Jedro

Za ugotovitev utemeljenosti poslovnega razloga ni potrebno ugotoviti izboljšanja poslovanja delodajalca po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu.

Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden. Res pa je potrebno pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upoštevati daljše časovno obdobje, to je največ šest mesecev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, odpovedana iz poslovnega razloga zaradi prenehanja potreb po delu na delovnem mestu nadzornik iger, neutemeljena in nezakonita; da delovno razmerje med pravdnima strankama na podlagi pogodbe o zaposlitvi še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, kot da je bil tožnik na delu tudi od 6. 3. 2012 dalje, ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plače za obdobje od marca 2012 do februarja 2013 v posameznih mesečnih zneskih z vtoževanimi zamudnimi obrestmi ter znesek 1.070,00 EUR bruto z vtoževanimi zamudnimi obrestmi in na izplačani znesek plačati davke in prispevke (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 671,51 EUR (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik sodišču prve stopnje očita pristranskost, saj mu je omejilo oz. odvzelo možnost dokazovanja okoliščin, ki kažejo na nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnika je omejilo pri zaslišanju direktorja tožene stranke in pri izvedbi listinskih dokazov. Neupravičeno ni preizkusilo zatrjevanja tožnika o lažnem pričanju prejšnjega direktorja in je na takšno izpovedbo oprlo sodbo. Trditev iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, se je izkazala za lažno, saj delovno mesto ni bilo ukinjeno in ukinitev tudi ne more biti razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ukinitev delovnega mesta je nedvomno fiktivna, razlogi v poslovnih rezultatih in izboljšanju le-teh so le navrženi, nekonkretizirani, brez konkretnih podatkov o izboljšanju delovnega procesa in zmanjševanja stroškov. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin celotnega poslovanja družbe in organizacije poslovanja na način, da se izboljšajo poslovni rezultati, pač pa se je omejilo le na nadzornika iger. Tožena stranka ni podala nikakršne navedbe, zakaj se prihranek išče zgolj med nadzorniki iger. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati tudi razloge, zakaj je bilo moč zagotoviti boljše poslovne rezultate prav z odpustitvijo nadzornika iger in tudi, ali je prihranek objektivno izkazan. Sodišče prve stopnje je prezrlo tožnikove navedbe glede neskladnosti zatrjevanja slabih poslovnih rezultatov in listinske dokumentacije ter v tej zvezi pritožba opozarja na letno poročilo 2011. Direktor tožene stranke konkretnih pojasnil o konkretnih poslovnih rezultatih ni znal podati. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o slabih poslovnih rezultatih ne bi smelo opravičevati s številom obiskovalcev. Zaslišane priče so izpovedale, da se jim povečuje število nadur in da bi zakonita organizacija dela narekovala zaposlitev dveh dodatnih nadzornikov iger. Izpovedba direktorja v ponovljenem sojenju glede tega, ali je A.A. opravljala dela nadzornika iger, se je razlikovala od njegove prejšnje izpovedbe, sodišče pa ugotavljanja razlike v izpovedbi ni dovolilo, čeprav knjiga nadzora in videoposnetki potrjujejo njeno prisotnost v igralnem salonu. Kršitev predpisov pri izvajanju dejavnosti posredno lahko vpliva na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnik predlagal, da se opravijo poizvedbe pri inšpekciji. Odločitev sodišča je v nasprotju z ugotovitvijo pristojnih inšpekcijskih služb. Sodišče glede določitve kriterija za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj se ni ukvarjalo z vsemi zaposlenimi.

Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o zahtevku za izplačilo opravljenih nadur. Navaja, da tožnikovo evidenco, ki jo je podal, izkazuje knjiga nadzora, ta pa izkazuje obseg dela preko dovoljenega nadurnega dela. Tožnik je delo, kot ga je opravil, izkazal z obračunom plač. Tožena stranka ni podala nikakršnega ugovora o nestrinjanju, zlasti ne ugovora, da tožnik dela ne bi opravil. Tožnikovo zatrjevanje je moč preizkusiti z vpogledom v knjigo nadzora, ki izkazuje opravljeno delo in število ur prisotnosti na delu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku s strani tožene stranke iz poslovnega razloga, presoja utemeljenosti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka ter zahtevka za izplačilo plačila za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi enkrat že odločilo; s sodbo, opr. št. Pd 70/2012 z dne 23. 5. 2013, je ugotovilo nezakonitost tožniku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Ugodilo pa je tudi zahtevku za izplačilo plačila za nadurno delo. Po vloženih pritožbah obeh strank je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pdp 798/2013 z dne 5. 2. 2014, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je bila izdana izpodbijana sodba.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje omejilo in odvzelo možnost dokazovanja okoliščin, ki izključujejo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po vsebini gre za očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožnik tudi grajal na zadnjem naroku za glavno obravnavo in po zaključku pritožbenega sodišča je kršitev podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, predlaganih s strani tožnika (postavitev izvedencev različnih strok, pridobitev podatkov video nadzora in sistema B.), na kar utemeljeno opozarja pritožba. Pri tem pa sodišče prve stopnje niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo (zap. št. 38) niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni zavrnilo predlaganih dokaznih predlogov in svoje odločitve tudi ni obrazložilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Preostali pritožbeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so neutemeljeni. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da tožniku ni pustilo postavljati vprašanja zaslišanim pričam, konkretno zakonitemu zastopniku tožene stranke, C.C.. Po vsebini gre za očitek relativne bistvene kršitve tretjega odstavka 289. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki po zaključku pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prepovedalo postavljena vprašanja, saj niso bila relevantna za rešitev predmetnega spora, to pa so vprašanja, ki se nanašajo na število opravljenih nadur preostalih delavcev, inšpekcijske preglede, mesečna plačila A.A. in študentsko delo. Neutemeljena je tudi pavšalna navedba o pristranskosti sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi te kršitve ne konkretizira in zanjo ne navede razlogov, zato se pritožbeno sodišče do nje posebej ne opredeljuje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu nadzornik iger, ko mu je bila dne 8. 3. 2012 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati utemeljenost poslovnega razloga, saj je zaradi upada prometa in slabših finančnih rezultatov prišlo do reorganizacije dela tako, da je bilo tožnikovo delo razporejeno med druge zaposlene delavce.

Pritožba na več mestih smiselno navaja, da tožena stranka ni izkazala pozitivnega učinka tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi na poslovanje tožene stranke. Kot je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Pdp 798/2013 z dne 5. 2. 2014, za ugotovitev utemeljenosti poslovnega razloga ni potrebno ugotoviti izboljšanja poslovanja delodajalca po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu. Sodišče pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga presoja le, ali je ta resnično podan, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za kršitev prepovedi diskriminacije. Delodajalec mora v postopku, ki se tiče presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati obstoj utemeljenega poslovnega razloga. Sodišče pri tem ne ugotavlja, kakšen vpliv je odpoved pogodbe o zaposlitvi imela na poslovanje delodajalca, prav tako se ne more spuščati v poslovne in organizacijske odločitve delodajalca, torej ne sme presojati, ali je bila delodajalčeva odločitev smotrna. Delodajalec se avtonomno odloča, kako bo izboljšal svoje poslovanje in finančno stanje ter ali bo za dosego tega cilja uporabil tudi institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem. Vendar pa delodajalec pri tem ne sme ravnati diskriminatorno in ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi podati iz fiktivnega razloga. Glede na navedeno v predmetnem sporu sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati dejstev glede vpliva tožniku podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi na poslovanje tožene stranke, prav tako toženi stranki teh dejstev ni bilo treba navajati in tudi ne dokazovati. Ne drži niti pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje primerjati vse zaposlene delavce pri toženi stranki in ugotavljati, zakaj je bila ravno tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izkazala svoje slabo poslovanje v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in upoštevalo odločitev tožene stranke, da bo odpoved pogodbe o zaposlitvi podala delavcu na delovnem mestu nadzornik iger. Gre za poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče ni upravičeno presojati. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila izmed več zaposlenih nadzornikov iger odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku zato, ker je imel pri toženi stranki najmanj delovne dobe. Ker s tem tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije, gre za zakonsko dopustno odločitev.

Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je v njeni obrazložitvi navedeno, da se ukinja tožnikovo delovno mesto nadzornik iger, medtem ko je bilo v postopku ugotovljeno, da to delovno mesto ni bilo ukinjeno. Neukinitev delovnega mesta, na katerem je bil zaposlen delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, sama po sebi še ne pomeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj na podlagi nepravilne navedbe v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je bilo delovno mesto ukinjeno, še ni mogoče sklepati na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila ukinitev tožnikovega dela opravljana z reorganizacijo dela, kar je mogoče razumeti tudi na način, da je bilo ukinjeno konkretno tožnikovo delovno mesto, in sicer zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, njegovo delo pa preneseno na druge zaposlene.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede upada prometa tožene stranke. V zvezi s tem pritožba navaja, da listinska dokazila ne izkazujejo slabih poslovnih rezultatov, pri tem pa posebej izpostavlja, da je tožena stranka v letnem poročilu 2011 predvidela širjenje dejavnosti in novo zaposlovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz letnega poročila 2011, ki izkazuje poslovanje tožene stranke v letu 2011, razvidno, da je tožena stranka poslovanje zaključila s čisto izgubo v višini 36.286,00 EUR, torej negativno. K negativnemu poslovanju je prispevalo predvsem zmanjšanje števila obiskovalcev, manjše število obiskovalcev pa je tudi manj trošilo. Tožena stranka je poslovno leto zaključila negativno, čeprav je zmanjšala stroške odhodkov. Stanje se v letu 2012 ni izboljšalo, kvečjemu poslabšalo, kot izhaja iz bilance stanja na dan 30. 9. 2012. Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče. Iz letnega poročila 2011 sicer res izhaja, da je predvidena razširitev igralnega salona v prihodnjih letih, kot opozarja pritožba, vendar navedeno samo po sebi na dejanski zaključek glede poslovanja tožene stranke nima vpliva. Dejstvo je, da se je poslovanje tožene stranke poslabšalo, s predvidenimi spremembami, opisanimi v letnem poročilu 2011 pa je tožena stranka zgolj želela pridobiti nove goste in zagotoviti nadaljnji obstoj igralnega salona.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nadzorniku iger ni mogoče izboljšati poslovanja tožene stranke, saj naj bi bilo to delo nujno potrebno, kar izkazujejo tudi opravljene nadure preostalih zaposlenih na tem delovnem mestu. Odločitev tožene stranke, da bo svoje poslovanje poizkušala izboljšati prav z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je opravljal delo nadzornika iger, je avtonomna odločitev delodajalca ter izvzeta iz sodne presoje, kot je že večkrat pojasnjeno. Tudi dejstvo, da se je obseg nadurnega dela ostalih zaposlenih nadzornikov iger po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku povečal in njihova subjektivna ocena, da bi potrebovali še nekoga na tem delovnem mestu, ne moreta vplivati na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, kršitve določb o delovnem času, odmorih in počitkih, do katerih je prišlo zaradi zmanjšanja števila zaposlenih na določenem delovnem mestu, ne morejo vplivati na presojo ugotavljanja utemeljenega poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku njegovo delo razporedila med ostale zaposlene nadzornike iger, D.D., E.E. in F.F., te naloge je prevzel tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, C.C.. Včasih je vskočila tudi A.A., ki ni bila v delovnem razmerju s toženo stranko, pač pa v drugem civilnopogodbenem razmerju. Tožnik v pritožbi vztraja, da je delo nadzornika iger opravljala tudi A.A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da do sedaj izvedeni dokazi kažejo, da A.A. prvenstveno ni opravljala dela nadzornika iger, pač pa druga dela, predvsem administrativne in marketinške narave. Do sedaj izvedeni dokazi kažejo tudi, da je tožena stranka z njo pričela poslovno sodelovati po tožniku podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 8. 3. 2012. Vendar gre pritrditi tožniku, ki v pritožbi navaja, da izpovedba zakonitega zastopnika, C.C., glede obdobja pričetka sodelovanja tožene stranke z A.A. ni skladna. Tožnik je zatrjeval, da je je tudi navedena opravljala njegovo delo in v dokaz svojih trditev predlagal dokaze. Kot že omenjeno, sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo niti ni obrazložilo njihove zavrnitve, čeprav bi po oceni pritožbenega sodišča predlagani dokazi, predvsem pridobitev podatkov video nadzora, lahko vplivali na ugotovitev relevantnega dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje glede zaposlitve G.G.. Navedenega delavca je tožena stranka ponovno zaposlila na podlagi sklenjene sodne poravnave, pri čemer je do njene sklenitve dne 5. 