Jedro

Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in nepravilno zaraščenega zloma golenice za 25% trajno zmanjšane splošne življenjske sposobnosti. Te se izkazujejo v nesposobnosti za tek in hitro hojo, v hitri utrudljivosti pri hoji po neravnem terenu in v nezmožnosti daljše stoje in hoje. Revizija pravilno poudarja, da sodišče druge stopnje navedenih omejitev ni pravilno vrednotilo z ozirom na konkretne okoliščine na strani oškodovanca oziroma tožnika, ki se nanašajo na njegovo delovno zmožnost. Opisane omejitve predstavljajo hudo oviro za opravljanje tožnikovega dela oziroma poklica, ki ga je opravljal do škodnega dogodka. Tožnik je namreč gradbeni delavec, ki za opravljanje svojega dela potrebuje ne samo polno telesno sposobnost, temveč tudi telesno spretnost. Okrnitev delovne zmožnosti je huda omejitev in predvsem zaradi nje tožnik zelo duševno trpi, kar je zaslišan kot stranka tudi sam poudaril.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbama delno ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se njen izrek v dokončnem besedilu (torej z upoštevanjem že pravnomočno prisojenega in neizpodbijanega zneska) glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 199.786,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1993 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 6.793,00 SIT, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 9.775,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1996 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo v znesku 2.600.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 750.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000,00 SIT in za strah 350.000,00 SIT ter stroške pravdnega postopka v znesku 160.884,50 SIT. Tako od zneska odškodnine kot tudi od zneska pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi zakonite zamudne obresti od 12.1.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, to je za razliko do vtoževanih 6.050.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znižalo prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 900.000,00 SIT in za strah na 100.000,00 SIT. Spremenilo je tudi obrestni del sodbe sodišča prve stopnje in sicer tako, da tečejo obresti od skupnega zneska prisojene odškodnine (1.750.000,00 SIT) od 25.11.1993 dalje. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške prvostopnega postopka v znesku 158.505,00 SIT, tožnik pa toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 12.512,50 SIT.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagal, da spremeni izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V reviziji navaja, da prisojena odškodnina ni pravična, neutemeljeno pa je bil zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. V nadaljevanju obširno povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke doc. dr. Andreja Barage o telesnih bolečinah in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri slednjih poudarja 25% izgubo tožnikovih splošnih življenjskih sposobnosti in dejstvo, da je tožnik gradbeni delavec - obrtnik, katerega vsakdanje delo je fizično, od dvigovanja težjih bremen do hoje po lestvah in gradbenih odrih. Tožnik tudi ne more teči in ne stati več kot 10 do 15 minut. Neprimerna je tudi odškodnina za strah, saj je ob škodnem dogodku utrpel hud primaren strah, ko je poleg bolečin začutil, da ne more dvigniti noge in hoditi. Sekundarni strah je trajal ves čas zdravljenja oziroma eno leto. Pojavlja pa se še sedaj, saj se boji, da bodo potrebne dodatne operacije. Tožnikova noga je zatečena, gleženj pa zaradi nepravilno zaraščenega zloma deformiran, zato gre tožniku tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Na koncu revizije oporeka tudi pravilnosti stroškovne odločitve in navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je glede temelja uspel 100%.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je tudi predmet tožničine revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi strahu in ki jo je tožnik utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodbe (odprt zlom obeh kosti desne goleni in bolezenske spremembe na petnici, ki so do polovice posledica poškodbe), zadobljene v prometni nezgodi dne 22.6.1990, ter odločitev o neizpolnjenosti pogojev za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Poudariti je treba, da obsegu škode, ko je ugotovljen, ni mogoče določiti natančnega denarnega ekvivalenta. Telesne in duševne bolečine nimajo cene. Zato tudi revizija sama ne zmore obrazložiti, zakaj gre tožniku natančno tisti znesek, ki ga zahteva, ne pa kakšen drug. V poštev lahko pride le satisfakcija, zadoščenje oškodovanca. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zato določa, da pomeni odmera odškodnine za negmotno škodo oziroma določitev satisfakcije konkretnemu oškodovancu uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnem primeru oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ti pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

