Jedro

Tožnik z navajanjem okoliščin glede prenosa lastninske pravice na zemljišču, ki je v zemljiškoknjižni lasti investitorjev obravnavane gradnje, zasleduje le interes za nakup tega zemljišče, torej dejanski interes, ne pa kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

V obrazložitvi odločbe je navedeno, za katero opravilo je bila priznana nagrada (za odgovor na tožbo), po kateri tarifni številki (2200), s kakšnim količnikom (1,5) in kolikšna je ob upoštevanju tega količnika in zneskih iz priloge ZOdvT nagrada za omenjeno dejanje v postopku. Pojasnjeno je še, da je drugostopenjski organ priznal še 20,00 EUR za materialne stroške (tarifna številka 6002), 30 % z zastopanje dveh strank (tarifna številka 1200) in 20 % DDV, kar skupaj znese 445,38 EUR. Glede na navedeno je upravni organ druge stopnje predstavil vse elemente, ki jih je upošteval pri izračunu, in njihovo podlago, zato bi mu tožnik lahko obrazloženo oporekal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) dovolila gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiščih parc. št. 141/2, 141/9 in 140/3 k.o. … pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je v postopku kot stranski udeleženec sodeloval tudi tožnik, ki je lastnik zemljišča parc. št. 141/3 k.o. … in ki je gradnji nasprotoval zaradi po njegovem nezakonitega razpolaganja z zemljiščem posega parc. št. 140/3. Mestna občina … naj bi navedeno zemljišče, za nakup katerega je zainteresiran tudi tožnik, v nezakonitem postopku prodala C.C., zemljiškoknjižno dovolilo pa izdala na ime njegovega sina D.C. Posledično je bil nezakonit tudi prenos lastninske pravice na investitorja. Ker je postopek odtujitve zemljišča nezakonit, je pravni posel ničen, zato investitorja ne izkazujeta pravice graditi. V zvezi z navedenim je prvostopenjski organ ugotovil, da imata prizadeti stranki v zemljiški knjigi pri navedenem zemljišču vknjiženo lastninsko pravico, da ni vpisanih plomb in da zato ni zadržkov za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in mu naložil, da investitorjema povrne stroške pritožbenega postopka v višini 445,38 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi podrobno pojasnjuje, zakaj tožnikove trditve o ničnosti prenosa lastninske pravice s strani Mestne občine … na pravnega prednika investitorjev v konkretni zadevi ne more vplivati na izdajo gradbenega dovoljenja. Med drugim poudarja, da sta investitorju pri zemljišču parc. št. 140/3 k.o. … vpisana kot solastnika, da na tem zemljišču ni vpisana nobena plomba ali druga pravica, ki bi omejevala njuno lastninsko pravico, in da tožnik spornega prenosa lastninske pravice ni izpodbijal v drugih postopkih. Ker ni razvidno, da bi glede te nepremičnine tekel kakršenkoli postopek, ki bi vzbujal dvom v lastninsko pravico, tudi ni razloga za prekinitev postopka do pravnomočne rešitve vprašanja lastništva. Poudarja, da tožnik kot stranski udeleženec z omenjenimi ugovori ne zatrjuje, da ima zemljišču nameravane gradnje stvarno ali kakšno drugo pravico, saj zatrjuje ničnost zgolj iz razloga, ker je sam želel kupiti omenjeno nepremičnino. To pa pomeni, da s tem ugovorom zasleduje zgolj svoj dejanski interes. Navaja še, da Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne predvideva, da bi moral upravni organ posebej odločati o zahtevi stranke za prekinitev postopka, saj se v skladu s 147. členom izda sklep samo tedaj, kadar upravni organ postopek prekine, za kar pa morajo biti podane okoliščine, zaradi katerih gre v zadevi za reševanje predhodnega vprašanja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbene očitke. V nadaljevanju utemeljuje nedovoljenost razpolaganja z zemljiščem parc. št. 140/3 k.o. … Mestna občina … naj bi pri prodaji zemljišča ravnala nezakonito, saj ni upoštevala določb Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin in Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin. Ker je prodajna pogodba z dne 11. 2. 2010 med občino in C.C. nična, slednji na investitorja ni mogel prenesti lastninske pravice, pri čemer sta prizadeti stranki vedeli za način sklenitve pogodbe med C.C. in občino. Ne strinja se, da upravni organ ni bil dolžan posebej odločiti tudi o njegovem predlogu za prekinitev postopka do pravnomočne rešitve sodnega postopka, ker da ne zadostuje, da o tem vprašanju navede razloge v izpodbijani odločbi. Nezakonita pa je tudi drugostopenjska odločba v stroškovnem delu, saj je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 237. člena ZUP. Pritožbeni organ v obrazložitvi namreč v njej enkrat utemeljuje število točk (4000 točk) in drugič vrednost, izraženo v denarju (4.000 EUR), zato ni mogoče preveriti, na kakšen način je organ prisodil stroške. Poleg tega pri utemeljevanju ni upošteval Pravilnika o stroških v upravnem postopku, zato je odločitev tudi materialnopravno nezakonita. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadeti stranki na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je pravica graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1), ki jo mora investitor izkazati za zemljišča načrtovanega posega in zemljišča, preko katerih se zagotavlja minimalna komunalna oskrba načrtovanega objekta.

Sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi opredelil tako glede pravice graditi na sporni parc. št. 140/3 k.o. … kot glede zatrjevane ničnosti prenosa lastninske pravice z Mestne občine … na pravnega prednika investitorjev, podrobneje pa v svoji odločbi tudi pritožbeni organ, ko je odgovarjal na pritožbene očitke, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi. Sodišče se s temi razlogi v obeh odločbah strinja, saj tožnik v tožbi glede zavzetih stališč ne izpostavlja dodatnih pravno pomembnih okoliščin (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Na navedeno ne more vplivati niti dejstvo, da naj bi po vložitvi tožbe v tem upravnem sporu sprožil sodni postopek – predložil je tožbo brez dohodnega zaznamka pravdnega sodišča (priloga A 4) – zaradi ugotovitve ničnosti pogodb o prenosu lastninske pravice z Mestne občine … na D.C. in od njega na investitorja. Ker se presoja zakonitosti odločbe opravi glede na dejansko in pravno stanje v času njene izdaje, omenjena tožba z datumom 17. 7. 2012 pa je nastala po izdaji prvostopenjske odločbe, že iz tega razloga ni mogoče upoštevati dejstva o sproženem sodnem postopku.

Sodišče ob tem dodaja, da je pri presoji, ali lahko tožnik z očitki o ničnosti prodajne pogodbe prepreči izdajo gradbenega dovoljenja, treba izhajati iz njegovega položaja stranskega udeleženca oz. pravic, zaradi varstva katerih mu je bilo v obravnavanem postopku omogočeno sodelovanje. Ker stranski udeleženec v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so v skladu z drugim odstavkom istega člena neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, pomeni, da stranski udeleženec v postopku, v katerem se odloča o dovolitvi gradnje objekta, lahko uspešno varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi dejanskega interesa.

V zadevi ni sporno, da je tožnik v postopku sodeloval kot lastnik zemljišča parc. št. 141/3 k.o. …, torej zaradi varstva lastninske pravice na navedeni nepremičnini, medtem ko se njegovi ugovori nanašajo na drugo nepremičnino. Ta po tožbenih navedbah sodeč sicer leži v neposredni bližini njegovega zemljišča, vendar pa z navajanjem okoliščin glede prenosa lastninske pravice na parc. št. 140/3 k.o. …, ki je v zemljiškoknjižni lasti investitorjev obravnavane gradnje, tožnik zasleduje le interes za nakup tega zemljišče, torej dejanski interes, ne pa kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Neutemeljeno je tudi stališče, da bi moral upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja posebej odločiti o tožnikovem predlogu za prekinitev postopka do pravnomočne rešitve sodnega postopka. Glede navedenega je pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja, navedel že drugostopenjski organ, saj iz ZUP taka dolžnost ne izhaja, razen ko upravni organ ob pogojih iz 147. člena sklene, da bo prekinil postopek, o čemer mora izdati sklep. V nasprotnem primeru zadostuje, da iz razlogov odločbe izhaja, zakaj v konkretnem primeru ni šlo za predhodno vprašanje in posledično ni bilo potrebe po prekinitvi postopka. Če bi upravni organ s svojim stališčem kršil 147. člen ZUP, bi to pomenilo kršitev pravil postopka in s tem pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP.

Sodišče se ne strinja niti s tožbenim stališčem, da drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti glede odločitve o stroških pritožbenega postopka. Res upravni organ v obrazložitvi enkrat kot vrednost predmeta navaja 4000 točk, drugič pa 4.000 EUR. Kljub temu sodišče omembo točk namesto EUR ocenjuje kot očiten spodrsljaj, ki ne ovira preizkusa odločbe, saj se pritožbeni organ pred tem v obrazložitvi glede določitve vrednosti predmeta sklicuje na 22. člen Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in na določitev vrednosti po prostem preudarku, ker da gre v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za neocenljivo zadevo. Navedeni člen namreč ureja določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prvi odstavek), če na tak način ni mogoče določiti vrednosti predmeta, pa ta znaša 4.000 EUR (drugi odstavek). Tožnik bi torej ob upoštevanju tega člena lahko nedvoumno ugotovil, da je vrednost predmeta v zadevi v višini 4000 določena v EUR, poleg navedenega tudi zato, ker se obrazložitev v nadaljevanju sklicuje tudi na prilogo ZOdvT, v kateri so vrednosti predmeta izražene v EUR.

V nadaljevanju obrazložitve je tudi navedeno, za katero opravilo je bila priznana nagrada (za odgovor na tožbo), po kateri tarifni številki (2200), s kakšnim količnikom (1,5) in kolikšna je ob upoštevanju tega količnika in zneskih iz priloge ZOdvT nagrada za omenjeno dejanje v postopku. Pojasnjeno je še, da je drugostopenjski organ priznal še 20,00 EUR za materialne stroške (tarifna številka 6002), 30 % z zastopanje dveh strank (tarifna številka 1200) in 20 % DDV, kar skupaj znese 445,38 EUR. Glede na navedeno je upravni organ druge stopnje predstavil vse elemente, ki jih je upošteval pri izračunu, in njihovo podlago, zato bi mu tožnik lahko obrazloženo oporekal. Nasprotni tožbeni ugovor je zato neutemeljen, pri čemer tožnik tudi ne pojasni, zakaj bi moral upravni organ upoštevati še Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Ker ta v 14. členu določa, da se višina stroškov odvetniškega zastopanja odmeri po odvetniški tarifi, drugi stroški kot ti pa v drugostopenjski odločbi niso bili odmerjeni, nadaljnji preizkus zatrjevane kršitve ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).