Jedro

Ne drži, da direktor, ki je hkrati delni družbenik družbe z omejeno odgovornostjo, ne more izvršiti kaznivega dejanja zlorabe položaja na škodo družbe. Zaradi ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov kaznivega dejanja ni izvršil v škodo svojega premoženja, pač pa premoženja družbe.

Kasnejše vračilo škode ali priznanje terjatve v stečajnem postopku na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne moreta vplivati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen enega leta zapora. Po prem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je kazen, izrečeno obsojencu, zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v višini 280,00 EUR.

3. Zoper sodbo je iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. 4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Ocenjuje, da vložnik obširno razvija svoje teze o poteku dogodkov, pri čemer pa predstavlja svoje videnje dokaznega postopka, čeprav skuša to prikazati kot uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. To velja za zagovornikove navedbe o tem, da bi obsojenec kot 60% družbenik z oškodovanjem družbe oškodoval tudi sebe, o dvojnosti njegovega položaja, ko naj bi najprej podpisal pooblastilo kot direktor, potem pa kot fizična oseba sklenil sodno poravnavo. Na vse dileme je obširno odgovorilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa mu je pritrdilo. Sodbi res ne vsebujeta razlogov o tem, kdo je podpisal izvensodno obravnavo, kar pa, kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, ni bistveno, saj to niti ni predmet očitka. Za nerelevantno se izkaže tudi vprašanje načina sklenitve kratkoročnih posojil, saj obličnost za veljavnost pogodbe ni predpisana. Sodišče je ocenilo, da za presojo dejanskega stanja ni potrebno postaviti izvedenca finančne stroke in izvedenca za forenzično preiskavo pisav (katerih postavitve obramba niti ni predlagala). Relevantne dokazne zaključke je na ravni gotovosti sodišče napravilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zato zagovornikove navedbe, da je sodišče kršilo preiskovalno načelo in načelo materialne resnice niso utemeljene. Kar se tiče kršitev materialnega prava po 1. točki 371. člena ZKP, zagovornik navaja, da dejanje, za katerega se obdolženec preganja ni kaznivo dejanje, ker naj bi kot direktor smel pooblastiti posameznike za sklepanje posameznih pravnih poslov, ter zatrjuje, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije naklepa niti kršitve blanketnega predpisa po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Vrhovna državna tožilka pritrjuje razlogom sodišč, da se obsojencu očita ravnanje nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika po 263. členu ZGD-1. Protipravnost njegovega ravnanja je v tem, da je z direktnim naklepom s podanim pooblastilom in podpisom izjave o odpustu dolga dosegel, da se mu je odpustil dolg kot fizični osebi, čeprav je vedel, da je to, kar počne, škodljivo za finančne interese družbe. Njegovo dejavnost je treba šteti kot celoto, katere končni rezultat je bil pridobitev premoženjske koristi. Opis kaznivega dejanja je jasen in popoln, pri čemer po stališču sodne prakse 240. člen KZ-1 ne predstavlja prave blanketne norme, zato nadaljnja navedba pravne podlage – pravnih predpisov gospodarskega prava, ki naj bi jih obdolženec s svojim protipravnim ravnanjem kršil, v opisu kaznivega dejanja ni potrebna (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 5615/2015 z dne 4. 5. 2021). Iz konkretnega dela opisa povsem jasno izhaja očitek obsojencu, da je zlorabil svoj položaj in opustil svojo dolžnost ravnati v dobro družbe. V preostalem delu pa se vlagatelj z obširnimi navedbami v zvezi s pravnimi učinki izvensodne poravnave, obdolženčevem vedenju za slabo finančne stanje družbe, obstoju nasprotnih terjatev ter neobstoju vzročne zveze med očitanim dejanjem in prepovedano posledico spušča v presojo dejanskega stanja. Na nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja se po vsebini nanašajo tudi vložnikove navedbe o nezakoniti izbiri kazenske sankcije. Vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o odgovoru izjavil in vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Kazenskopravni očitek obsojencu je njegovo ravnanje v funkciji direktorja družbe B. d.o.o. v povezavi z odpustom dolga v višini 549.243,66 EUR, ki ga je imel do družbe na podlagi pogodbe o dolgoročnem kreditu. Z namenom, da bi se bi pridobil premoženjsko korist je v nasprotju z dolžnostjo ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1) tretji osebi (katere identitete sodišče ni moglo ugotoviti) podal pooblastilo za sklenitev dogovora za podpis izvensodne poravnave po 1050. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in podajo izjave o pripoznavi terjatve in dolga ter odpustu dolga. Nato je kot kreditojemalec s pooblaščencem sklenil izvensodno poravnavo – izjavo o odpustu dolga, v skladu s katero se mu je dolg po pogodbi odpustil kot odmena za materialno in nematerialno škodo, čeprav je vedel, da mu taka škoda ni nastala, prav tako do družbe ni imel nobenih terjatev, pač pa je ji je sam dolgoval znesek po pogodbi. Na ta način si je pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si tako korist pridobi, oškodovani družbi pa je povzročil škodo v takšni višini.

