Jedro

Z vložitvijo tožbe, s katero se zahteva le ugotovitev obsega zapustnikovega premoženja, se ne pretrga zastaranje pravice zahtevati vrnitev daril zaradi dopolnitve nujnega deleža.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da po pravnomočno zavrnjenem tožbenem zahtevku na neveljavnost izročilne pogodbe, s katero je zapustnica dne 17.3.1987 vse svoje nepremičnine izročila hčerki M.K., zapuščina obsega terjatve iz naslova socialnega zavarovanja pri SPIZ Ljubljana. To po zakonu dedujejo zapustničini štirje otroci in trije vnuki, od katerih se je hči K. dedovanju odpovedala, pravica ostalih dedičev zahtevati nujni delež pa je zastarana. Za zakonite dediče je razglasilo zapustničini hčeri in sina vsakega do 1/4 ter vnuke vsakega do 1/12. Proti sklepu se pritožujejo zapustničin sin J.K. ter vnuki I. K., D.K. in J.K. Vsi izpodbijajo predvsem ugotovitev, da je njihova pravica zahtevati nujni delež zastarana. Uvedeni zapuščinski postopek je v smislu določb ZOR vsekakor imel za posledico, da je zastaranje uveljavljanja nujnega deleža pretrgano. Ves čas zapuščinskega postopka so uveljavljali zakoniti dedni delež iz celotnega premoženja zapustnice, tudi tistega, ki ga je s pogodbo izročila M.K. Zakoniti dedni delež obsega in vsebuje tudi manjši nujni delež. Vsebina izpodbijanega sklepa negira pravilnost zastaranja, saj izrecno prizna dedno pravico ostalih potomcev ter pravico do zakonitega dedovanja, vsakemu prisoja 1/4 zapuščine. Čim pa je sklep priznal pravico do zakonitega dedovanja, bi moral priznati tudi pravico do nujnega deleža. Če bi bil namreč ta zastaran, bi po logiki bil zastaran tudi zakoniti dedni delež. Zapustničini vnuki v svoji pritožbi tako stališče še podrobneje utemeljujejo in poudarjajo, da so že na obravnavi 17.3.1987 (in ne šele 16.4.1993 kot ugotavlja prvostopno sodišče) jasno povedali, da zahtevajo zakonite deleže, ki vsebujejo tudi nujne deleže in da se z izročilno pogodbo ne strinjajo. Na pravdo so bili napoteni na podlagi 210. in 213. člena ZD, torej je šlo za dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža in zlasti vračunanje v dedni delež. Neglede na to, da je pravda trajala več let, se zaradi tega nikakor ne more šteti, da so zakoniti dediči izgubili dedno pravico in pravico pridobiti nujni delež. Šele neuspeh ali uspeh v pravdi je pravna podlaga, ki omogoča logično zahtevo po vrnitvi in vračunanju daril skladno s 46. členom ZD. Vrnitev daril v skladu s 110. členom ZD so pravočasno zahtevali. Nasprotno stališče bi v primeru neuspeha v pravdi privedlo do prikrajšanja nujnega deleža, če bi pravda trajala daljši čas, kljub temu da bi zakoniti ali nujni dediči napravili vse za uresničitev svoje dedne pravice.

Dedna pravica ne zastara, če pa je ni mogoče iztožiti, se spremeni v naturalno obveznost. To je pravilno stališče po 41. členu ZD.

Inštitut nujnega deleža ne zastara in ga je mogoče uveljaviti, dokler traja zapuščinski postopek. Napačno je sodišče uporabilo tudi določbe ZOR o pretrganju zastaranja. Gre za procesni inštitut prekinitve zapuščinskega postopka in bi zato bilo treba uporabiti določbe ZPP, na podlagi 163. člena ZD. Prekinitev postopka je tudi pretrgala roke iz 41. člena ZD. Interpretacija Zupančičevega komentarja ZD je napačna, saj ta v tč. 608, na katero se sodišče sklicuje, ne predvideva situacije z izročilno pogodbo. Povezati jo je treba s tč.

