Jedro

Napačno vodeni postopki ali sploh ne vodeni postopki za prenehanje delovnega razmerja s strani tožene stranke tožniku ne morejo biti v škodo in ne morejo pripeljati do odločitve, da delovno razmerje ni bilo zakonito sklenjeno ali da mu je prenehalo zakonito.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožnikovemu zahtevku na izplačilo prikrajšanja pri plači in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku za čas od 16.2.1996 do 31.3.2000 znesek 3,178.286,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po predhodnem plačilu prispevkov in davkov od zneska 4,686.661,00 SIT in mu plačati stroške postopka odmerjene v višini 300.447,80 SIT, kot neutemeljen pa je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe za plačilo 1,930.733,00 SIT s pripadki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ponovno je navajala, da je ob sklenitvi delovnega razmerja tožnik zamolčal dejstvo, da je invalid III. kategorije invalidnosti tako, da sklenitvi delovnega razmerja ni mogoče priznati pravne veljavnosti. Invalidnost delavca je podatek, ki bi vplival na odločitev tožene stranke že ob sklenitvi delovnega razmerja, zanjo pa je tožena stranka izvedela šele med postopkom. Zato je bila odpoved delovnega razmerja tožniku pravilna. Ker je bila odpoved tožene stranke podana zakonito, ni pravne podlage za odločitev sodišča o plači. Tožena stranka je tudi navajala, da je tožnika v novembru leta 1998 pozvala na delo, pa se je ta delu izmikal. Ker sodišče druge stopnje o teh trditvah ni zavzelo stališča, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostansko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija. Tožena stranka ne upošteva, da je predmet obravnavanega spornega razmerja lahko (tako iz tožbe kot iz nasprotne tožbe) samo prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi sklepa tožene stranke z dne 31.7.1995 (ker drugega sklepa sploh ni bilo), na podlagi katerega naj bi mu prenehalo delovno razmerje kot delavcu, katerega delo trajno ni potrebno. Spreminjanje razloga prenehanja delovnega razmerja med sodnim postopkom ni možno. Zato navajanja revidentka, kaj naj bi se dogajalo ob sklepanju delovnega razmerja ali v novembru 1998 leta, za ta spor ne predstavlja niti pomembnega niti odločilnega dejstva, kar pomeni, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka že samo zaradi tega ni mogoče ugotoviti.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, za katerega pa revizijsko sodiče ugotavlja, da ni podan. Revizijsko sodišče je s sodbo, opr. št. VIII Ips 127/98 z dne 15.9.1998 razsodilo, da tožena stranka postopka ugotavljanja trajnih presežkov delavcev ni izpeljala v skladu s predpisi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) v prvem odstavku 36.d člena določa, da delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko preneha delovno razmerje samo z njegovim soglasjem ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. V petem odstavku istega člena pa je še izrecna določba, da mora biti soglasje delavca pisno. Ker je ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, mu delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in na način, kot je to storila tožena stranka, ni moglo prenehati. Na drugačno odločitev pri tem ne more vplivati niti morebitno zamolčanje invalidnosti III. kategorije s strani tožnika ob sklenitvi delovnega razmerja, saj se zaradi tega v ničemer ne spremenijo za odločanje v tem sporu pomembna dejstva. Tožena stranka je imela možnosti, da bi izvedla zaradi morebitnega zamolčanja podatkov ob sklepanju delovnega razmerja postopek za prenehanje delovnega razmerja tožnika po 8. točki drugega odstavka 100. člena ZDR, pa tega ni storila (odločanje o tem, če bi bil postopek izveden, bi bilo lahko predmet drugega postopka, lahko pa tudi morebitne nasprotne tožbe), zaradi odsotnosti tožnika z dela novembra 1998 pa bi lahko uvedla ali disciplinski postopek ali pa izrekla prenehanje delovnega razmerja po 5. ali 6. točki drugega odstavka 100. člena ZDR. Napačno vodeni postopki ali sploh ne vodeni postopki za prenehanje delovnega razmerja s strani tožene stranke pa tožniku ne morejo biti v škodo in ne morejo pripeljati do odločitve, da delovno razmerje ni bilo zakonito sklenjeno ali da mu je prenehalo zakonito. Tovrstnih navedb tožene stranke v tem sporu ni mogoče upoštevati, poleg tega pa ni niti dejanske niti pravne podlagi (predpostavke!) za odločanje o njih. Zato revizijski očitki tožene stranke glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

Tožena stranka v reviziji sami višini prisojene plače ni ugovarjala, saj se je njen revzijski ugovor nanašal samo na pravno podlago (temelj zahtevka). Ker je revizijsko sodišče enako, kot pred njim že obe nižji sodišči ponovno ugotovilo, da ni bilo zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja, je torej pravna podlaga za ugoditev tožnikovemu zahtevku glede plače podana (istočasno to tudi pomeni, da ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe).

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 378. člena ZPP.

O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče sklepalo, v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.