_Očitane kršitve kazenskega zakona: očitano dejanje ni kaznivo dejanje_ _Obsojenčev status direktorja_

7. Zagovornik nižjima sodiščema očita, da se nista opredelili do obsojenčevega formalnega statusa, ko je bil hkrati direktor družbe in njen 60% družbenik. Meni, da glede na tak dvojni položaj z opisanim dejanjem ne more biti storilec kaznivega dejanja, saj bi z dejanjem škodoval sebi kot večinskemu družbeniku. Izpodbijana pravnomočna sodba o tem vprašanju nima nobenih razlogov, vsekakor se sodišče prve stopnje do vprašanja ni opredelilo v točkah obrazložitve, na katere se sklicuje višje sodišče (točki 6 in 20 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik zato meni, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da se obdolžencu v izreku sodbe očita, da je izvensodno poravnavo sklenil kot fizična oseba in ne kot direktor, zaradi česar je umanjkala konkretizacija enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Sodbi višjega sodišča očita obremenjenost s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj se sodišče do tega vprašanja ne bi opredelilo. Nižjima sodiščema očita tudi, da se nista opredelili do dvojnosti obdolženčevega položaja, poravnavo pa sklenil kot fizična oseba (kreditojemalec).

8. Navedbe, da dejanje po opisu zaradi obsojenčevega družbeniškega statusa ne more biti kaznivo dejanje, s katerimi zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, niso utemeljene. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je posebno kaznivo dejanje (_delictum proprium_). Izvrši ga kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo. Ne glede na to, da se zakonski opis kaznivega dejanja začenja z besedo „kdor“, je iz nadaljnjega besedila tega člena razvidno, da je storilec lahko le oseba, ki ima določeno lastnost, tj. da vodi in nadzoruje gospodarsko dejavnost.1 Izvrši ga lahko le oseba, ki ji je pri opravljanju gospodarske dejavnosti poverjeno razpolaganje, upravljanje ali zastopanje tujega premoženja ali koristi in ki pri tem uresničijo tudi vsaj eno od štirih alternativno (storitveno-opustitveno) inkriminiranih izvršitvenih ravnanj.2

9. Z vidika opisa je obsojenčev status v izreku sodbe ustrezno konkretiziran s tem, da se mu očita ravnanje v funkciji direktorja. Navedeno je sicer, da je izvensodno poravnavo sklenil v vlogi kreditojemalca, vendar je na očitek treba gledati kot celoto. Odpust dolga sebi kot fizični osebi na škodo gospodarske družbe je dosegel tako, da je kot direktor pooblastil tretjo osebo za sklenitev poravnave, ki se izrecno nanaša na odpust dolga. Sodišče prve stopnje je pri presoji obsojenčevega ravnanja ocenilo, da je pooblastilo dal z namenom poskusa prikrivanja svojega ravnanja. Če bi dolg sebi odpustil kot direktor, brez sodelovanja pooblaščenca, bi bilo po oceni sodišča to preveč očitno (točka 58 prvostopenjske sodbe). Ne drži torej, da se sodišče ni opredelilo do dvojnosti njegovega položaja, saj je sodišče do obsojenca, ki je hkrati nastopal v vlogi direktorja in kreditojemalca, v okviru dejanske presoje zavzelo jasna stališča. Zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Drži sicer, da se sodišče do pritožbenih očitkov o nekonkretiziranosti zakonskega znaka vodenja gospodarske dejavnosti ni opredelilo, s čimer pa ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Če se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upošteva le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Glede na ugotovitev Vrhovnega sodišča, da je zakonski znak v opisu ustrezno konkretiziran, vpliva na zakonitost sodne odločbe ni mogoče ugotoviti.

10. Neutemeljene so tudi navedbe, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje, ker je obsojenec hkrati deloval kot eden od družbenikov gospodarske družbe. Predpostavka za presojo, ali zakonske znake kaznivega dejanja lahko izvrši tudi direktor družbe, ki je hkrati njen delni družbenik, je, da je tudi njegov družbeniški status v izreku omenjen. V izreku sodbe družbeniška struktura ni omenjena, zato obsojenčev družbeniški status na presojo izpolnitve zakonskih znakov na ravni opisa kaznivega dejanja niti teoretično ne more vplivati.3

