Jedro

Skladno s 398. členom ZKP je zoper sodbo sodišča druge stopnje možno vložiti pritožbo le v točno določenih primerih, v obravnavanem kazenskem postopku pa ne gre za nobenega od teh primerov. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tudi vložitev izrednega pravnega sredstva ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh, ker tožnik ne navaja novih dejstev niti ne predlaga novih dokazov ali drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bila skladno s 410. členom ZKP dovoljena obnova kazenskega postopka, prav tako ne navaja kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem zaradi vložitve pritožbe in smiselno zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 5889/2010 z dne 6. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 5889/2010 z dne 23. 9. 2010. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - UPB in nadaljnji, dalje ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. Tožena stranka ugotavlja, da je prej navedena sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani postala dne 23. 9. 2010 pravnomočna. Skladno s 398. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/07 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju: ZKP) je zoper sodbo sodišča druge stopnje možno vložiti pritožbo le v točno določenih primerih, in sicer če je bila obdolžencu izrečena kazen 30 let zapora ali kazen dosmrtnega zapora; če je sodišče druge stopnje drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo razsodbo; ali v primeru, če je sodišče druge stopnje brez glavne obravnave oprostilno sodbo spremenilo v sodbo, s katero je obdolženca spoznalo za krivega. Tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem kazenskem postopku ne gre za nobenega od teh primerov. Tudi če je imel tožnik pri vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v mislih vložitev izrednega pravnega sredstva, česar pa ni pravilno navedel, pa tudi vložitev izrednega pravnega sredstva ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh, saj sta sodišči prve in druge stopnje v zelo obsežnem dokaznem postopku izvedli številne dokaze in obsežno obrazložili razloge za razsodbo. Tožnik pa v svoji izjavi o kršenju pravic v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ne navaja novih dejstev niti ne predlaga novih dokazov ali drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bila skladno s 410. členom ZKP dovoljena obnova kazenskega postopka, prav tako ne navaja kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, skladno s 420. členom ZKP. Tožena stranka tako meni, da ni razumno vlagati niti pritožbe niti izrednega pravnega sredstva, ker to ne bi imelo verjetnega izgleda za uspeh.

Tožnik v tožbi navaja, da je situacija zelo kompleksna, odvisna od različnih dejavnikov. Meni, da bi bilo potrebno vložiti zahtevo za obnovo postopka, ker je prepričan, da izvedenec z njim ni dovolj temeljito opravil razgovora. Ima pravico do drugega izvedenskega mnenja, razen tega se pri sodbi niso upoštevale izjave prič, ki jih je predlagal. Njegova starša kot oškodovanca sta tudi proti pregonu in sta mu že večkrat poskušala omagati. Njegovo vedenje je povzročila huda duševna stiska, ki je nastopila po hudih fizičnih in psihičnih pritiskih okolišanov, ki so nasilno vdirali v njegovo stanovanje in ga tudi ranili ter zažgali rolete. Večkrat se je bal stopiti na ulico, da ga ne bi pretepli. Starša sta o dogodkih obvestila tudi Policijsko postajo Bežigrad. ZKP v 110. členu določa, da lahko predloži nove dokaze, ki lahko povzročijo oprostitev ali vsaj določitev milejše kazni. Dokazati želi, da v času aretacije ni imel lečečega psihiatra, bil pa je v hudi duševni stiski, ki je dalj časa trajala. Poleti 2009 se je zdravil v psihiatrični bolnišnici Polje, vendar so ga odpustili ne da bi se pozdravil, ker se po njihovem mnenju ni držal dogovora. Številni psihiatri so ga zavračali. Ima pravico zaprositi za drugo izvedensko mnenje in ne razume, zakaj je bila ta njegova prošnja zavrnjena. Različni psihiatri so ga namreč različno ocenili. Obtožen je zaradi različnih kaznivih dejanj, za katere je prepričan, da ni za vse izključno samo on kriv. Razen tega ni verodostojnih dokazov za vse, česar je obtožen. Niso bile dovolj upoštevane izpovedbe prič, ki so bile na njegovi strani. Ovadila sta ga starša, ker sta želela spremeniti situacijo. Vendar mu nista želela zapora, iskala sta pomoč. Ko je bil v priporu, sta pisala na različne naslove, da bi dokazala, da je bil v poletnem času psihično zmeden. Tudi na obravnavi je mati prosila, naj njegovo psihično stanje upošteva izvedenec, ki bo podal izvedeniško mnenje. Svoje pomisleke sta starša navajala v pismih odvetniku B.B., tožilki C.C. in sodnemu izvedencu Č.Č. Vendar vse te želje in mnenja niso bila upoštevana. Tožnik je prepričan, da vse priče niso govorile po resnici. Tožnik tudi navaja, da niso bile upoštevane njegove olajševalne okoliščine. Mladina mu je pogosto grozila, z njim so manipulirali in ga izsiljevali. Vdrli so lahko tudi v stanovanje, medtem ko se je kopal in ga tudi poškodovali. Kljub prijavi policija ni ukrepala. Samo odvetnik, ki se bo poglobil v njegovo situacijo, njegove psihične travme in njegovo osebnost, mu lahko pomaga. Po tožnikovem mnenju ni majhna verjetnost, da bi uspel in da se mu kazen odpusti oziroma zmanjša. Njegov namen je zaprositi za drugo izvedeniško mnenje, saj ga je izvedenec zelo površno preiskal in se z njim pogovarjal največ osem minut. Prosil bo za obnovo postopka, da se pregledajo okoliščine, ki so nanj zelo slabo vplivale in je bil izpostavljen nasilju mlajših, pri čemer mu ni nihče pomagal, njegovo psihično stanje se je iz dneva v dan slabšalo. Prosil bo za omilitev odmerjene kazni. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi, s katero je bila prošnja tožnika za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrnjena in se sklicuje na razloge iz navedene odločbe. Tožnik v tožbi ne navaja novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, ki bi pripeljali do drugačne odločitve. Tudi njegove navedbe, da bi moralo sodišče v ponovnem sojenju postaviti drugega izvedenca, glede na obsežnost dokaznega postopka in obširne razloge v obeh sodbah, niso dovolj tehtne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da se mu zdi sodba sporna predvsem glede odmere kazni. Med drugim navaja, da je bil v šolskih letih prešolan na šolo s posebnim programom, da so ga že v drugem razredu osnovne šole dali za dlje časa tudi v psihiatrično bolnico. Sodišče se ni poglabljalo v njegovo osebnost in težke okoliščine, v katerih živel. Zelo kratek pogovor z Č.Č. ne more biti odločilen za presojo njegovega takratnega duševnega stanja. Boji se, da bo imel v zaporu dolgotrajne posledice na psihičnem področju. Ne razume, zakaj se ni v času sojenja določil nov izvedenec, če je sam tako prosil. Zgodilo se je, da sta ga v treh zaporednih letih pregledala dva izvedenca in je vsak napisal drugačno mnenje.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 24. členu med drugim določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni oziroma socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da niso podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je skladno s 398. členom ZKP zoper sodbo sodišča druge stopnje možno vložiti pritožbo le v točno določenih primerih, ki so določeni v tem členu, v obravnavanem kazenskem postopku pa ne gre za nobenega od teh primerov. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tudi vložitev izrednega pravnega sredstva ne bi bila razumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh, ker tožnik ne navaja novih dejstev niti ne predlaga novih dokazov ali drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bila skladno s 410. členom ZKP dovoljena obnova kazenskega postopka, prav tako ne navaja kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, skladno s 420. členom ZKP.

