Jedro

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V obnovljenem postopku je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju.

Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice.

Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom ZUS-1 potrebovalo tak postavljeni zahtevek stranke, ki ga tožnica ni podala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-92/2007/67 (1314-04) z dne 2. 7. 2019 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS; 1. točka izreka) ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS (2. točka izreka). Odločila je tudi, da je tožnica dolžna v roku 8 dni od vročitve te odločbe Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS, izdano v obliki samostojne listine s tam navedeno serijsko številko (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 477/2014 z dne 14. 4. 2015, s katero je v revizijskem postopku Vrhovno sodišče RS ugodilo tožbi tožnice in sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, opr. št. II U 258/2014-5 spremenilo tako, da je tam navedeno odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Menilo je, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi za opredelitev pojma neprekinjenosti življenja v RS uporabiti določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), ki je veljal v času odločanja o zadevi, ki med drugim določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje izpolnjen tudi, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz RS in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev.

3. V ponovljenem postopku je tožena stranka skladno z določbo prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD) izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS presojala z vpogledom v evidenco Registra stalnega prebivalstva, ki se vodi na podlagi Zakona o prijavi prebivališča in na podlagi podatkov iz navedenega registra, zaslišanja tožnice, njenih družinskih članov in predlaganih prič ter s preverjanjem prebivanja družine tožnice v Nemčiji in Belgiji. Ugotavlja, da vsa dokazila, ki jih je tožnica predložila v ponovnem obnovljenem postopku izkazujejo njeno življenje in življenje njene družine v RS od 25. 11. 2001 dalje, kar dodatno potrjuje ugotovitve, da se družina v drugem petletnem obdobju, in sicer v času od 28. 12. 1999, tj. do datuma, ko bi lahko vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS na podlagi ZUSDDD, do 15. 3. 2001, ko je morala zapustiti Belgijo, ni nahajala v RS. Tožena stranka tudi navaja, da ni upoštevala dolžine prebivanja tožnice v državi, njene osebne, družinske, gospodarske in socialne vezi, ki jo vežejo na RS ter posledice, ki bi jih zanjo povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ker je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 1. člena ZUSDDD, to je, da tožnica ne izpolnjuje enega od treh kumulativno določenih pogojev iz citiranega člena, in sicer pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje. Zavrnila je tudi ugovore v zvezi z rokom, v katerem bi bila obnova postopka sploh mogoča in pri tem navedla, da tudi iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da bi morala ugovor o obnovi postopka uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne pa v že pravnomočno obnovljenem postopku.

4. V ponovljenem postopku je tožena stranka glede tožnice presojala izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje, ki ga mora tujec po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Ugotovila je, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča in ji stalno prebivališče v RS tudi ni prenehalo, zato je moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali tožnica v RS dejansko neprekinjeno živi od 25. 6. 1991. 5. Pojem dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje pomeni, da mora tujec ves čas od tega datuma dejansko in neprekinjeno živeti v RS. V zvezi z dejanskim neprekinjenim življenjem v RS so tudi pri tujcu iz druge kategorije1 dopustne odsotnosti iz RS, ki so v življenju običajne in normalne (npr. dopust, osebni obisk in podobno). Po napotilu Vrhovnega sodišča RS je tožena stranka pri odločanju o dopustnih odsotnostih bila dolžna upoštevati 41. člen ZTuj-1, ki je veljal v času odločanja o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tožnice. To pomeni, da merila za ugotavljanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca po ZUSDDD niso strožja, kot so merila za ugotavljanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS na podlagi ZTuj-1, ki je veljal v času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožnici.

6. Tako je tožena stranka po opravljeni ustni obravnavi 30. 5. 2016, na katero je vabila tožnico in priče, ter po vpogledu v listinska dokazila, tj. odgovor belgijskih organov z dne 12. 12. 2016 na preverko ministrstva o prebivanju družine A. v Belgiji (dopis ministrstva z dne 7. 4. 2016), in na podlagi podanih izjav tožnice in prič, danih na zapisnik pri ministrstvu 30. 5. 2016, ugotovila, da tožnica v obdobju od (najkasneje) decembra 1999 do 15. 3. 2001 ni živela v RS in da v petletnem obdobju od junija 1996 do junija 2001 ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS oziroma je bila njena odsotnost v tem obdobju daljša od dopustne. Glede na navedeno je v obnovljenem postopku zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Posledično je na podlagi 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) že izdano dovoljenje za stalno prebivanje razveljavila in tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS zavrnila. Na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 je ministrstvo tožnici naložilo, da v danem roku vrne dovoljenje za stalno prebivanje tujca, izdano v obliki samostojne listine.