11. Vrhovno sodišče je glede presoje ravnanj poslovodij, ki imajo hkrati delež v družbi z omejeno odgovornostjo, zavzelo stališče, da je gospodarska družba pravna oseba in je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe.4 Zato ne drži zagovornikovo stališče, da kaznivega dejanja obsojenec ni izvršil. Drži sicer, da storilec in oškodovanec ne moreta biti ista oseba. Ne glede na to, da je bil obsojenec tudi družbenik družbe, katere poslovanje je vodil, to ne pomeni, da je bilo družbeno premoženje njegovo oziroma, da je ravnanje izvršil na škodo svojega premoženja. Na citirano stališče Vrhovnega sodišča se je pri odgovoru na enake pritožbene navedbe sklicevalo tudi višje sodišče, zato se za neutemeljene izkažejo očitki, da so v sodbi umanjkali razlogi o dvojnosti obsojenčevega statusa, tj. da je hkrati ravnal kot direktor in družbenik. Sodbi višjega sodišča zagovornik neutemeljeno očita še napačno sklicevanje na odločitev v sodbi I Ips 35999/2013, ker da je v njej sodišče presojalo ravnanje direktorja, ki je premoženjsko korist pridobil tretjemu in ne svoji družbi. Očitek ni utemeljen, saj se višje sodišče na sodbo ni sklicevalo glede vprašanja, kdo je z dejanjem okoriščen, pač pa izključno glede ločenosti premoženjskih sfer družbe in njenih družbenikov. Na dele citirane zadeve, ki s predmetno niso primerljivi, se višje sodišče ni sklicevalo.

12. Zagovornik ne more uspeti niti z navedbo, da dejanje ni kaznivo dejanje zato, ker sodišče ni ugotovilo, koga je obsojenec pooblastil in kdo je z njim sklenil izvensodno poravnavo oziroma odpust dolga. Neraziskanost te okoliščine na obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo kazensko odgovornost nima vpliva, saj je pomembna le presoja obsojenčevega ravnanja, tj. podpis pooblastila in kasneje sklenitev sporazuma o odpustu dolga, kar je v točki 49 svoje sodbe pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

_Konkretizacija naklepa_

13. Izpodbijani sodbi zagovornik očita, da v opisu ne vsebuje konkretizacije naklepa, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko se o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.5 Konkretizacija obsojenčevega naklepa zato v opis kaznivega dejanja ne sodi in se zagovornikove navedbe izkažejo za neutemeljene. Do krivdne oblike, s katero je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 58 svoje sodbe.

_Blanketna dispozicija_

14. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 je dejanje z blanketno dispozicijo, kar pomeni, da mora biti pravni predpis, ki dispozicijo dopolnjuje, naveden v opisu kaznivega dejanja, poleg tega morajo biti v izreku navedene konkretne okoliščine, ki očitek kršitve dopolnilne norme utemeljujejo. V izreku so navedeni le abstraktni zakonski znaki po 236. členu ZGD-1, ki po zagovornikovem stališču niso konkretizirani. Zato meni, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje in bi bilo treba obsojenca že iz tega razloga oprostiti obtožbe.

15. Navedbe niso utemeljene. Zloraba položaja (ki se očita tudi obsojencu) je vsako ravnanje pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe, do katerega je storilec na podlagi njenih notranjih pooblastil (pogodba, statut, navodila članov družbe itd.) sicer upravičen, vendar pa pri tem namesto interesov gospodarske družbe zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb; v tem se tudi kaže nezvestoba do družbe oziroma njenih lastnikov. Položaja ne izrablja samo tisti, ki prekorači svoja pooblastila, pač pa tudi tisti, ki poslov ne opravlja pošteno in vestno, ki torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. Že po naravi stvari je posledica tovrstnih zlorab položaja (in drugih načinov izvršitve kaznivega dejanja) nastanek oziroma možnost nastanka premoženjske škode za gospodarsko družbo.6 Ravnanje, ki je kršilo načeli vestnosti in poštenja, je v opisu konkretizirano z očitkom o podaji pooblastila in sklenitvi poravnave (odpustu dolga), s katerim je na škodo družbe pridobil veliko premoženjsko korist, in zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

