Jedro

Na posojeni devizni znesek je mogoče od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti, prisoditi le obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v ATS nominirane devizne hranilne vloge na vpogled.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek točka I. njenega izreka) glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3,150.000,00 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi od 8.9.1992 dalje do plačila po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v ATS nominirane devizne hranilne vloge na vpogled." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki znesek 3,500.000,00 ATS z obrestmi po 10% obrestni meri mesečnih obresti od 5.9.1992 dalje do plačila. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3,150.000,00 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1992 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (drugi odstavek točka I. njenega izreka) potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podpisa pogodbenih strank na posojilni pogodbi še ne dokazujeta, da sta se stranki sporazumeli o njenih bistvenih sestavinah. Iz poteka dogodkov sledi, da je šlo za fingirano pogodbo, za nesporazum (63. člen ZOR), za prevaro (65. člen ZOR), lahko pa tudi za navidezno pogodbo (66. člen ZOR). V dokaznem postopku se dejstva, ki so pravno odločilna, v tej smeri niso ugotavljala. Sicer pa sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala na glavni obravnavi dne 26.4.1995. Toženec ni bil zaslišan kot stranka. Zase ni sklepal posojilne pogodbe, saj za to ni imel potrebe. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje bi omogočilo sklepanje, da pogodbena obveznost nima dopustne podlage in da je pogodba nična.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 220. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Pri tem lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, ugotovi tudi z zaslišanjem strank (264. člen ZPP). V okviru dokazovanja slednji dokaz ni bil izveden - očitno zaradi ocene, da ostali, predvsem listinski dokazi, pa tudi med strankama nesporno ugotovljena dejstva, zadoščajo. Zakaj naj bi takšen način izvedbe dokazov imel za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, revizija ne pove. Razlogi izpodbijane sodbe so namreč notranje konsistentni, skladni z izvedenimi dokazi in sposobni revizijskega preizkusa. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni.

Dokazna ocena, ki je revizijsko ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), je narekovala pravno presojo, po kateri sta stranki posojilne pogodbe z dne 4.6.1992 tožeča stranka kot posojilodajalec in toženec kot posojilojemalec. Tudi znesek posojila je prejel toženec. Postal je lastnik prejetega denarja (drugi odstavek 557. člena ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih), ki ni bil namensko posojen po določbi 566. člena ZOR. Kasnejši pristop N.T. k dolgu na toženčevo vrnitveno dolžnost ne vpliva. T. obveznost je namreč le solidarne narave. Posojilno razmerje med pravdnima strankama je ostalo nespremenjeno, čeprav je toženec posojeni denar izročil naprej. Trditve o fingiranem pravnem poslu, o prevari in navidezni pogodbi pa so ostale le na ravni trditev. Kasnejši potek dogodkov po sklenitvi posojilne pogodbe, v okviru ugotovljenih dejstev - ki med strankama niti niso sporna - ne more spremeniti temeljne ugotovitve, da se je tožeča stranka o bistvenih sestavinah posojilne pogodbe dogovarjala in dosegla soglasje le s tožencem (26. člen ZOR).

Pravna presoja, sprejeta v izpodbijani sodbi, je do tu pravilna.

Revizijsko sodišče pa je dolžno po določbi 386. člena ZPP paziti na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. V navedenem obsegu je ugotovilo, da je odločitev nižjih sodišč o obrestni meri zamudnih obresti od posojenega (in še do sojenja na prvi stopnji nevrnjenega zneska) pravno napačna. "Zakonite zamudne obresti" (277. člen ZOR) so predvidene za denarne obveznosti, izražene v domači valuti. Poleg odmene za uporabo denarja upoštevajo tudi padanje njegove realne vrednosti. V obravnavanem primeru je realna vrednost posojenega denarja zavarovana s tem, da je do dneva plačila tolarska protivrednost posojenih deviz vrednostno zavarovana s srednjim tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute. Zato je mogoče na posojeni devizni znesek od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti prisoditi le obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v ATS nominirane devizne hranilne vloge na vpogled. V tem okviru je revizijsko sodišče toženčevi reviziji delno ugodilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 155., prvega odstavka 154. in 166. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizije sama, ker z navedbami v reviziji ni prispevala k odločitvi.