7. Tožnica navedeno odločitev izpodbija s tožbo ter navaja, da je odločba nezakonita, saj ne vsebuje navedb, koliko časa in kje bi naj sama (oz. z njenim očetom, saj je bila tožnica v navedenem času stara 11 let), živela v tujini (kar je za predmetno odločitev bistveno), zaradi česar se odločbe tožene stranke ne da preizkusiti. Tožena stranka je namreč bivanje tožnice v tujini navedla zgolj abstraktno, saj pri presoji ni upoštevala izpovedb prič, zaslišanih v postopku, ki so poleg tožnice vse izpovedale, da je tožnica z družino na dan 25. 6. 1991 bivala v RS in da je bila iz nje odsotna le kratek čas. Kakšen mesec ali mesec in pol, ko je oče A. A. iskal službo, ker pa je ni našel, so se vrnili v RS. Tožnica je namreč obiskovala Osnovno šolo v Mariboru. Meni, da je napačno tudi razlogovanje tožene stranke, da tožnice ni bilo v RS, ker je imela od 28. 9. 1999 do 28. 12. 1999 možnost podati prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, česar pa ni storila. Če tožnica te vloge ni podala, še ne pomeni, da v RS ni bivala. Obširno navaja okoliščine, ki kažejo na to, da je tožena stranka izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS presojala enostransko, ne da bi prepričljivo navedla, v kakšnem časovnem obdobju točno in kdaj je bila tožnica izven ozemlja RS. V ugotovitvenem postopku ni kritično presodila izjav tožnice in prič kot celote, temveč je uporabila zgolj dele izjav, ki so ji ustrezali, zlasti pa upoštevaje dejstvo časovne oddaljenosti, ko so priče izpovedovale o svojem življenju pred šestnajstimi oziroma sedemnajstimi leti. Prav tako pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazloženo navedla, zakaj zaslišanim pričam ni verjela. Glede na navedeno dodaja še, da je RS država, kjer je središče tožničinih življenjskih interesov, saj je njena družina lastnica nepremičnine - stanovanjske hiše, v kateri prebiva celotna družina A. Tožnica še dodaja, da je tožena stranka zamudila rok za obnovo postopka iz 263. člena ZUP, zato meni, da je bila obnova postopka uvedena prepozno. Izpodbijana odločba je nezakonita, nezadostno obrazložena in sama s seboj v nasprotju. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge iz izpodbijane odločbe, pri katerih vztraja in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da dopustnih odsotnosti, ki so navedene v tretjem odstavku 1. člena ZUSDDD, ni ugotavljala, ker za kategorijo tujcev, v katero sodi tudi tožnica, navedena dopustna izjema ne velja, saj tožnica namreč na dan 23. 12. 1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v RS.

9. Z vlogo z dne 29. 8. 2019 je tožnica predlagala še izdajo začasne odredbe v zadevi, tožena stranka pa je temu v odgovoru na tožbo nasprotovala. Sodišče je s sklepom z dne 4. 9. 2019 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in je izvršitev izpodbijane odločbe odložilo do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da se odločitev o stroških postopka pridrži do končne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka).

10. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka**

11. Tožba je utemeljena.

12. Tožnica je 18. 10. 2007 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, pri čemer je tožena stranka prošnji 15. 1. 2008 ugodila, in sicer predvsem na podlagi izjav v postopku zaslišanih prič.

13. Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je z dopisom številka MB-Kt 1/1770/09-RK z dne 23. 10. 2013 toženo stranko obvestilo, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo III K 29932/2012 z dne 15. 6. 2012 tožnico in ostale obdolžene spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ker bi naj tožnica v obdobju od 1990 do 21. 12. 2007 živela v Nemčiji in Belgiji.