_Veljavnost pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 31. 12. 2009_

16. Zagovornik navaja, da je pogodba o dolgoročnem kreditu navidezni pravni posel, saj gre za listino, ki je bila sestavljena le za potrebe računovodstva. Na podlagi pogodbe nikoli ni prišlo do denarnega toka, čeprav OZ v 569. členu določa, da se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje posojilojemalcu izročiti določen znesek denarja ali določeno količino nadomestnih stvari. Izplačila so bila opravljena na podlagi drugih pravnih poslov. Prav tako s pogodbo ni prišlo do pobota v smislu 311. člena OZ, saj je v 2. členu pogodbe določeno, da bo posojilojemalec s kreditom pobotal zapadle in nezapadle obveznosti posojilojemalca na dan 31. 12. 2009. Za materialnopravni oziroma izvenpravdni pobot se zahteva, da so terjatve zapadle, nezapadlih terjatev pa ni mogoče pobotati. Pogodba tudi ni vsebovala specifikacije terjatev, ki se s pobotom zaprejo. Podpis listine je narekovala revizijska družba, ki je ugotovila, da družba do obsojenca knjiži obveznosti, ki niso opremljene s pravnim poslom. Zagovornik ni navedel, katero kršitev uveljavlja s povzetimi navedbami, iz njihove vsebine pa izhaja, da preko uveljavljanja napačne uporabe materialnopravnih predpisov civilnega prava nakazuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ-1. 17. OZ v prvem odstavku 50. člena določa, da navidezna pogodba med strankama nima učinka. Zanjo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo. Pri njej je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, v resnici pa želita stranki z njo doseči, da velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti, pravnoposlovna volja obeh pogodbenih strank je zaigrana.7 O navideznosti pri pogodbi o dolgoročnem kreditu ni mogoče govoriti. Okoliščina, na katero opozarja zagovornik, da je bila pogodba namenjena formaliziranju obsojenčevih dolgov do družbe, je namreč sestavni del pogodbe. V pogodbi je sta se stranki dogovorili, da bo gospodarska družba obsojencu dala kredit v znesku 549.243,66 EUR, hkrati pa, da so s tem pobotane vse obveznosti posojilojemalca (tj. obsojenca) do družbe (točka 23 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje, ki mu je sledilo tudi višje sodišče, je natančno razdelalo dejanske okoliščine, ki so privedle do sklenitve pogodbe. Vsi odlivi z družbenega na obsojenčev račun, ki jih obsojenec ni utemeljil z ustreznimi dokazili, na podlagi katerih bi uveljavljal stroške v zvezi z delom, so se beležili kot posojilo (točka 20 sodbe sodišča prve stopnje). Stranki pogodbe sta se kasneje dogovorili, da dobi obsojenec od družbe kredit v višini seštevka teh zneskov. Glede na prejšnje dolgove obsojenca do družbe in dogovor, da se ti pobotajo z dogovorjenim kreditom, pa je jasno tudi, zakaj denarnega toka ni bilo, o čemer se je sodišče prve stopnje izreklo v točki 33 svoje sodbe. Glede na ugotovitve nižjih sodišč zato o razkoraku med voljo in izjavo, ki bi pomenila imela za posledico neveljavnost pogodbe o kreditu, ni mogoče govoriti. Izkaže se, da skuša z navedbami pod videzom uveljavljanja kršitve kazenskega zakona zagovornik izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar s predmetnih izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

18. Zagovornik se nadalje sklicuje na 2. člen pogodbe o dolgoročnem kreditu, v katerem je navedeno, da bo posojilojemalec s tem kreditom pobotal zapadle in nezapadle obveznosti do posojilodajalca. Navaja, da nezapadlih terjatev ni mogoče pobotati, zato meni, da pogodba ne vsebuje veljavne izjave o pobotu. Z navedbami pa zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj se sodišče ugotovilo, da so bili zneski, ki jih je obsojenec že dolgoval družbi, združeni v pogodbi o dolgoročnem kreditu, ker je bil konec leta 2009 saldo obtoženčevih kratkoročnih obveznosti do družbe nič (točka 32 sodbe sodišča prve stopnje).

19. Zagovornik izpodbijani sodbi očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da nima ugotovitev o tem, v kakšni obliki so bila sklenjena predhodna kratkoročna posojilna razmerja, kar naj bi bilo pomembno za ugotavljanje njihove veljavnosti, ter ali so bili posamezni odlivi na obsojenčev račun z računa družbe pravno gledano kratkoročna posojila. Navedbe niso utemeljene. Sodišče se je do zneskov, ki so se knjižili kot kratkoročna posojila, opredelilo v okviru presoje dejanskega stanja, ko je ugotavljalo, kako je prišlo do podpisa pogodbe o dolgoročnem kreditu. Za presojo obsojenčeve kazenske odgovornosti je bistvena ugotovitev, da je obsojenec zneske prejemal, ne da bi za to imel podlago, ki bi ga za to opravičevala, kako so se ti zneski knjižili pa ni relevantno. Zagovornik ne more uspeti niti z očitkom, da sodišče samo ni moglo presoditi, da so bila vsa izplačila, ki niso imela potrditve v povratnih dokumentih, knjižena na račun kratkoročnih kreditov. Po njegovem mnenju bi morali angažirati izvedenca ustrezne finančne stroke, ki bi lahko natančno pojasnil, kako se nakazila knjižila in kaj lahko predstavlja posojilo obsojencu. Kot je utemeljeno navedlo že višje sodišče, obramba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke ni predlagala, zato z navedbami v zahtevi zagovornik ne more utemeljiti kršitve pravice do obrambe. Sodišče zavezuje načelo proste presoje dokazov, zato samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ker ni omejeno s formalnimi dokaznimi pravili, ni bilo ovire, da je o zneskih, ki so se knjižili kot kratkoročna posojila, presojalo na podlagi pregleda TRR izpiskov in konto kartic. Z navedbo, da presoje, za katero ni imelo strokovnega znanja, sodišče ne bi smelo opraviti, zato zagovornik pod videzom kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja zgolj razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

_Pooblastilo za sklenitev izvensodne poravnave in izvensodna poravnava po 1050. členu OZ_ _Zatrjevana kršitev kazenskega zakona, ker da dajanje pooblastila in sklenitev poravnave nista protipravna_

20. V zvezi s podpisom pooblastila zagovornik zatrjuje, da protipravnost ravnanja ni podana, ker bi obsojenec formalno lahko kot direktor sam sebi odpustil dolg iz pogodbe o dolgoročnem kreditu, zato ni protipravno niti ravnanje, ko je za to pooblastil nekoga tretjega. Po prvem odstavku 1050. člena OZ lahko osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Popustitev je med drugim lahko v delni ali popolni pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke ali v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku, v prevzemu kakšne nove obveznosti; v zmanjšanju obrestne mere; v podaljšanju roka; v privolitvi v delna odplačila; v dani pravici do odstopnine (prvi odstavek 1051. člena OZ). Vsebina izvensodne poravnave med obsojencem in družbo zato po zagovornikovem stališču ne more biti protipravna.

