Jedro

Tožba je upravičena, procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa pa so izkazane. Pritožba zaradi molka, ker organ prve stopnje ni odločil o zahtevku tožnice in A.A. (kot delu zahteve za denacionalizacijo, vložene v letu 1992), je bila namreč vložena 29. 9. 2014 in torej po preteku zakonskega roka za odločitev. Drugostopenjski organ pa po pritožbi v zadevi (tudi) ni odločil v dveh mesecih in tudi na nadaljnjo zahtevo za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh ne; prav tako pa prvostopenjskemu organu ni podaljšal roka za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, Upravni enoti Tržič se naloži, da odloči o zahtevi za denacionalizacijo vlagateljic tožnice in A.A. v delu glede zahtevka, da se pokojnemu B.B. kot upravičencu v last in posest vrne objekt in naprave C., ki se nahaja na parceli 755/3 k.o. …, v roku štirih mesecev od vročitve te sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi navaja, da je na Upravno enoto A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) 15. 7. 1992, z dopolnitvama 2. 3. 1993 in 19. 3. 1993, vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene njenemu očetu B.B. Med nepremičninami, ki so predmet postopka denacionalizacije, je tudi C., ki stoji na parceli št. 755/3 k.o. … ter je bila na podlagi 68. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) s sklepom prvostopenjskega organa z dne 19. 5. 2008 že prenesena v začasno uporabo pravnih naslednic po upravičencu. Od tedaj je poteklo že sedem let, pa nepremičnina še ni bila vrnjena upravičencu, in to ob tem, ko so bile vložene številne vloge za pospešitev postopka: z dne 24. 1. 2014, 28. 2. 2014, 7. 4. 2014, 10. 7. 2014, 7. 8. 2014 in 9. 9. 2014. Glede na to je tožnica 29. 9. 2014 na drugostopenjski organ vložila pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, ki pa v dveh mesecih po prejemu pritožbe in v nadaljnjih sedmih dneh po prejemu nove zahteve za odločitev ni izdal odločbe o pritožbi. To pa pomeni, da šteje zahteva tožnice za zavrnjeno, zato tožnica vlaga tožbo zaradi molka organa v skladu z drugim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica še dodaja, da je od leta 2008, to je od prenosa C. v začasno uporabo, zagotovila kontinuirano obratovanje in delovanje te hidroelektrarne oziroma njene strojnice. Vendar prvostopenjski organ pravno neutemeljeno sprejema ugovore D. d.o.o., podane v smeri, da je na C. oziroma njeni strojnici bistveno povečana vrednost, ki naj bi pomenila, da gre za novo nepremičnino, ki se upravičencu ne vrača v naravi. Po mnenju tožnice so D. d.o.o. imele C. v nezakoniti posesti in uporabi ter niso stranka v postopku denacionalizacije. Zavezanka za vrnitev C. je Občina A., ki je bila vpisana v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe predmetne nepremičnine. Po letu 1991 je ta na C. tudi pridobila lastninsko pravico. V postopku denacionalizacije ni izkazana nobena listina, iz katere bi izhajalo, da je bila med Okrajem … ali Občino A. sklenjena kakršnakoli najemna pogodba oziroma sklenjen sporazum z D. d.o.o., na podlagi katerega bi D. d.o.o. lahko izkazale pravico do posesti in uporabe. Tožnica sodišču predlaga, naj izvede ugotovitveni postopek in s sodbo vrne malo C. na parceli št. 755/3 k.o. … v last in posest upravičencu B.B. Toženka na poziv sodišča ni sporočila razloga, zakaj v zadevi še ni odločeno ter ni podala odgovora na tožbo. Poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Tožba je upravičena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da so procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa izkazane (četrti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1). Pritožba zaradi molka, ker organ prve stopnje ni odločil o zahtevku tožnice in A.A. (ter zdaj že pokojne E.) (kot delu zahteve za denacionalizacijo, vložene v letu 1992), da se pokojnemu B.B. kot upravičencu v last in posest vrne objekt in naprave C., ki se nahaja na parceli 755/3 k.o. …, je bila namreč vložena 29. 9. 2014 in torej po preteku zakonskega roka za odločitev. Drugostopenjski organ pa po pritožbi v zadevi (tudi) ni odločil v dveh mesecih in tudi na nadaljnjo zahtevo za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh ne; prav tako pa prvostopenjskemu organu ni podaljšal roka za odločitev.

Tožba je po presoji sodišča tudi upravičena. Toženka na poziv sodišča ni sporočila razloga, zakaj v zadevi še ni bilo odločeno in torej ni opravičila (velike) prekoračitve roka za odločitev. Pa tudi iz spisne dokumentacije upravnih spisov ne izhaja, da bi obstajale kakšne opravičljive okoliščine, ki bi odločitev o zahtevku preprečevale.

Glede na to je sodišče na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in pristojnemu prvostopenjskemu organu naložilo, da mora o zahtevku za vračilo objekta in naprav C. odločiti. Sodišče namreč v tožbenih navedbah ni našlo razlogov, ki po zakonu narekujejo odločitev v sporu polne jurisdikcije. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi pa izhaja, da je bilo o zahtevku že odločeno z odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 4. 2009, ki je bila z odločbo organa druge stopnje z dne 20. 1. 2010 odpravljena ter zadeva vrnjena organu v ponovni postopek, v katerem pa nato še ni bilo odločeno.

Rok za odločitev štirih mesecev pa je sodišče določilo, ker za denacionalizacijske zadeve že tako ni predpisan dvomesečni rok za odločitev (ampak eno leto po vložitvi pravilno sestavljene zahteve – 58. člena Zakona o denacionalizaciji), in ker (hkrati) podatki upravnega spisa kažejo, da se ugotovitveni postopek o predmetnem zahtevku približuje zaključku (izdelano je bilo tudi že izvedeniško in cenilno poročilo za elektro – strojno opremo, vgrajeno v C., z dne 12. 6. 2014, in dopolnitev z dne 29. 8. 2014, zadeva pa je bila tudi obravnavana na ustni obravnavi 3. 12. 2014, in sicer ob udeležbi izvedenca, ki je izdelal izvedeniško in cenilno poročilo), kar bo omogočilo odločitev v naloženem roku štirih mesecev.

Sodišče se po vsebini ne opredeljuje do tožbenih navedb, podanih v smeri, da D. d.o.o. niso stranka v postopku odločanja o zahtevku za vračilo objekta in naprav C.. Sodišče namreč v primeru molka organu ne naloži, kako naj odloči (ne glede na tako zakonsko dikcijo, saj se po enotni in ustaljeni sodni praksi določbe prvega odstavka 69. člena ZUS-1 o tem, da se pristojnemu organu naloži, kakšen upravni akt naj izda, ne razlaga zgolj z besedno metodo razlage), temveč le, naj odloči v določenem roku. Če organ navedbam tožnice (ki se nanašajo na vprašanja statusa stranke D. d.o.o. v postopku ter dopustnosti oziroma utemeljenosti s strani te podanih ugovorov) ne bo sledil, bo ta ugovore še lahko uveljavljala s pravnimi sredstvi zoper odločbo, izdano na podlagi te sodbe.