v ugotovljeno ceno.

16. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

1 Glej 16. točko obrazložitve, zlasti njen predzadnji stavek.