Jedro

Če je tožnik pred izdajo izpodbijane sodbe res umaknil tožbo in se celo odpovedal tožbenemu zahtevku, kot trdi toženec v pritožbi, bi to lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi ta kršitev ni zanesljivo izkazana. V spisu namreč ni tožnikove vloge, ki jo je toženec priložil svoji pritožbi. Po navedenem ni zadostne podlage za sklepanje o tem, da je tožnik res umaknil tožbo. Priloženo poštno potrdilo o oddaji pošiljke ni dokaz o njeni vsebini, niti o tem, da je pošiljka tudi v resnici prispela do naslovnika. Potrdilo dokazuje le, da je bila pošiljka oddana pošti, kdaj in kje je bila oddana in na koga je bila naslovljena.

Toženec se ne bi smel zanašati na morebitno tožnikovo zagotovilo, da ne želi nadaljevati pravde, ampak bi se moral ravnati po pozivu sodišča, naj odgovori na tožbo, saj je bil opozorjen na pravne posledice svojega molka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 dalje. V preostalem delu (za 8.500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je sklenilo, da mora toženec v korist proračuna Republike Slovenije povrniti tožnikove stroške v znesku 370,93 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Navaja, da je tožnik z lastnoročno napisano in podpisano vlogo podal na sodišče umik tožbe in se odpovedal tožbenemu zahtevku zoper toženca, še preden se je ta spustil v obravnavanje glavne stvari. Sodišče bi zato moralo izdati sklep o ustavitvi postopka. Res je tožnik svojo vlogo naslovil na Okrožno sodišče v Kranju, čeprav se je sodni postopek v tistem času vodil na Okrajnem sodišču v Kranju, vendar je šlo za očitno pomoto. Nepristojno sodišče bi vlogo moralo odstopiti pristojnemu. Če pa je bila tožnikova vloga nerazumljiva, bi moralo sodišče od tožnika zahtevati, da jo popravi ali dopolni. Toženec zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izda sklep o ustavitvi postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da so bili za izdajo (delne) zamudne sodbe v tem primeru izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožencu je bila tožba pravilno vročena, vendar nanjo ni odgovoril. Iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (najmanj) v obsegu, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v tem delu, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Prav tako ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi smele razpolagati. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

6. Če je tožnik pred izdajo izpodbijane sodbe res umaknil tožbo in se celo odpovedal tožbenemu zahtevku, kot trdi toženec v pritožbi, bi to lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar po presoji pritožbenega sodišča tudi ta kršitev ni zanesljivo izkazana. V spisu namreč ni tožnikove vloge z dne 27. 8. 2014, ki jo je toženec priložil svoji pritožbi. Po navedenem ni zadostne podlage za sklepanje o tem, da je tožnik res umaknil tožbo. Priloženo poštno potrdilo o oddaji pošiljke ni dokaz o njeni vsebini, niti o tem, da je pošiljka tudi v resnici prispela do naslovnika. Potrdilo dokazuje le, da je bila pošiljka oddana pošti, kdaj in kje je bila oddana in na koga je bila naslovljena. Poleg tega gre za neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženec niti poskuša ne pojasniti, kdaj je izvedel za navedeno tožnikovo vlogo in kako je pridobil njeno kopijo z izvirnim poštnim potrdilom. Če je z njo razpolagal, še preden je potekel rok za odgovor na tožbo, bi moral na to vlogo opozoriti sodišče prve stopnje, posebej če si je obetal, da se bo pravdni postopek končal z ustavitvijo; tožencu namreč ni moglo ostati neznano dejstvo, da je tožnik vlogo naslovil na napačno sodišče. Ne glede na navedeno pa se toženec ne bi smel zanašati na morebitno tožnikovo zagotovilo, da ne želi nadaljevati pravde, ampak bi se moral ravnati po pozivu sodišča, naj odgovori na tožbo, saj je bil opozorjen na pravne posledice svojega molka. Nerelevantni so zato pritožbeni očitki na račun Okrožnega sodišča v Kranju, češ da tožnikove vloge ni odstopilo pristojnemu sodišču ali vsaj terjalo njenega popravka od tožnika.

7. Toženčevi pritožbeni razlogi torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo v izpodbijanem delu. Glede na izid pravde je namreč pravilna tudi odločitev o stroških postopka, sicer pa toženec njihovi odmeri v pritožbi obrazloženo ne oporeka.

8. Toženec, ki je s pritožbo propadel, ni upravičen do priglašenih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).