Jedro

Delavec, ki uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, pa je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, mora zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja v prekluzivnih rokih iz ZDR, ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Terjatve iz delovnega razmerja so namreč vezane na obstoj delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje november 2009 do vključno januar 2010 obračunati plačo v bruto zneskih, kot to izhaja iz I. točke izreka sodbe, ter ji po obračunu in odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da izplača tožnici stroške za prehrano med delom in prevoz na delo in z dela za obdobje od novembra 2009 do januar 2010 v višini, kot to izhaja iz II. točke izreka, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v višini 122,50 EUR ter ji po obračunu in odvodu davkov izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2010 dalje do plačila. V IV. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo bruto plače, ki presega znesek 740,27 EUR, za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009, ki presega znesek 122,50 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo stroškov prehrane med delom, ki presega znesek 192,00 EUR, za plačilo stroškov prevoza na in z dela, ki presega znesek 72,40 EUR in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust pred 19. 1. 2010. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 105,35 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, na račun prvostopenjskega sodišča, kot to izhaja iz V. točke izreka izpodbijane sodbe.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka in V. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, na podlagi katerega je zaključilo, da bi morala tožnica (v kolikor bi želela v tem sporu v celoti uspeti) uveljavljati tudi obstoj delovnega razmerja od marca 2009 do 14. 11. 2009. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 901/2005 (pravilno Pdp 910/2005). Zahteva za odpravo kršitve, ki jo določa 204. člen ZDR, ni obveznost, temveč pravica delavca. Iz splošne sodne prakse rednih in delovnih sodišč izhaja, da je ugotovitev obstoja pravice že pojmovno zajeta v dajatvenem zahtevku (na primer sklep VDSS opr. št. Pdp 251/2007, sodba in sklep Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 303/2004, sklep Vrhovnega sodišča III Ips 51/2005 …). Ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki je bilo zgolj predhodno vprašanje, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi v predmetnem postopku. V kolikor pa je sodišče prve stopnje menilo, da je obstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma obstoj ugotovitvene sodbe delovnega sodišča o obstoju delovnega razmerja procesna predpostavka za odločanje v sporih o pravicah iz delovnega razmerja, bi moralo tožnico na podlagi 108. člena ZPP pozvati na popravo tožbe in ji dopustiti dodatni rok za postavitev ugotovitvenega zahtevka za obstoj delovnega razmerja in šele v primeru, če tožnica tožbe ne bi popravila, bi lahko njen zahtevek zavrglo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 96/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževala obračun ter izplačilo plač oziroma razlik v plači, stroškov prehrane med delom, stroškov prevoza na delo in z dela ter regresa za letni dopust za leto 2009 in sicer za obdobje marca 2009 pa do 15. 1. 2010, ko ji je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo. Med strankama ni bilo sporno, da je imela tožnica pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 15. 11. 2009 do 15. 1. 2010. Ker je sodišče po izvedenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici obračunala in izplačevala prenizko plačo, prav tako pa ji ni obračunala niti izplačala stroškov za prehrano med delom ter stroškov prevoza na delo in z dela, je tožnici za navedeno obdobje prisodilo pripadajoče zneske iz naslova plače ter povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela in prehrane. Z ozirom na ugotovitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 15. 11. 2009 do 15. 1. 2010, je tožnici prisodilo tudi sorazmerni del letnega regresa za letni dopust v znesku 122,50 EUR bruto, od katerega ji mora tožena stranka po odvodu predpisanih davkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o pripadajočem bruto regresu za letni dopust temelji na 162. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ter 45. členu Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 73/2008 in nadalj.), enako kot temelji na členu 130/1 ZDR in panožni kolektivni pogodbi tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi dela stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane za že omenjeno obdobje od 15. 11. 2009 do 15. 1. 2010. V preostalem pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, saj je ugotovilo, da obstoj delovnega razmerja za tožnico pri toženi stranki za obdobje od marca 2009 do 14. 11. 2009 ni izkazan, pri čemer tožnica tudi ni uveljavljala ugotovitve obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala (in v potrditev teh dejstev predlagala v izvedbo tudi določene dokaze), da tožnica pri njej pred 15. 11. 2009 ni bila zaposlena.

