Jedro

Spor o zakonitosti oz. utemeljenosti odločitve o delovni uspešnosti ni le spor zaradi denarne terjatve, ampak gre primarno za nedenarni zahtevek, od katerega je sekundarno odvisna denarna terjatev. Zaradi navedenega je predhodni postopek pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo. V primeru neodločanja tožene stranke o taki zahtevi, pa je potrebno pred sodiščem vložiti tožbo v razumnem roku. Tudi če delodajalec ne izda sklepa v pismeni obliki, kot do določa 2. odst. 23. čl. ZTPDR, mora delavec najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnice zaradi izplačila razlike v plači v višini 8% neto mesečno za čas od novembra 1996 do vključna meseca marca 2000 iz naslova ocene delovne uspešnosti ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 73.320,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo tožnica in navajala, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je napačno izhajalo, da bi tožnica skladno s 3. odst. 80. člena ZTPDR morala potem, ko je prejela plačilne liste, s katerimi je bila seznanjena o zmanjšanju ocene njene delovne uspešnosti iz 16% na 8%, vložiti ugovor pri pristojnem organu tožene stranke. Tožena stranka ji v zvezi s tem ni vročila nikakršnega sklepa, zato tožnica ni mogla podati ugovora v zakonskem roku. Iz plačilnih list, ki jih je prejela tožnica, ni razvidno, na podlagi katerih kriterijev in meril, ki so po navedbah tožene stranke veljale, je bila njena učinkovitost zmanjšana. Plačilne liste pa tudi niso vsebovale pravnega pouka o pravici do vložitve ugovora. Zato je šlo za molk organa pri delodajalcu in so bili izpolnjeni pogoji in zakonske predpostavke za vložitev tožbe. Prav tako se sklep sodišča prve stopnje ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da odločba tožnici s pravnim poukom ni bila vročena in s tem ni mogla uveljavljati varstva pravic, v nadaljevanju pa, da bi morala že po prejemu prve plačilne liste 15.12.1996 vložiti ugovor in je bila zaradi nevložitve le-tega prekludirana.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem je navajala, da je tožnici korektno izplačevala plače. Ker je tožnica zamudila vse roke in ni nikoli ugovarjala zoper oceno delovne uspešnosti, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Zoper tožnico so bili vodeni tudi disciplinski postopki, tako da je bila dejansko izplačevana delovna uspešnost 8% previsoka. Napačno je tudi tožničino razumevanje, da je uveljavljanje razlike v delovni uspešnosti denarni zahtevek. Zato je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003, 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Spor o zakonitosti oziroma utemeljenosti odločitve o delovni uspešnosti ni le spor zaradi denarne terjatve, ampak gre primarno za nedenarni spor, od katerega je sekundarno odvisna denarna terjatev. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je predhodni postopek pri delodajalcu v skladu s 3. odst. 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot republiški predpis) procesna predpostavka za sodno varstvo. V primeru neodločanja tožene stranke o taki zahtevi, pa je potrebno pred sodiščem vložiti tožbo v razumnem roku.

Tudi, če delodajalec ne izda sklepa v pismeni obliki, kot je bilo to konkretno pri tožnici, saj ji je tožena stranka izplačevala nižjo delovno uspešnost, o čemer pa ni izdala pisnega sklepa, kot to določa 2. odst. 23. člena ZTPDR, mora kot že navedeno delavec najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne more preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in sicer iz razloga, ker tožnici odločba s pravnim poukom ni bila vročena in zato zanjo ni mogla vložiti ugovora, na drugi strani pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi morala tožnica že od prejema prve plačilne liste 15.12.1996 pričeti s postopkom pred delodajalcem. Sodišče prve stopnje je povsem jasno obrazložilo, da tožnica ni mogla podati ugovora v roku 15 dni glede na to, da ni prejela odločbe, je pa izvedela za morebitno kršitev svojih pravic takrat, ko je prejela mesečne obračune plač, prvega torej za mesec november 1996, to je dne 15.12.1996, s tem dnem pa je začel teči rok iz 2. odst. 80. člena ZTPDR. Zato ni nikakršnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre v konkretnem primeru za uveljavljanje čiste denarne terjatve. Kot že predhodno navedeno je nestrinjanje z oceno delovne uspešnosti zahtevalo sprotno ugotavljanje pravilnosti ocene, ki je bila podlaga višine osebnega dohodka. Razlika v plači se je lahko ugotavljala samo preko izpodbijane ocene, to pa pomeni, da zahtevek ni mogel biti samo denarna terjatev. Ta je lahko postala šele posledično, če bi bila zaradi napake ali pomanjkljivosti odpravljena ali razveljavljena mesečna ocena delovne uspešnosti.

Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbi zoper sklep na podlagi 365. člena ZPP.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške postopka.