Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, strah in skaženost.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku točke II. izreka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 7,222.580,00 SIT (odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah in skaženost).

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločanje o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 13,722.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1997 dalje ter znesek 228.365,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1992 dalje do plačila.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo. V izreku o odškodnini za telesne bolečine preko zneska 2,000.000,00 SIT (iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino v znesku 3,500.000,00 SIT) je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Zaradi tega je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. V ostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in toženi stranki naložilo, da mora za ostalo nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah in skaženost) plačati namesto zneska 10,222.580,00 SIT le 5,222.580,00 SIT. Pri tem je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znižalo na 4,000.000,00 SIT, odškodnino zaradi skaženosti pa na 1,000.000,00 SIT. V ostalem delu, ki ni bil spremenjen ali razveljavljen, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku - tako kot pred sodiščem prve stopnje - v celoti ugodeno. Ker je odločitev o odškodnini za telesne bolečine preko zneska 2,000.000,00 SIT razveljavljena, odločitev o odškodnini zaradi prestanega strahu v znesku 1,300.000,00 SIT pa pred sodiščem druge stopnje ni bila spremenjena, se revizijski razlogi nanašajo le na odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in na skaženost. Tožnica meni, da bi bilo treba v tem obsegu priznati celotno zahtevano odškodnino, torej zaradi skaženosti v znesku 2,000.000,00 SIT, zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa v znesku 8,000.000,00 SIT. Po stališču revizije je nerazumljivo, da je bila znižana odškodnina zaradi skaženosti ob tako izraziti skaženosti po raznih delih telesa. Gre za tako spremenjeno tožničino zunanjost, da to vzbuja v okolju, kjer živi, zlasti pa v intimnih odnosih s partnerjem, stud in odpor. Sicer pa je tožnica utrpela smrtno nevarne poškodbe. Odstranjena ji je bila vranica. Posledice te odstranitve je izvedenec opisal s stališča večje izpostavljenosti okužbam. Funkcionalna prizadetost tožničinih telesnih aktivnosti predstavlja najmanj 1/3 od normale. Nekaterih opravil sploh ne more več opravljati. Ob škodnem dogodku je bila stara komaj 20 let. Kvaliteta življenja se ji je povsem spremenila. Meni, da ji je bila prizadejana katastrofalna škoda.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Izpodbijana sodba sprejema dejanske ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje o obsegu škode, ki jo tožnica prestaja zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti. Vendar pa jo pravna presoja dejanskega stanja vodi do sklepanja, da je za navedeni dve odškodninski postavki sodišče prve stopnje prisodilo previsoko odškodnino (200. in 203. člen ZOR). Pri presoji, ali je navedeno sklepanje utemeljeno, je treba na revizijski stopnji zadevo presoditi iz dveh izhodišč. Prvo zajema dejanski obseg škode s stališča pravno relevantnih dejstev, ki omogočajo uvrstitev škode - upoštevaje tožničino individualnost - v eno od kategorij, sprejetih v sodni praksi zaradi razlikovanja med škodami majhnega in velikega obsega. Drugo pa sega na področje načela (približno) enakega obravnavanja škod (približno) enakega obsega, pri čemer primerljivost omogočajo podobni primeri v sodni praksi.

Uporaba navedenih izhodišč pokaže, da sodišče druge stopnje ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela "večjo, nenazadnje katastrofalno obliko škode", ni korigiralo. Gre za uporabo pravne kategorije - temelječe na dejanskih ugotovitvah - ki jo lahko preizkusi tudi revizijsko sodišče. Obseg poškodovanja s smrtno nevarnimi poškodbami je zaradi operativnih posledic skazil zunanji tožničin izgled (velike in dobro vidne brazgotine zaradi raztrganin in operativnih posegov po sprednji trebušni steni in v področju levega kolka ter stegnenice z brazgotinskimi defekti na obrazu), funkcionalna posledica odprtega zloma leve stegnenice pa je povzročila opazno šepanje. Zunanji tožničin izgled je torej opazno poslabšan, doživljanje skaženosti pa je intenzivno: tožnica ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje kot mlado, neporočeno dekle, zato težave pri navezovanju socialnih in drugih stikov. Posledica teh težav je duševna bolečina, ki pa bo glede na mladost ostala trajna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je poleg objektivnih meril (spremenjen zunanji izgled zbuja pomilovanje in pozornost, lahko tudi gnus v okolju) treba upoštevati tudi opisano subjektivno doživljanje skaženosti. Prav slednje - sodišče prve stopnje je to okoliščino obširno obrazložilo - uvršča to obliko škode med izjemne škode, ki omogočajo odmero visoke odškodnine.

Škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je obširno obrazložena v sodbi sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba te razloge sprejema. Gre za ugotovitve o funkcionalnih posledicah poškodovanja od izgube vranice in manjše imunske odpornosti do omejene gibljivosti levega kolka z indirektnim javljanjem omejene gibljivosti v desnem kolku. Mišična masa in moč pri stabilnosti medenice sta upadli. Opisano je povzročilo, da delo frizerke tožnica opravlja v omejenem obsegu in le kot lastno dejavnost. Omejena možnost gibanja in fizičnih aktivnosti ji je na psihičnem področju povzročila težave pri navezovanju stikov z okolico in pojav prekomerne telesne teže. Tudi ta obseg svojih telesnih prikrajšav tožnica doživlja zelo intenzivno. Duševno trpljenje je torej znatno; škoda sicer ni katastrofalna, je pa na njeni meji prav zaradi izrazitega subjektivnega doživljanja.

Opisani obseg škode, z njeno uvrstitvijo med težje oblike, glede odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti sicer ne omogoča odločitve o višini odškodnine v zahtevanem znesku 8,000.000,00 SIT - kakor je storilo sodišče prve stopnje - omogoča pa prisojo višje odškodnine od tiste, ki jo je z zneskom 4,000.000,00 SIT določilo sodišče druge stopnje. V primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi je za to vrsto škode primerna odškodnina v znesku 5,000.000,00 SIT.

Duševne bolečine zaradi skaženosti pa so - predvsem zaradi subjektivnega doživljanja - tolikšne, da je revizijsko sodišče tožnici priznalo iz tega naslova celotno zahtevano odškodnino v znesku 2,000.000,00 SIT. Odločitev o spremembi izpodbijane sodbe temelji na določbi prvega odstavka 395. člena ZPP, odločitev o zavrnitvi revizije v preostalem delu pa na določbi 393. člena ZPP. Zaradi skaženosti in duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti je tako tožnici priznana odškodnina v seštevku, ki znese 7,000.000,00 SIT. S prištevkom zneska 1,300.000,00 SIT, ki je bil dosojen zaradi strahu, je tako tožena stranka iz navedenih treh postavk (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je razen zneska 2,000.000,00 SIT razlika do vtoževane odškodnine še predmet postopka pred sodiščem prve stopnje) dolžna plačati 8,300.000,00 SIT. Po odštetju že plačane in valorizirane odškodninske akontacije v znesku 1,077.420,00 SIT je tako tožena stranka tožnici dolžna plačati znesek 7,222.580,00 SIT.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je v izreku o pravdnih stroških razveljavljena in zadeva tudi v tem obsegu vrnjena v novo sojenje. Za končno odločbo je pridržana tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka. Zato bodo tudi tožeči stranki nastali revizijski stroški odmerjeni šele ob končni odločitvi.