21. Z navedbami skuša zagovornik prikazati, kot da sta edina očitka obsojencu podpis pooblastila in kasnejša sklenitev poravnave, s čimer neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. To, da lahko direktor družbe za sklepanje pravnih poslov pooblašča tretje, ni sporno. Prav tako ni sporno, da se je mogoče s poravnavo odpovedati zahtevku. Pri tem pa zagovornik spregleda, da se obsojencu očita, da je z ravnanjem dosegel odpust dolga po kreditni pogodbi kot kompenzacijo za materialno in nematerialno škodo, ki naj bi jo utrpel, čeprav je vedel, da sam do družbe nima nobenih terjatev, in je bila v posledici tega družba oškodovana. Bistvo očitka torej ni samo dajanje pooblastila in kasnejša sklenitev pogodbe, pač pa, da je na ta način obsojenec prišel do protipravne premoženjske koristi. Sodišče je zato obsojenčevo ravnanje utemeljeno obravnavalo kot celoto, dodatno pa se v okviru dejanske presoje utemeljeno oprlo še na to, da je dejanje izvršil v času, ko je bila družba že v slabem finančnem stanju in je imel torej za ravnanje jasen interes.

_Razlogi sodbe o možnosti glasovanja na skupščini_

22. Zagovornik podaja tudi obširne navedbe o tem, kdo in s katerimi pooblastili bi lahko na podlagi tretjega odstavka 506. člena ZGD-18 na skupščini glasoval o odpustu dolga. Navaja, da je obsojenca direktor družbe A. d.o.o., sicer družbenice B. d.o.o., pooblastil za glasovanje na skupščini. Na podlagi pooblastila bi lahko na skupščini glasoval tudi obsojenčev pooblaščenec, ki bi tako razpolagal z obsojenčevimi glasovi in glasovi družbe A. d.o.o. Skupščina, ki je načelo vestnega in poštenega gospodarstvenika ne veže, bi lahko skladno z lastnimi interesi odločala o odpustu dolga. Izpodbijani sodbi očita, da o tem nima razlogov in uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa ni utemeljeno. Sodišče ni ugotovilo, da bi bil odpust dolga obsojencu predmet glasovanja na skupščini. Presoja pravnih učinkov glasovanja na skupščini zato z izvršitvijo, kot se očita obsojencu, ni v nobeni zvezi. Očita se mu namreč, da je sam, brez sklica skupščine oziroma udeležbe drugega družbenika, tretjo osebo pooblastil za sklenitev odpusta dolga in kasneje tudi sklenil poravnavo o odpustu dolga.

_Knjiženje izvensodne poravnave, vložitev REK-2 obrazca, revidirano poročilo za leto 2009_

23. Absolutna bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana tudi zato, ker naj sodba ne bi imela razlogov o pravnih učinkih izvensodne poravnave. Zagovornik navaja, da sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo bistvenih računovodskih predpisov. Sodišču prve stopnje očita, da po uradni dolžnosti ni angažiralo izvedenca računovodske stroke, ki bi lahko podal mnenje glede vknjižbe poravnave. O tem, da je imel odpust dolga pravne učinke sta sodišči sklepali na podlagi dejstva, da je bila računovodsko in knjigovodsko upoštevana. Iz temeljnice 400/78 z dne 31. 12. 2010 izhaja, da je bila izjava o odpustu tega dne knjižena in izločena, iz prometne kartice pa, da ob koncu leta obsojenec do družbe ni imel več nobene obveznosti oziroma je bil ustvarjen saldo nič. Zagovornik navaja, da je očitno, da pri knjiženju ni bila upoštevana temeljna računovodska predpostavka „upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov“ iz Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Če je bila izvensodna poravnava sklenjena 13. 1. 2020, bi morala biti na ta dan tudi knjižena. Sodišči nista pojasnili, kdo je temeljnico potrdil, kar je glede na izpovedbo priče B. B., da izvensodne poravnave ni videla, in obsojenčev zagovor, da je v računovodstvu prišlo do zlorabe podpisov, še bolj pomembno. Meni, da vknjižba izvensodne poravnave ni veljavna in zato nima pravnih učinkov, o čemer pa naj sodišči ne bi zavzeli stališča. 24. Navedbe niso utemeljene. Zagovornik izhaja iz zmotnega stališča, da je pravni učinek izvensodne poravnave odvisen od njenega pravilnega knjiženja. Pravni učinek nastopi s samo sklenitvijo poravnave, ne pa šele njenim knjiženjem, ki pomeni le ustvarjanje posledic v računovodskem smislu znotraj družbe. Izpodbijana sodba se zato v okviru presoje dejanskega stanja utemeljeno sklicuje na ugotovitve glede računovodskih posledic sklenjene izvensodne poravnave (točka 39 sodbe sodišča prve stopnje), vendar so za njeno veljavnost ključne ugotovitve o njeni sklenitvi (točka 38 sodbe sodišča prve stopnje), ne pa šele njenem knjiženju. Zato sodišču tudi ni bilo treba ugotavljati, ali je bilo knjiženje skladno s SRS in področnimi predpisi, saj to za presojo izpolnitve zakonskih znakov ni relevantno. Kolikor skuša zagovornik prikazati, da poravnava ni bila veljavna, ker ni bila knjižena, in da bi moralo sodišče angažirati izvedenca računovodske stroke (česar obramba ni predlagala) pod videzom uveljavljanja kršitve kazenskega postopka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