14. Zaradi navedenega je tožena stranka začela z obnovo postopka po uradni dolžnosti in z odločbo številka 2140-92/2007/27 (1312-10) razveljavila tožničino dovoljenje za stalno prebivanje in zavrnila njeno prošnjo za stalno prebivanje. Zoper navedeno odločbo je tožnica prvič podala tožbo na Upravno sodišče, ki pa je v zadevi II U 260/2014 tožbo zavrnilo, saj tudi po oceni sodišča tožnica v RS ni neprekinjeno živela, ker je bila v vmesnem času tudi v Nemčiji in Belgiji.

15. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče RS reviziji tožnice v zadevi X Ips 479/2014 (14. 4. 2015) ugodilo in odločbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, in sicer iz razloga, ker ne tožena stranka in ne sodišče prve stopnje nista ugotavljala, koliko časa in s kakšnim razlogom je tožnica bivala v tujini, saj krajše odsotnosti in dopusti nimajo posledic na dejstvo neprekinjenega bivanja in življenja, če v skupnem trajanju ne presegajo 10 mesecev.

16. Tako je VS RS ugotovilo nepravilno uporabo Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije v zvezi z opredelitvijo pojma dejansko neprekinjeno bivanje, nadalje, da je tožena stranka nepravilno določila dopustno odsotnost iz RS, ki so v življenju običajne in normalne, saj bi morala za opredelitev pojma neprekinjenosti življenja tožnika v RS uporabiti določbe ZTuj-1B, ki določa, da je pogoj petletnega neprekinjenega bivanja v RS izpolnjen tudi: 1. če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz RS in če 2. ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, vse ob upoštevanju pogoja, če so bile te odsotnosti krajše od 6 zaporednih mesecev in skupno ne več kot 10 mesecev. Ugotovilo pa je še, da iz kaznovalnega naloga, s katerim je bila tožnica kaznovana, ni razvidno, kdaj in koliko časa je bila tožnica v Nemčiji in Belgiji, kar je ključnega pomena in je tudi naloga tožene stranke, da to ugotovi. Po stališču VS RS je namreč za opredelitev pojma neprekinjenosti bivanja treba smiselno uporabiti določbe ZTuj-1B, ki urejajo pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca in neposredno določajo kriterije, kdaj se šteje, da je kljub odsotnosti tujca še vedno podan pogoj neprekinjenega bivanja.

17. Tako je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila ponovno na način, kot izhaja iz uvoda te obrazložitve in je predmet presoje v tej zadevi.

18. Glede tožbenega ugovora, da je rok za obnovo postopka že potekel, sodišče ugotavlja, da je bila obnova postopka dovoljena s pravnomočnim2 sklepom ministrstva št. 2140-92/2007/22 (1312-11) z dne 25. 11. 2013, zato njegove pravilnosti ni več mogoče presojati in so tovrstni tožbeni ugovori v tem upravnem sporu neupoštevni.

19. Po 1. členu ZUSDDD je bila državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne v RS tudi dejansko živeli, in tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in so od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli, omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje.

20. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica na dan 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je za odločitev relevantna okoliščina, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in ali od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.

21. V predmetni zadevi je tožena stranka, izhajajoč iz obrazložitve Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 479/2014 z dne 14. 4. 2015 svojo odločitev oprla na 41. člen ZTuj-1, v skladu s katerim je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v RS izpolnjen, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz RS in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Tožena stranka je na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem je zaslišala tožnico, več prič in vpogledala v predložene listine, ugotovila, da tožnica (vsaj) v obdobju od decembra 1999 do 15. 3. 2001 ni živela v RS in da v petletnem obdobju od junija 1996 do junija 2001 ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS oziroma je bila njena odsotnost daljša od dopustne.