3. 2012 najverjetneje zgolj naključno prišlo tik pred tožniku podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pa tudi sicer je sklenjena sodna poravnava, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, posledica predhodnega razmerja med G.G. in toženo stranko ter zato ne pomeni novega dejstva, ki bi vplivalo na zakonitost presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato tudi če bi navedeni opravljal isto delo kot tožnik, to ne bi vplivalo na odločitev. Kljub temu pa so zaslišane priče (G.G., E.E. in D.D.) izpovedale, da G.G. ne dela kot nadzornik iger, kot nadzornik iger je delal le enkrat ali dvakrat, kar potrjuje tudi Knjiga nadzora (B4) in opravljene poizvedbe pri Uradu RS za nadzor prirejanja iger na srečo Ministrstva za finance RS (list. št. 35). Izvedba drugih predlaganih dokazov bi bila tako glede na navedeno nepotrebna, saj ne bi vplivala na pravilni zaključek sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zahtevku za izplačilo plačila za nadurno delo za čas od maja 2009 do februarja 2012. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 18 obrazložitve) navedlo, da ima tožena stranka neenakomerno razporejen delovni čas, tožnik pa ni navedel, v katerem tednu je delal več kot 56 ur, kolikor znaša zakonska omejitev. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v šestem odstavku 147. člena določa, da je delovni čas lahko neenakomerno razporejen zaradi narave ali organizacije dela in da v tem primeru delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Sedmi odstavek 147. člena ZDR določa, da se pri neenakomerni razporeditvi upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev. Navedene določbe zato ne vplivajo na določbe o polnem delovnem času, ki je glede na prvi odstavek 142. člena ZDR 40 ur na teden in ta omejitev velja tudi pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa. Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Res pa je potrebno pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa upoštevati daljše časovno obdobje, to je največ šest mesecev. Tožnik je v predmetnem sporu navedel obdobje, v katerem je opravljal nadurno delo, to je od maja 2009 do februarja 2012, število nadur, ki jih je opravil (107), dejstvo, da mu tožena stranka plačila za nadurno delo ni izplačala in znesek, ki ga zahteva iz tega naslova. V zvezi s številom opravljenih ur v posameznih mesecih vtoževanega obdobja se je skliceval na razpredelnico, ki jo je predložil (A8). Upoštevaje navedene materialne določbe ZDR pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik podal zadostno trditveno podlago, pri tem pa opozarja, da je delodajalec tisti, ki mora voditi evidenco delovnega časa glede na določbo 7. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) v zvezi s 6. členom ZEPDSV. Delodajalec je tudi tisti, ki mora dokazovati, da je delavec delal manj, kot zatrjuje. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je tožena stranka v odgovor na uveljavljani zahtevek iz naslova nadurnega dela navedla le, da tožnik ni izkazal, da bi bile nadure odrejene in da jih je dejansko opravil ter da evidence, ki jo je tožnik predložil, ni mogoče upoštevati, ker ni evidenca tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika v celoti ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je ugotovilo, da storjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti, sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je glede na določbi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe v točki I izreka je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (točka II izreka izpodbijane sodbe), saj je odvisna od uspeha strank v postopku.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v predmetnem sporu ponovno odločiti in ob upoštevanju pritožbenih stališč bodisi izvesti še preostale predlagane dokaze bodisi dokazne predloge zavrniti. V tem primeru bo moralo zavrnitev dokaznih predlogov natančno obrazložiti in pri tem upoštevati, da lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza(1). Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločiti tudi o tožnikovem tožbenem zahtevku za izplačilo nadurnega dela, pri tem pa upoštevati pravilno materialnopravno izhodišče, kot je pojasnjeno v tem sklepu.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014.