25. Uveljavljanje tega nedovoljenega razloga predstavljajo tudi navedbe o zlorabi podpisov in izpovedbi priče B. B. Sodišče je pojasnilo, zakaj ni verjelo njeni izpovedbi, da poravnave ni videla (točka 55 sodbe sodišča prve stopnje), opredelilo se je tudi do obsojenčeve trditve v zagovoru, da so bili njegovi podpisi zlorabljeni (točki 40 in 45 sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik sodišču neutemeljeno očita tudi, da nima razlogov o pomembnem pravnem dejstvu, tj., da se je v novembru 2010 zaposlil v družbi C. d.o.o. in torej kot direktor v družbi v času knjiženja poravnave ni bil več zaposlen. Višje sodišče je ugotovilo, da je bil obsojenec direktor družbe B. d.o.o. do 25. 1. 2011 (točka 20 sodbe), njegova zaposlitev v kritičnem času pa glede na očitek iz izreka sodbe ni relevantna, pač pa predstavljajo zagovornikove navedbe dodaten poskus vnašanja dvoma v dokazne zaključke nižjih sodišč o tem, kdo je v družbi B. d.o.o. odredil knjiženje poravnave.

26. Zagovornik nasprotuje tudi presoji, da je vložitev obrazca REK-2 odredil obsojenec in ponavlja navedbe o zlorabi oziroma ponarejanju podpisov. Sodišču očita nerazumevanje pomena obrazca kot izhaja iz določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Namen obrazca je plačilo davka, sodišče pa je zaključilo, da je bila njegova oddaja obsojencu v interesu. Z navedbami uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj oporeka dokaznim zaključkom iz 54. točke sodbe sodišča prve stopnje. To je pojasnilo, zakaj je na obrazcu podpisana C. C., ki je bila v času njegove oddaje res že upokojena, ter, da je bil obsojenčev namen prikazati, da znesek 549.243,66 EUR predstavlja plačilo dobička, s čimer je skušal prikriti izvršeno kaznivo dejanje.

27. Zagovornik sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb obrambe, da so bili finančni kazalci za leti 2008 in 2009 še pozitivni, stanje za leto 2009 pa mu je postalo znano šele s revidiranim poročilom junija 2010. V času izvršitve dejanja torej obsojenec za insolventnost in nelikvinodnost ni vedel, o čemer naj sodba ne bi imela razlogov. Tudi za te navedbe se izkaže, da pod videzom uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz točke 17 sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je obsojenec marca 2010 predlagal uvedbo prisilne poravnave, v predlogu pa je navedel, da je imela družba že leta 2009 finančne težave. Na tej podlagi je sodišče razumno sklepalo, da je bil obsojenec s finančnim stanjem seznanjen že v času izvršitve kaznivega dejanja, z drugačnimi navedbami pa skuša zagovornik vnesti dvom v ta zaključek.

28. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče v obsojenčevo škodo ne bi smelo ugotavljati okoliščin, ki ostajajo izven opisa dejanja v obtožnici. To zagovornik uveljavlja glede ugotovitev sodišča o REK-2 obrazcu in tem, da obsojenec v času, ko je bila družba že v slabem finančnem stanju, skladno z načelom vestnega in poštenega gospodarstvenika ne bi smel sprejemati odločitev, ki pomenijo oškodovanje upnikov. S tem uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo sodišče zagreši, če prekorači obtožbo. Sodišče je povzete zaključke napravilo v okviru presoje dejanskega stanja, saj je z njimi dodatno pojasnilo svoje stališče glede obsojenčevega interesa za sklenitev poravnave in kasnejši poskus prikrivanja odpusta dolga z vložitvijo REK-2 obrazca (točke 45, 50 in 54 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče obtožbo prekorači, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Z ugotavljanjem in presojo okoliščine, ki ni bila navedena v obrazložitvi obtožnice, ugotovljena pa je bila na glavni obravnavi, sodišče (ki v opis kaznivega dejanja in njegovo pravno opredelitev ni posegalo) ni prekoračilo obtožbe.9 _Kasnejši postopek osebnega stečaja in nastanek škode_

