Jedro

Ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave RS.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, je v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršen tretji odstavek 113.a člena Zakona o prekrških v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog Postaje prometne policije Maribor za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilcu A. A. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom PRp 138/2025 z dne 12. 6. 2025 pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočen sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina zaradi kršitve tretjega v zvezi s prvim odstavkom 113.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi zatrjevano kršitev.

3.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu, vendar slednji nanjo ni odgovoril.

B.

4.V obravnavani zadevi je prekrškovni organ na sodišče prve stopnje zoper storilca A. A. vložil obdolžilni predlog zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega je predpisana stranska sankcija 18 (osemnajst) kazenskih točk, za kar se po zakonu storilcu kot vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilec naj bi prekršek storil na način, da je v naselju Bohova iz smeri Spodnjih Hoč proti Mariboru, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 30 km/h, vozil s hitrostjo 69 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike pomeni, da je za 34 km/h prekoračil omejeno hitrost. Prekršek je bil ugotovljen z uporabo tehničnega sredstva - laserskim merilnikom, pri čemer storilec kot voznik ni bil ustavljen na kraju storitve prekrška, temveč je predlagatelj na podlagi vpogleda v uradne evidence ugotovil, da je lastnik vozila storilec ter na podlagi 8. člena ZPrCP in tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 pri sodišču predlagal začasni odvzem vozniškega dovoljenja.

5.Sodišče prve stopnje je predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja zavrnilo. Odločitev je utemeljilo na okoliščini, da prekrškovni organ pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, lastnika oziroma uporabnika vozila ni obvestil o kršitvi in ga poučil o vsebini 8. člena ZPrCP.

Tej presoji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

6.Srž vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da je stališče sodišč o tem, da je treba v primeru začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po tretjem odstavku 113.a člena ZP-1 storilca obvezno seznaniti o kršitvi ter mu dati primeren rok, da se o njej izjavi, zmotno. Vložnik trdi, da ima storilec v tovrstnem postopku odločanja možnost, da vloži ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in s tem zagotovljeno varovalko v smislu vzpostavitve razumnega dvoma v upravičenost zakonske domneve iz 8. člena ZPrCP. Hkrati pa navaja še, da so razlogi izpodbijanih sklepov v nasprotju s sodno prakso višjih sodišč.

7.Ključno vprašanje, ki ga odpira predmetna zahteva za varstvo zakonitosti, je, ali je treba storilcu prekrška v postopku začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po tretjem odstavku 113.a člena ZP-1, torej zaradi prekrška, ki je bil zaznan s pomočjo tehničnih sredstev ter katerega odgovornost temelji na (izpodbojni) domnevi iz 8. člena ZPrCP, poslati obvestilo o ugotovljeni kršitvi ter mu dati primeren rok, da se o njej izjavi.

8.Tretji odstavek 113.a člena ZP-1 ureja položaj, ko pooblaščena uradna oseba ob ugotovitvi prekrška storilca ne more seznaniti s kršitvijo in mu prepovedati nadaljnje vožnje, niti mu ne more vozniškega dovoljenja odvzeti, temveč začasni odvzem vozniškega dovoljenja izreče in izvrši sodišče po prejemu obdolžilnega predloga s predlogom za začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja in s tem prepoved vožnje v takšnem primeru začneta zoper lastnika motornega vozila učinkovati z dnem vročitve sklepa, torej v trenutku, ko le-ta prejme sklep sodišča, saj storilec o storitvi prekrška neposredno na kraju kršitve ni seznanjen. Prekršek je ugotovljen šele po pregledu opravljenih meritev, storilec pa posredno, in sicer s preverjanjem v registru lastnikov motornih vozil.

9.Po presoji Vrhovnega sodišča je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Slednja morajo biti namreč zagotovljena tudi v tako imenovanih nemeritornih postopkih, med katere spada tudi odločanje o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja.

10.Sicer drži, da 113.a člen ZP-1 za primer, ko prekrškovni organ utemeljen sum gradi na (izpodbojni) domnevi iz 8. člena ZPrCP, ne predpisuje izrecne obveznosti, da storilca obvesti o ugotovljeni kršitvi in mu pred izdajo odločbe določi primeren rok, v katerem se lahko o njej izjavi. Vendar to ne pomeni, da kontradiktornega postopka ni dolžno zagotoviti sodišče v okviru sodnega postopka, saj je treba omenjeno določbo ZP-1 razlagati v luči temeljnih pravnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave. Za zagotovitev poštenega sojenja pa je ključno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako do dejanskih kot do pravnih vidikov zadeve. Kontradiktornost je namreč ena od zahtev poštenega postopka v kazenskih zadevah, kar pomeni, da imata obe stranki možnost izvedeti za dejstva in dokaze v spisu, kot tudi dejstva, izhajajoč iz spisovnega gradiva, ter se o njih nato izjaviti (22. člen Ustave). Iz ustavnoprocesnega jamstva iz 22. člena Ustave izhaja pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Tudi v prekrškovnem postopku mora biti storilcu zagotovljena pravica do izjave o vsem procesnem gradivu, ki bi utegnilo vplivati na njegov pravni položaj.

11.Upoštevajoč navedeno, ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave.

12.Ker v obravnavanem primeru sodišče pred odločanjem o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja storilca ni samo obvestilo o kršitvi in mu dalo primernega roka, da se o njej izjavi, temveč namesto tega predlog zavrnilo zaradi opustitve prekrškovnega organa, je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena določba 113.a člena ZP-1 v povezavi z 29. členom Ustave.

C.

13.Vrhovno sodišče je ob obrazloženem ugotovilo kršitev tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 v zvezi z 29. členom Ustave. Zahtevi je zato na podlagi prvega in drugega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo. Ker je bila zahteva vložena v storilčevo škodo, se je Vrhovno sodišče omejilo na ugotovitev kršitve, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

-------------------------------

1.1 Zlasti 8. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

2.2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 233/2020 z dne 22. 10. 2020 in sklep Višjega sodišča v Mariboru PRp 165/2024 z dne 8. 8. 2024.

3.3 Več: P. Čas, N. Orel, v: Zakon o prekrških s komentarjem (ur. H. Jenull, P. Čas, N. Orel), Lexpera GV Založba, Ljubljana 2018, str. od 670 do 689.

4.4 Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 12/2018 z dne 22. 5. 2018. Podrobneje o tem: L. Vavken, Prekrškovno pravo v praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2020, str. 195.

5.5 Npr. odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011, Up-965/11 z dne 9. 5. 2013 in Up-497/14-15 z dne 24. 11. 2016.