22. Po mnenju sodišča je tožena stranka napačno interpretirala izjave tožnice in zaslišanih prič v postopku, saj nobena izmed prič ni potrdila, da bi bila tožnica skupaj z družino dalj časa odsotna iz RS, saj so s tožnico ali živeli skupaj ali bili njeni sosedje in bi za to gotovo vedeli. Posamezne priče so sicer potrdile, da je tožnica skupaj z družino šla izven RS, v Nemčijo in Belgijo, vendar da je bila tam le krajši čas. Tožena stranka po mnenju sodišča tudi ni argumentirano, tj. podprto z dejstvi in dokazi, obrazložila, na kakšni podlagi je ugotovila, da je tožnica bivala izven RS od leta 1999 dalj časa, ko je vendar tožnica ves čas postopka izpovedovala (tudi pred sodiščem), da je od leta 1990 do 1995 skupaj s svojo družino živela na naslovu B. ul. 7 v Mariboru pri teti C. C., nato se je preselila k drugi teti D. D. na naslov E. ul. 40 v Mariboru, v letu 2001 pa so se preselili v stanovanjsko hišo na naslovu F. ul. 40 v Mariboru. Spomni se, da so kratek čas živeli drugje (izven RS), vendar ne ve, kdaj. Pritrditi je tožnici, da zgolj na podlagi dejstva, ker tožnica v obdobju od 28. 9. 1999 do 28. 12. 1999 ni vložila prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni mogoče šteti, da v RS dejansko tudi ni bivala. Še najmanj pa, da bi bilo navedeno dejstvo podkrepljeno z dokazi, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko napravila takšne zaključke. Tudi dejstvo, da je tožničin oče v Belgiji zaprosil za azil 13. 3. 2001, ki je bil zavrnjen 15. 3. 2001 (kar sicer izhaja iz listinske dokumentacije), ne dokazuje okoliščin, da je tožnica bivala izven območja RS dlje od šestih mesecev oziroma skupno več kot deset mesecev, saj tudi za to dejstvo v spisovnem gradivu ni prav nobenega dokaza. Nasprotno pa so tako tožnica kot vse zaslišane priče v postopku izpovedali, da tožnica z družino nikoli ni bila odsotna iz RS dlje časa.

23. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj so tako tožnica kot priče izpovedali enako, kot je bilo prej zatrjevano tekom celotnega postopka. Med strankama ni sporno, da je tožnica z družino začasno odšla v Nemčijo in Belgijo in tudi ne, da se je od tam z družino vrnila v RS. Dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) pa v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju. Nobena listina in tudi ne izpovedba tožnice oz. prič pa ne potrjuje ugotovitve tožene stranke, da je tožnica z družino izven RS živela daljše obdobje, zato so tožničine tožbene navedbe o zgolj abstraktnih navedbah tožene stranke glede tega dejstva v odločbi utemeljene.

24. Sodišče ugotavlja, ker ni bilo izkazano drugače s strani tožene stranke, tako pa so zatrjevali in izpovedovali tožnica in v upravnem postopku zaslišane priče, da držijo navedbe tožnice, da je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in da od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi. S tem je RS država, kjer je središče tožničinih življenjskih interesov, saj je njena družina lastnica nepremičnine - stanovanjske hiše, v kateri prebiva celotna družina A., s tem pa tožnica živi (neprekinjeno) v RS že več kot 30 let. 25. Ker je tožnica na dan 25. 6. 1991 z družino bivala v RS in v RS biva še danes, kjer si je z družino ustvarila življenje in kjer ima tudi center svojih življenjskih interesov, se je po presoji sodišča tožnica v celoti asimilirala na tukajšnje življenje, sodišče ugotavlja, da je pri predmetni specifični odločitvi treba upoštevati tako 53., 54. in 35. člen Ustave RS, v skladu s katerimi je vsakomur zagotovljeno varovanje družine, družinskega življenja, kakor tudi določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), predvsem njenega 8. člena EKČP, to je pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, njegovega doma in dopisovanja (prvi odstavek tega člena). Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek tega člena). Država je namreč dolžna varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to varstvo potrebne razmere (tretji odstavek 53. člena Ustave RS). Pri tem je treba upoštevati predvsem pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, to je dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju in negativni vidik, te pravice, ki pomeni varovanje posameznika pred posegi države in njenih organov.3 Pri tem je dodati, da nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja, zagotavlja Ustava RS v 35. členu.

26. V pravico do zasebnega in družinskega življenja se torej javna oblast ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi iz drugih, v drugem odstavku 8. člena EKČP, navedenih razlogov. V zvezi s tem obstaja več odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki obravnavajo pravico tujcev, to je posameznikov, ki živijo na območju države, katere državljanstva nimajo, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja4. ESČP sicer poudarja, da so države v skladu z mednarodnim pravom in odvisno od svojih pogodbenih obveznosti upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, kljub temu pa lahko odločitve držav na področju imigracije v določenih primerih privedejo do posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zlasti takrat, kadar so takšni posamezniki v državi gostiteljici razvili močne osebne ali družinske vezi (glej odločitev ESČP Kurić in ostali proti RS z dne 13. 7. 2010).