29. Zagovornik stališče, da odpust dolga ni imel nobenega učinka, utemeljuje tudi z navedbo, da družba B. d.o.o. Terjatve sicer ne bi prijavila v postopek osebnega stečaja nad obsojencem. V postopku osebnega stečaja je bila terjatev priznana, saj stečajni upravitelj njene utemeljenosti ni preverjal pri obsojencu. Sodišče je izdalo sklep o odpustu obveznosti, ki se nanaša na vse terjatve pred 7. 5. 2012. Obsojencu je bilo poplačilo družbi B. d.o.o. odpuščeno in zato družbi ni nastala nobena škoda, obsojenec pa ni pridobil nobene koristi.

30. Z navedbami obsojenec nakazuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, češ da eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, tj. povzročitev škode oziroma pridobitev koristi, ni podan. Po vsebini pa nasprotuje dokazni presoji o tem, kdaj je bilo kaznivo dejanje izvršeno, in sicer s sklenitvijo odpusta dolga. V tistem trenutku je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist, družbi pa je nastala škoda. Ne drži, da ta zaradi priznanja terjatve v postopku osebnega stečaja ni bila povzročena. Morebitno kasnejše vračilo na obstoj že končanega kaznivega dejanja ne more vplivati. Je pa to okoliščino sodišče utemeljeno upoštevalo pri presoji, ali naj se pridobljena premoženjska korist vzame in pojasnilo, da je bila terjatev poplačana v postopku osebnega stečaja in sicer v znesku 5.769,70 EUR (točka 65 sodbe sodišča prve stopnje). Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče je to okoliščina, ki je pomembna le za presojo odvzema premoženjske koristi, ne pa obsojenčeve krivde za dejanje v izreku sodbe.

_Presoja, da je pooblastilo in poravnavo podpisal obsojenec_

31. Očitek, da sodišče za presojo dejstev ni imelo ustreznega strokovnega znanja, zagovornik ponavlja glede vprašanja, ali je pooblastilo za podpis izvensodne poravnave (in samo izvensodno poravnavo) podpisal obsojenec. Izvedenec za forenzično preiskavo pisav je bil v fazi preiskave postavljen le glede ugotavljanja istovetnosti podpisa takrat obdolženega D. D. V nasprotju z načelom _in dubio pro reo_ je sodišče po zagovornikovem stališču brez izvedbe ključnega dokaza zaključilo, da je dokumenta podpisal obsojenec. Z navedbami vložnik ne more uspeti. Obramba niti tega dokaznega predloga ni podala, sodišče pa je na podlagi načela proste presoje dokazov zaključilo, da sta podpisa obsojenčeva. Sklicevalo se je predvsem na njegove navedbe v gospodarskem sporu ter postopku osebnega stečaja pa tudi na dejstvo, da je imel kot dolžnik jasen interes za tak podpis. Kolikor tem zaključkom zagovornik nasprotuje ne uveljavlja nobene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa izraža le svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki.

_Ostale navedbe_

32. Zagovornik v točki 3 zahteve sodišču druge stopnje očita, da se je v točkah 6, 9 in 10 svoje sodbe sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, čeprav ta relevantnih razlogov nima, v čemer vidi absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker zagovornik izrecno napada obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje bi šlo kvečjemu lahko šlo za kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa ni podana. V točki 6 svoje sodbe se je sodišče opredelilo do obsojenčevega statusa kot direktorja in hkrati družbenika družbe. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča je dopolnilo s pravno presojo v točki 20 o ločitvi premoženja družbe od premoženja družbenikov, zato mu ni mogoče očitati pomanjkljive opredelitve do pritožbenih navedb. V točki 9 se je glede ravnanja v nasprotju z določbo 263. člena ZGD-1 sklicevalo na točko 58 sodbe sodišča prve stopnje, ki vsebuje presojo obsojenčevega ravnanja v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. V isti točki se je glede ocene izpovedbe priče B. B. sklicevalo na točki 20 in 55, v katerih je sodišče prve stopnje pojasnilo, v katerih delih je izpovedbi sledilo, v katerih pa ne. Prav tako se je v točki 10 višje sodišče utemeljeno sklicevalo na obrazložitev sodišča o (ne)obstoju obsojenčevih terjatev do podjetja, ki bi izhajale iz njegovega delovnega razmerja. Zagovornik navaja še, da je sodišče druge stopnje na več mestih pritožbene navedbe napačno ocenilo kot izpodbijanje dejanskega stanja. Navedbe ni konkretiziral na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

33. Nekonkretizirane so tudi navedbe o tem, da je sodišče protispisno navedlo, da so priče E. E., B. B. in C. C., potrdile obtožbo. Enako velja za očitke o kršitvah načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, 16. in 17. člena ZKP, pravice do učinkovite obrambe ter za navedbe o prekoračitvi obtožbe in sodbi presenečenja. Ker navedbe niso konkretizirane, se Vrhovno sodišče do njih ni moglo opredeliti.

