Jedro

Če stečajni dolžnik v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka ni izplačeval plač v skladu z določbo 36. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, ter je mimo vrstega reda, kot ga določa citirani člen, izplačeval plače nad višino z zakonom zajamčenih, lahko upniki ali stečajni upravitelj v skladu z določbo 125. člena ZPPSL izpodbijajo pravna dejanja izplačila in zahtevajo vrnitev neupravičeno izplačanih zneskov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na znesek plače v višini 4.045.228,00 SIT s pp in glede stroškov postopka ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje tožnika, izplačilo plače v višini 4.045.228,00 SIT in stroškov v višini 5.321.147,00 SIT v obdobju od 17.6.1996 do 31.5.1997, brez pravnega učinka proti stečajni masi ... - v stečaju. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15-ih dneh v stečajno maso vrniti 9.366.375,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1997 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 295.348,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Vztraja pri svoji oceni, da bi bila v konkretnem primeru lahko izpodbojna v smislu določbe 125/1 člena Zakona o prisilni poravnavni, stečaju in likvidaciji le pogodba o poslovodenju, nikakor pa ne sama izplačila. Že zato je izpodbijana sodba nepravilna. Meni, da mu nikakor ni mogoče očitati, da je zlorabil slabo situacijo v podjetju za prikrajšanje ostalih ostalih upnikov, saj je bil najet za sanacijo propadlega podjetja in je to nalogo tudi delno izpolnil. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da naj bi bila dogovorjena bruto plača, v resnici pa je bila dogovorjena neto plača in je bila tako bruto plača vsak mesec različna. Nepravilno je sodišče sprejelo trditev tožeče stranke, da so delavci prejemali le zajamčene plače. Delavci so prejemali v resnici skoraj še enkrat višjo plačo, poleg tega pa še bone. Sodišče je tudi nepravilno sklepalo, da je lahko masa plač v nesolventnih podjetjih le na nivoju zajamčenih plač, prav tako je nepravilno sklepalo, da je dovoljeni mesečni bruto osebni dohodek za dva poslovodna delavca vedno enak. Dovoljeni mesečni bruto osebni dohodek je v skladu z dovoljeno maso in pogodbo. Agencija za plačilni promet ni nikoli zavrnila izplačila plač. S strani lastnika tožeče stranke tudi nikoli ni bila dana nobena pripomba, da bi bila tožencu izplačana previsoka plača. Sodišče je zelo poenostavilo zadevo, ker je poskušalo o tožbenem zahtevku vsebinsko odločiti brez pomoči izvedenca finančne stroke, ki ga sicer nobena od strank ni predlagala, vendar bi moralo sodišče glede na dejstvo, da so bili podatki, ki jih je predložila tožeča stranka oz. njene tožbene navedbe nepopolne, odločiti v skladu s pravilom o dokaznem bremenu in zahtevek zavrniti. Toženec v pritožbi tudi navaja, da ni jasno, kako naj bi bil privilegiran v nasprotju z ostalimi upniki v zvezi z izplačilom stroškov. V skladu s pogodbo o zaposlitvi je tožeča stranka toženi izplačala stroške po računih enako kot vsem ostalim 250 delavcem in sicer iz blagajne podjetja. Denar v blagajni podjetja ... d.o.o. je bil izključno njegov, na podlagi asignacijskih pogodb v okviru blagajniškega maksimuma in je bil namenjen izplačilu stroškov po računih delavcem podjetja. Ni šlo za preusmerjanje denarja v škodo poplačila ostalih upnikov, temveč samo za vzdrževanje tekočega blagajniškega maksimuma, kar zakon izrecno dovoljuje. Ta blagajniški maksimum je bil prijavljen tudi na Agenciji za plačilni promet. Toženec še povdarja, da bi bil izrazito depriviligiran proti ostalim zaposlenim v podjetju, če bo izpodbijana sodba postala pravnomočna, saj bo sodišče tožencu naložilo, da vrne plače, ki so mu bile izplačane kot delavcu v rednem delovnem razmerju. Tožeča stranka takega zahtevka ni postavila proti nobenemu drugemu svojemu zaposlenemu delavcu. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi toženec predlagal stečaj podjetja, saj so šele dva meseca po njegovi razrešitvi drugi predlagali stečaj. Blokada žiro računa je v času, ko je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki padala od 300.000.000,00 SIT na 20.000.000,00 SIT. Če toženec ne bi opravljal svojega dela na način, kot mu sedaj tožeča stranka očita, bi bili upniki tožeče stranke bistveno bolj prikrajšani, kot so bili v konkretnem primeru. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), ki določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Tako ni preizkušalo sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Preizkus je opravilo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa v celoti popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je pritožbi delno ugodilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka na podlagi določbe 1. odst. 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97) lahko izpodbijala le pogodbo o poslovodenju in ne izplačil plač in materialnih stroškov v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Te svoje trditve tožena stranka sicer ne obrazloži, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZPPSL v 125. členu daje upnikom in stečajnemu upravitelju pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov) oz., s katerimi je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom) ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za tožnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje. Na podlagi navedene določbe je torej stečajni upravitelj lahko izpodbijal pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki je toženi stranki izplačal plače in materialne stroške izven vrstnega reda, kot ga določa Zakon o Agenciji Republike Slovenije revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 48/94 - 87/97), ki je v spornem obdobju v 36. členu določal: če je imetnik računa plačilno nesposoben, plačuje obveznosti po naslednjem vrstem redu: 1. prometni davek, povračila in drugi prejemki delavcev, ki se uresničujejo od druge pravne osebe v skladu s predpisi; 2. plače do višine z zakonom zajamčenih; 3. izvršljive sodne odločbe, izvršljive odločbe in sklepi o kaznih, drugi izvršljivi sklepi, nalogi in dokončne odločbe nadzornih organov ter nalogi za obveznosti do tujine; 4. obveznosti iz prometa, blaga in storitev, obveznosti za kredite, carine in carinske dajatve; 5. plače; 6. druge obveznosti. Tako je lahko tožeča stranka izplačevala v drugem prednostnem redu le plače do višine z zakonom zajamčenih, to pa so plače, določene z Zakonom zajamčenih osebnih dohodkih (ZZOD - Ur. l. RS, št. 48 - 22/97). Peti člen navedenega zakona določa način izračuna obsega sredstev za zajamčene osebne dohodke pri pravni osebi, ki je nesolventna. Plače nad zneskom, izračunanim na podlagi 5. člena ZZOD pa bi nesolventna pravna oseba lahko izplačevala šele v okviru petega vrstnega reda. Ker torej zakon določa vrstni red izplačil pri plačilno nesposobnih pravnih osebah in višino plač, ki jo lahko nesolventna pravna oseba izplača v drugem vrstnem redu, torej stečajni upravitelj lahko izpodbija pravna dejanja izplačila posameznih zneskov toženi stranki v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka v nasprotju s temi določbami. Po določbah navedenih zakonov je lahko tožeča stranka pred začetkom stečaja, v času, ko je bil njen direktor toženec, izplačevala plače le v okviru plač, izračunanih na podlagi 5. člena ZZOD v okviru drugega vrstnega reda, razliko do polne plače po pogodbi o zaposlitvi pa šele v okviru petega vrstnega reda po 36. členu Zakona o agenciji. Toženec v postopku pred sodiščem ni nasprotoval trditvam tožeče stranke o višini izplačil, temveč je vseskozi trdil, da je za izplačila imel pravni temelj, ni pa uspel pred sodiščem dokazati, da je lahko tožeča stranka izplačevala plače v višini pogodb o zaposlitvi. Nasprotno, v postopku je bilo ugotovljeno, da je morala tožeča stranka prirejati podatke o zaposlenih delavcih na individualni pogodbi o zaposlitvi, da je lahko izplačala plače dvema delavcema na individualni pogodbi o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo tudi ugotovljeno, kakšna bi bila dovoljena masa plač za delavce na individualni pogodbi o zaposlitvi, v kolikor bi bili sporočeni podatki tožeče stranke agenciji pravilni. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da ni iz ničesar razvidno, zakaj naj bi tožniku pripadlo ravno polovico dovoljenih sredstev. Ker dejansko stanje v zvezi z višino plače, ki bi bila lahko izplačana tožniku, glede na 5. člen ZZOD in 36. člen Zakona o agenciji, ni bilo ugotovljeno, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje poleg dovoljene višine mase za plače za poslovodna delavca, ugotoviti tudi razmerje med plačama obeh poslovodnih delavcev, ki sta bila plačana iz te mase in ugotoviti, kolikšen del dovoljene mase bi bil lahko porabljen za toženo stranko. Pravno nepomemembno pa je v tem sporu, kakšna plača je bila dogovorjena z individualno pogodbo za toženo stranko, ali v bruto ali v neto znesku, saj je vprašanje v tem sporu le dovoljena višina izplačane plače po ZZOD in Zakonu o agenciji, torej koliko je lahko toženec prejel glede na navedena dva zakona in ne kolikšna plača je bila dogovorjena. V tem postopku se namreč ne presoja pravna podlaga za višino individualne plače, dogovorjene v individualni pogodbi o zaposlitvi toženca, temveč višina dovoljenega izplačila plače pri tožeči stranki v obdobju nesolventnosti in sicer v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka maso plač izračunavala posebej za dva delavca na individualni pogodbi o zaposlitvi in posebej za ostale delavce, zato ni pomembno, kakšno plačo so prejemali ostali delavci. Zmotno je tudi stališče toženca, da bi bilo potrebno v tem postopku postaviti izvedenca finančne stroke. Spor je mogoče razrešiti tudi s strankami samimi, če tožeča stranka razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in izračune pojasni sodišču in nasprotni stranki. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo napačno, ko je samo popravljalo izračune možnih izplačil plač tožeče stranke, ne da bi to razčistilo s strankama na obravnavi. Ker sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede dovoljene mase plač za poslovodna delavca in njune particijacije na teh sredstvih, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugoditi. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče razčistiti dejansko stanje v tej smeri. Neutemeljena pa je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na izplačilo materialnih stroškov. Po določbi 36. čl. Zakona o agenciji se materialni stroški izplačajo šele nazadnje in sicer so na šestem mestu med drugimi obveznostmi. Tožeča stranka bi torej morala izplačati najprej vse ostale obveznosti, tudi preostale plače nad plačami, določenimi z Zakonom o zajamčenih osebnih dohodkih, šele nato bi lahko izplačevala materialne stroške. Ker se tega vrstnega reda ni držala in je tožencu izplačala materialne stroške v celoti, so bili s tem oškodovani ostali upniki, saj je bil toženec postavljen v privilegiran položaj, ker s temi terjatvami ne bi sodeloval v stečajnem postopku in ne bi delil usode ostalih upnikov z njihovimi terjatvami. Tožeča stranka tožniku v tem sporu ne očita, da ne bi bil upravičen do materialnih stroškov, temveč le, da zaradi nesolventnosti ti materialni stroški ne bi smeli biti tožencu izplačani. Toženec je kot direktor vedel za finančno stanje podjetja in njegovo nelikvidnost in je tako z izplačilom materialnih stroškov favoriziral sebe proti ostalim upnikom. Tožeča stranka v tem sporu tožniku ne očita, da ni dobro opravljal svojega dela, temveč je predmet spora oškodovanje upnikov zaradi izplačil, ki jih toženec ne bi smel dovoliti glede na predpise - Zakon o agenciji in ZZOD, s čimer je sebe postavil v boljši položaj in oškodoval ostale upnike, zato so ti posli izpodbojni na podlagi določbe 125. člena ZPPSL. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v delu, v katerem dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, to je glede višine plače, pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da so stroški postopka na prvi in drugi stopnji nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.