27. Pri tem ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja (glej npr. odločitev v zadevi Osman proti Danski in Butt proti Norveški). Kot izpostavlja ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje (oziroma ustrezno sorazmerje) med interesi posameznika in skupnosti kot celote, kar posledično pomeni, da je treba pri tovrstnem odločanju uporabiti načelo sorazmernosti.

28. Pri zgoraj navedenem je tako treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve, zaradi česar je sodišče vpogledalo v listine sodnega in upravnega spisa. Sodišče ugotavlja, da je tožnica z družino prišla v RS leta 1990. Sedaj skupaj s preostalo družino živi v isti hiši v Mariboru že več kot 30 let, tako da je center življenjskih interesov tožnice v RS. Nedvomno je, da je tožnica z družino kratko obdobje v letu 2000/2001 živela tudi v Nemčiji in Belgiji, vendar so se kmalu vrnili in od takrat neprekinjeno živijo v RS, kar je potrdila tožnica in vse priče, zaslišane v upravnem postopku. V RS je opravljala izobraževanje na Osnovni šoli v Mariboru. Leta 2001 je oče tožnice v RS kupil tudi hišo, v kateri danes vsi skupaj živijo. Zgoraj navedeno po oceni sodišča nedvomno izkazuje, da se je tožnica v vseh letih bivanja integrirala v tukajšnje okolje, kjer so v vseh letih bivanja skupaj z družino nedvomno nastale tudi njihove socialne in družinske vezi. Tako je tožnica oseba z dolgotrajno toleriranim bivanjem v RS. Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice. Vse navedene okoliščine namreč prepovedujejo vračanje tožnice v matično državo tudi po zgoraj navedeni praksi ESČP. 29. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločala že drugič, vendar pa tožnica ni podala tožbene zahteve, da sodišče na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odloči v sporu polne jurisdikcije. Zato je sodišče posledično tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje v zadevi in posledično nepravilno nanj uporabila materialno pravo. Ni pa sodišče v zadevi odločalo tudi v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom ZUS-1 potrebovalo tak postavljeni zahtevek stranke (ki ga tožnica ni podala).5 **K II. točki izreka**

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) in ne po Odvetniški tarifi, kot jih priglasila tožnica. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, je sodišče tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika)6, kar z 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov mora tožnici povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Po 1. členu ZUSDDD so to tisti državljani drugih republik SFRJ, ki na dan 23. 12. 1991 niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča v RS, so pa na dan 25. 6. 1991 v RS prebivali in od tega dne v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo. 2 Navedeni sklep je bil namreč vročen tožnici 7. 12. 2013, kot razvidno iz upravnega spisa, tožnica navedenega ni prerekala, prav tako pa ni zatrdila, da bi vložila zoper njega upravni spor v roku 30 dni od vročitve (kar tudi sicer ne izhaja iz upravnega spisa), zato je navedeni sklep posledično postal pravnomočen po preteku 30 dni od njegove vročitve tožnici. 3 Povzeto iz odločbe Ustavnega sodišča RS U -I- 309/13 z dne 14. 1. 2015, 12. točka obrazložitve. 4 Glej npr. odločitve ESČP: Boultif proti Švici, št. 54273/00 z dne 2. 8. 2001/dokončna 2. 11. 2001, Uner proti Nizozemski, št. 46410/99 z dne 18. 10. 2006, Maslov proti Avstriji, št. 1638/03 z dne 23. 6. 2002, Osman proti Danski, št. 38058/09 z dne 14. 6. 2011, /dokončna 14. 9. 2011, Nunez proti Norveški, št. 55597/09 7 dne 28. 6. 2011/dokončna 28. 9č. 2011, Butt proti Norveški, št. 47017/09 z dne 4. 12 2012/dokončna 4. 3. 2013. 5 Tako Tatjana Steinman v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, str. 370, tč. 2. 6 Kar vključuje tudi stroške izdane začasne odredbe.