Sodišče torej meni, da je bila pravilna ocena tožene stranke, da glede obnove postopka ni možnosti za uspeh. Tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje nobenega izmed razlogov za obnovo postopka, kot so našteti v 1. odstavku 410. člena ZKP. Za obnovo postopka je potrebno navesti nova dejstva in predložiti nove dokaze, to pa ni razvidno niti iz prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči, niti ni to navedeno v tožbi. Tožnik namreč v prilogi k prošnji za brezplačno pravno pomoč, kot tudi v tožbi izraža nezadovoljstvo zaradi dokazne ocene sodišča in ker določeni dokazi niso bili izvedeni, češ da niso bile upoštevane njegove priče in njegov zagovor ter da ni bil postavljen še en izvedenec. Te trditve pa ni mogoče smatrati kot razloge za obnovo, kot jih našteva 410. člen ZKP. Tožnik bi moral sam predložiti nov dokaz, ki bi utegnil sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev ali obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Iz sodb, ki se nahajajo v upravnem spisu pa je razvidno, da je bilo v času sojenja predlagano novo izvedeniško mnenje, torej tožnik v tožbi navaja tisto, kar je bilo na sojenju že znano prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sodišču, za obnovo postopka pa je potrebno navajati nova dejstva in predložiti nove dokaze. Tožnik navaja tudi, da bi želel zaprositi za omilitev kazni. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri oceni, kakšni so njegovi izgledi za uspeh, ni ugotavljala, ali so podani izgledi za uspeh glede vložitve izrednega pravnega sredstva zahteve za izredno omilitev kazni, temveč je obravnavala le obnovo postopka, zahtevo za varstvo zakonitosti in pritožbo zoper drugostopenjsko sodno odločitev. Ne glede na navedeno je njena odločitev pravilna, saj je v prošnji tožnik navedel izrecno le pritožbo, tožena stranka pa je sama ugotavljala, ali so morda podani razlogi za vložitev kakšnega izrednega pravnega sredstva. Sicer pa so tudi razlogi za vložitev zahteve za izredno omilitev kazni taki, da tožena stranka ne bi mogla drugače odločiti, tudi če bi preučila to možnost. Omilitev pravnomočno izrečene kazni je namreč po 417. členu ZKP dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe. Torej je tudi v tem primeru, podobno kot pri obnovi postopka, potrebno zatrjevati nekaj takega, kar v postopkih na prvi in drugi stopnji še ni bilo znano, to pomeni nove okoliščine.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.