34. V točki 10 zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik na ravni dejanskega stanja nasprotuje zaključkom sodišča o tem, da obsojenec do družbe ni imel nasprotnih terjatev. Zaključkom zagovornik nasprotuje z navedbami, da je sodišče presojalo listine iz zadnjih dveh let, čeprav je bil obsojenec pri družbi zaposlen 15 let, da praksa, da obsojenec dopusta ni izrabil v celoti, izhaja iz evidenc družbe C. d.o.o. ter da obsojencu niso bile plačane vse službene poti. Z navedbami nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča, ki ni ugotovilo, da bi se za obsojenca beležilo nadurno delo. Iz evidenc izhaja, da je dopust koristil, zato je zaključilo, da obdolženec ni bil upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenega dopusta. Na podlagi izpovedbe priče B. B. je zaključilo tudi, da so se upravičeni stroški, ki jih je obsojenec uspel izkazati, priznali, tovrstna plačila pa izhajajo tudi iz plačilnih list, zato ni sledilo njegovemu zagovoru, da mu niso bile priznane dnevnice in potni stroški (točka 53 sodbe sodišča prve stopnje). Zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ni podana saj z navedbami, kot rečeno, zagovornik izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje.

35. Zagovornik meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo indične sodbe, saj da posredni dokazi niso nedvoumni in ne tvorijo sklenjenega kroga. Z navedbami pa ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa ponovno polemizira z dejanskim stanjem. Izpostavlja izpovedbo priče B. B. (kateri sodišče v tem delu ni verjelo), da izvensodne poravnave ni videla, ter predstavlja svoje videnje dejanskega stanja o tem, kdo je podpisal pooblastilo in poravnavo. Meni, da se sodišče pri presoji dokazanosti obravnavanega kaznivega dejanja na njegova pisanja v gospodarskem sporu in postopku osebnega stečaja ne bi smelo opreti, kar ne drži, kolikor pa navaja, da je vse listine, na katere se je skliceval, pridobil naknadno, nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje iz točk 41 do 45 sodbe.

36. Nazadnje v točki 14 zahteve zagovornik izpodbija še izbiro in odmero kazenske sankcije. Sodiščema očita, da sta sodišči pri sklicevanju na višino oškodovanja spregledali, da je bila terjatev gospodarski družbi v postopku osebnega stečaja priznana. Meni, da bi morala biti obsojencu izrečena pogojna obsodba, ker je od dejanj poteklo 10 let, poslovodskih funkcij je opravlja od leta 2012, od leta 2014 pa je v pokoju, zato ni mogoče pričakovati, da bo ponavljal kazniva dejanja. Uveljavlja tudi kršitev načela enakosti in se sklicuje na pogojno obsodbo, izrečeno F. F., čeprav je bila za krivo spoznana večkrat in se višina pridobljene premoženjske koristi šteje v milijonih.

37. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se sme uveljavljati kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP (ta je podana, če sodišče v odločbi o kazenski sankciji prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu), ne pa tudi razloga iz 374. člena ZKP, po katerem se sme sodba izpodbijati zaradi nepravilne odmere kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Iz tega razloga je mogoče sodbo izpodbijati s pritožbo, ne pa tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj po vsebini v tem primeru ne gre za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona kot dopustnega razloga, iz katerega je mogoče po prvem odstavku 420. člena ZKP vložiti to izredno pravno sredstvo.10 Zagovornik se zavzema za drugačno vrednotenje okoliščin, ki pa sta jih nižji sodišči pri odmeri kazni že upoštevali in odločili, da ne zadoščajo za izrek pogojne obsodbe. Kršitve načela enakosti pa zagovornik ne more utemeljiti s pavšalnim sklicevanjem na domnevno milejšo obravnavo obsojenke v drugem kazenskem postopku.

C.

38. Ker navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, delno pa je bila vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

39. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1. 40. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015, točka 11; Kozina, J., v Korošec d., et al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 978. 2 Kozina, J., v Korošec d., et al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 968. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011, I Ips 13682/2009 z dne 14. 11. 2013 in I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017. 5 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021, I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015 in 5. 2. 2019, I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 in Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007. 7 Dolenc, M., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 360-361. 8 506. člen ZGD-1 ureja glasovalne pravice v družbi z omejeno odgovornostjo in v tretjem odstavku določa: „Družbenik, ki naj bi bil s sklepom skupščine oproščen obveznosti ali se sklep skupščine nanaša na pravni posel, začetek ali prenehanje spora s tem družbenikom, ne more glasovati v tej zadevi in tudi ne more uresničevati glasovalne pravice za drugega.“ 9 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 245/2009 z dne 8. 10. 2009. 10 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, I Ips 7963/2015 z dne 27. 10. 2016, I Ips 1583/2014 z dne 1. 9. 2016, I Ips 64/2007 z dne 11. 10. 2007, I Ips 65/95 z dne 18. 10. 1995 idr.