599, ki se nanaša na zadeve o veljavnosti oporoke, te pa v obravnavani zadevi ni. Sodišče se v posledici napačne uporabe predpisov ni ukvarjalo z dejanskim stanjem. Za njegovo pravilno ugotovitev bi bilo treba postaviti izvedenca, ki bi ocenil vso vrednost zapuščine z vštetjem daril, ki jih je od zapustnice prejela M.K. in tako ugotoviti nujne deleže pritožnikov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožniki so v teku zapuščinskega postopka po njihovi materi oz.

stari materi S.K., umrli 15.2.1985 res že na obravnavi 17.3.1987 izjavili, da se z izročilno pogodbo ne strinjajo. Na podlagi te izjave pa je nastal spor o obsegu zapuščinskega premoženja, zaradi česar jih je sodišče istega dne napotilo na pravdo, v kateri so nato zahtevali ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe, s katero je zapustnica dne 18.1.1985 svoje nepremičnine izročila hčeri M.K. Posledica te tožbe je torej bila le ugotovitev obsega zapuščine.

Zakon o dedovanju (ZD) pa v 41. členu jasno določa, da je treba, tudi v primeru, kakršen obravnavani je, vrnitev daril zahtevati v treh letih od zapustnikove smrti, kar pomeni, da gre za zahtevek na izročitev. Takega zahtevka pa pritožniki vse do 16.4.1993, kot je razvidno iz podatkov v spisu, dejansko niso postavili, niti v zapuščinskem postopku niti v pravdi. Očitno je sicer, da je ozadje njihovega nestrinjanja z izročilno pogodbo to, da naj se izročeno premoženje šteje za zapuščino, katere zakonito dedovanje pričakujejo glede na to, da zapustnica ni napravila oporoke. Vendar pa tako smiselno uveljavljanje zakonitega deleža, ki vključuje tudi manjši nujni delež, nikakor ne more nadomestiti postavitve izrecnega zahtevka (bodisi v zapuščinskem ali po potrebi v pravdnem postopku) na vrnitev, to je izročitev daril, v smislu navedenega 41. člena ZD, v konkretnem primeru v višini nujnih deležev pritožnikov. Kot je prvo sodišče pravilno ugotovilo, pa so pritožniki tak zahtevek prvič postavili šele 16.4.1993, ko je taka njihova pravica že zastarala in je torej ugovor zastaranja, ki ga je dedinja M.K. postavila, prvo sodišče utemeljeno upoštevalo. Od zapustničine smrti (15.1.1985) je namreč takrat preteklo že več kot tri leta. Glede na to, da je bil zahtevek na ugotovitev neveljavnosti izročilne pogodbe in s tem torej na ugotovitev obsega zapuščinskega premoženja pravnomočno zavrnjen, se v skladu z določilom 2. odst. 389. člena ZOR šteje, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano. Tudi ob upoštevanju določil ZPP o prekinitvi postopka, na katera opozarjajo v pritožbi zapustničini vnuki, pa je dne 16.4.1993 že nastopilo zastaranje, saj se v takem primeru pretečeni zastaralni rok pred prekinitvijo in po njej sešteva. Od 15.2.1985 do 17.3.1987 ter od pravnomočno končane pravde dne 30.8.1990 do 16.4.1993 pa je skupno prav tako preteklo več kot tri leta. Povsem ustrezna je torej ugotovitev izpodbijanega sklepa, da so sicer pritožniki upravičeni do zakonitega dedovanja obstoječe zapuščine (denarne), ne morejo pa zahtevati vrnitve izročenega nepremičnega premoženja do višine nujnih deležev, ker je taka njihova pravica zastarala. Vsa ostala pritožbena izvajanja so glede na povedano brezpredmetna, izpodbijani sklep pa je bilo treba na podlagi določila čl. 380, tč. 3 ZPP v zv. s čl. 163 ZD potrditi.