V obravnavanem primeru pa navedeni kriteriji pri odmeri odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti niso bili pravilno upoštevani. Ta oblika škode zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in nepravilno zaraščenega zloma golenice za 25% trajno zmanjšane splošne življenjske sposobnosti. Te se izkazujejo v nesposobnosti za tek in hitro hojo, v hitri utrudljivosti pri hoji po neravnem terenu in v nezmožnosti daljše stoje in hoje. Revizija pravilno poudarja, da sodišče druge stopnje navedenih omejitev ni pravilno vrednotilo z ozirom na konkretne okoliščine na strani oškodovanca oziroma tožnika, ki se nanašajo na njegovo delovno zmožnost. Opisane omejitve predstavljajo hudo oviro za opravljanje tožnikovega dela oziroma poklica, ki ga je opravljal do škodnega dogodka. Tožnik je namreč gradbeni delavec, ki za opravljanje svojega dela potrebuje ne samo polno telesno sposobnost, temveč tudi telesno spretnost. Okrnitev delovne zmožnosti je huda omejitev in predvsem zaradi nje tožnik zelo duševno trpi, kar je zaslišan kot stranka tudi sam poudaril. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in ob upoštevanju zgoraj navedenih meril je revizijsko sodišče sprejelo odmero odškodnine sodišča prve stopnje (to je pri odmeri odškodnine upoštevalo navedene konkretne okoliščine) v znesku 1.500.000,00 SIT, zato je reviziji glede odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti delno ugodilo in v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo (1. odstavek 395. člena ZPP).

Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje glede ostalih oblik negmotne škode, zato je bilo treba revizijo v preostalem delu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

V izpodbijani odločitvi so glede telesnih bolečin upoštevana vsa v reviziji obširno povzeta dejstva, ki določajo obseg te oblike tožnikove škode: tako intenzivnost telesnih bolečin, trajanje bolečinskega obdobja, kot tudi vse nevšečnosti pri zdravljenju. Zato je tudi po mnenju revizijskega sodišča (tako kot že po mnenju sodišč prve in druge stopnje) prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 750.000,00 SIT primerna.

Izpodbijana odločitev je dala tudi pravilen pomen intenzivnosti in trajanju strahu, ki ga je utrpel tožnik. Predpostavke za prisojo te oblike negmotne škode so podane le, če je intenziven strah trajal dalj časa, kakor tudi takrat, kadar je bil strah sicer intenziven toda kratkotrajen, vendar pa je pri oškodovancu povzročil za dalj časa porušeno duševno ravnovesje. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki predstavljajo neizpodbojno podlago revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da primaren strah pri tožniku ni bil intenziven glede na to, da ga je zavarovanec tožene stranke podrl povsem nepričakovano, z vzvratno vožnjo. Strah za izid zdravljenja (sekundarni strah) pa, z ozirom na vrsto poškodbe, ni bil večje intenzivnosti. Ker pa je slednji trajal več mesecev, vendarle predstavlja pravno relevantno škodo, za katero je bila odškodnina pravilno odmerjena v znesku 100.000,00 SIT. Revizijskega stališča, da bo pri tožniku prisoten strah tudi v bodoče zaradi slabšanja stanja noge in potrebnosti dodatnih operacij, ni mogoče upoštevati, saj zanj v izpodbijanih sodbah sodišč prve in druge stopnje ni dejanske podlage.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da gre pri tožniku za nebistveno spremembo zunanjosti, ki mu ne more povzročati večjih subjektivnih težav, saj ima po mnenju izvedenca medicinske stroke le rahlo vidno deformacijo, ki za toliko starega moškega, kot je tožnik, ne more predstavljati skaženosti. Revizijske trditve o močno deformirani nogi pomenijo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanskih ugotovitev, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati.

Na koncu je treba poudariti, da tudi umestitev dosojene odškodnine za vse navedene oblike negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo izkazuje njeno primernost. Sprememba izpodbijane sodbe oziroma spremenjen uspeh pravdnih strank pa je narekoval tudi drugačno odločitev o stroških celotnega postopka (2. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Tako je revizijsko sodišče odločitev o stroških prvostopenjskega postopka spremenilo v skladu z 39% uspehom tožnika (glede na višino tožbenega zahtevka, saj njegov temelj ni bil sporen). Sodišče druge stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo na 458.683,50 SIT, 39% teh stroškov znaša 178.886,50 SIT, tem pa je treba prišteti še stroške izvedenca v znesku 20.900,00 SIT. Kar se tiče stroškov pritožbenega postopka je treba pritrditi sodišču druge stopnje, da tožnika njegov neznatni uspeh s pritožbo (glede začetka teka zamudnih obresti) ne opravičuje do pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je delno uspela s pritožbo in sicer z 19,50%, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 6.793,00 SIT njenih pritožbenih stroškov. Stroške sestave revizije (69.825,00 SIT) je treba priznati tožniku v skladu z njegovim 14% uspehom v tem postopku (od še spornih 4.300.000,00 SIT je uspel s 600.000,00 SIT), torej v znesku 9.775,50 SIT. Ker je tožnik zahteval tudi zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, tečejo te od stroškov prvostopnega postopka od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, od stroškov revizijskega postopka pa od dne izdaje te sodbe dalje.