Jedro

V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP in tudi ne drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pa tudi v drugem postopku pred drugim sodiščem ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07– sklep US) zavrglo tožbo zoper izpodbijani končni zapis, s katerim je tožena stranka ocenila izvajanje nege oskrbovancev tožeče stranke.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da izpodbijani končni zapis ni upravni akt, niti akt, izdan v drugi javnopravni zadevi, kot tudi ne posamični akt, izdan v obliki predpisa, zato se ne more izpodbijati v upravnem sporu. Sklicuje se tudi na ustaljeno sodno prakso vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in sicer na zadevi, I Up 972/2004 z dne 23.1.2008 in I Up 821/2005 z dne 14.2.2008. Meni, da njegove pristojnosti ne more vzpostaviti niti pravni pouk izpodbijanega končnega zapisa, saj za to ni zakonske pravne podlage.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da se zdravstvena dejavnost opravlja kot javna služba, tožena stranka, ki opravlja nadzor, pa je nosilec javnih pooblastil. Pravilnik o nadzoru nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanje pogodb (v nadaljevanju Pravilnik), izdan na podlagi ZZVZZ, ZZDej in Statuta tožene stranke, v 22. členu določa, da lahko izvajalec zoper končni zapis zahteva sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Zato meni, da bi sodišče moralo, če je menilo, da ni pristojno, tožbo odstopiti pristojnemu sodišču. Navaja še, da ima tožena stranka na podlagi določb 77. člena ZZVZZ in 4. točke 76. člena ZZDej pooblastilo za izvajanje nadzora nad izvrševanjem programa zdravstvenih storitev, ki jih opravlja tožeča stranka. Zoper končni zapis pa je mogoče zahtevati sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Končni zapis, zoper katerega ni vložena zahteva za sodno varstvo, postane dokončen in pomeni osnovo za izrek ukrepov nadzora. Zato meni, da je končni zapis dokončni posamični akt, ki ga tožena stranka izda kot nosilec javnih pooblastil. Tak akt pa se po drugem odstavku 1. člena ZUS izpodbija v upravnem sporu. Meni, da je nezakonito in hkrati kršitev ustavnih pravic tožeče stranke, da bi končni zapis predstavljal dokončni akt, zoper katerega ni nobenega sodnega varstva. Sklicuje se na sklepa vrhovnega sodišča, I Upr 1/2004 z dne 22.11.2004 in I Up 679/2003 z dne 18.5.2006. Navaja tudi, da je sodišče kršilo določila postopka, ker je zavrglo tožbo potem, ko se je z vročitvijo tožbe v odgovor toženi stranki že spustilo v obravnavanje stvari.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US), ki se pri odločanju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi uporablja na podlagi določbe 104. člena ZUS-1, je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, katerega opredeljuje ZUS v prvem odstavku 3. člena kot dokončni posamični akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tistega, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Upravna zadeva pa je po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno zadevo pa se šteje tudi, če s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).

V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani končni zapis nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP in tudi ne drugega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V končnem zapisu ugotovljene nepravilnosti namreč lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, saj bo na podlagi teh ugotovitev tožena stranka odločala o ukrepih zoper tožečo stranko, pri čemer pa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki se uporabljata v obravnavanem primeru, za opravljanje nadzora nad izvajanjem storitev in uresničevanjem pogodb ne določata vodenje upravnega postopka niti izdajanje upravnih odločb. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V zadevah, ki jih navaja pritožba, je bilo res sprejeto drugačno stališče, vendar gre za posamična primera, po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča (sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 870/2000, VII R 36/2005, VII R 9/2005, sklep I Up 303/2005 z dne 19.8.2007, sklep I Up 663/2007 z dne 8.11.2007 in I Up 972/2004 z dne 23.1.2008) pa končni zapis, ki ga je izdala tožena stranka, ni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi nadzirane osebe. Zato končni zapis (ki vsebuje ugotovitve nadzorne komisije tožene stranke) ne uživa samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti pristojnost specializiranih sodišč, torej sodna pristojnost nasploh. Ker izpodbijani končni zapis ni dokončni upravni akt, tudi ni podana zatrjevana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva.

Prav tako pa na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o zavrženju tožbe odločilo potem, ko je tožbo že vročilo v dogovor toženi stranki, saj je skladno z določbo drugega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče dolžno na sodno pristojnost paziti ves čas postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.