Po uveljavljeni sodni praksi (sodba VSRS VIII Ips 67/2006, sodba VDSS opr.št. Pdp 910/2005, sodba Pdp 374/2009, sklep Pdp 1330/2010 …), mora delavec, če uveljavlja denarne zahtevke iz naslova delovnega razmerja, pa je obstoj delovnega razmerja za vtoževano obdobje sporen, zahtevati tudi ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ker v nasprotnem primeru ni podlage za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja. Terjatve iz delovnega razmerja so namreč vezane na obstoj delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo terjatev iz delovnega razmerja za obdobje pred 15. 11. 2009, saj tožnica obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za to obdobje ni uveljavljala.

Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja. Med terjatve iz delovnega razmerja spada plača (člen 126 – člen 129 ZDR), regres za letni dopust (člen 131 ZDR) ter povračilo stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo ter z dela (člen 130 ZDR). Do teh terjatev je upravičen delavec, ki je v delovnem razmerju pri delodajalcu (člen 4 ZDR). V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, iz katerega je razbrati, da naj bi bil izpodbijani del sodbe nezakonit zato, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ustrezno navedlo predpisa, na podlagi katerega je odločilo, da je obstoj delovnega razmerja pogoj za priznanje vtoževanih terjatev tožnice za obdobje pred 15. 11. 2009. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi utemeljeno sklicevalo tudi na že omenjeno sodbo VDSS opr. št. Pdp 910/2005, saj tudi iz te sodbe izhaja, da je pogoj za uveljavljanje plače s prispevki ugotovitev obstoja dejanskega delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožnice, da je bila zahteva za odpravo kršitve po 204. členu ZDR njena pravica in ne obveznost, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pred pristojnim sodiščem (procesna predpostavka za sodno varstvo), bodisi uveljavljanje takšne zahteve pri delodajalcu po prvem odstavku 204. člena ZDR in posledično sodno varstvo po drugem odstavku 204. člena ZDR, oziroma pravočasna vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja (torej v 30 dneh po dnevu, ko je delavec zvedel za kršitev pravice). Ker tožnica ni uveljavljala niti predhodnega varstva pravic pri delodajalcu v zvezi z obstojem delovnega razmerja, niti ni v zakonsko določenem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR zahtevala obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za obdobje pred 15. 11. 2009, je njena pritožbena navedba, da to ne vpliva na obstoj njenih denarnih terjatev iz delovnega razmerja za to obdobje, neutemeljena. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo opr. št. Pdp 251/2007 (in ostale, v pritožbi navedene odločbe), po katerih naj bi bila ugotovitev obstoja delovnega razmerja že pojmovno zajeta v dajatvenem tožbenem zahtevku. V zadevah, ki jih tožnica v pritožbi citira, je šlo namreč za povsem drugačno dejansko stanje. Stališče, kot ga je zavzelo instančno sodišče v citiranih zadevah se je nanašalo na primere, ko je tožeča stranka v postopku uveljavljala ugotovitev obstoja pravice do določene denarne terjatve in v nadaljevanju tudi izplačilo te terjatve. V tem primeru je dajatvena sodba v zvezi z določeno pravico vsebovala tudi ugotovitev o obstoju te pravice. Ti primeri pa so bistveno drugačni od spornega pravnega vprašanja glede tega, če je morala tožnica v primeru spora o obstoju delovnega razmerja pri toženi stranki za ugotovitev utemeljenosti njenih denarnih terjatev iz delovnega razmerja uveljavljati tudi obstoj delovnega razmerja za to obdobje.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče obstoj njenega delovnega razmerja pri toženi stranki obravnavati kot predhodno vprašanje. Obstoj delovnega razmerja, spornega med delavcem in delodajalcem, ni predhodno vprašanje, o katerem bi lahko sodišče odločalo po 21. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), saj ga delavec v skladu z določbo 204. člena ZDR uveljavlja bodisi v posebnem postopku pri delodajalcu (člen 204/1 ZDR), bodisi v rokih pred pristojnim delovnim sodiščem (člen 204/2, člen 204/3 ZDR), (tako tudi sklep VSRS opr. št. VIII Pri 34/2006, sodba VIII Ips 67/2006 …). Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu oziroma pravočasnost vložitve tožbe sta procesni predpostavki, ki morata biti podani, da je dopustno v sodnem postopku meritorno odločati o obstoju delovnega razmerja. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče, v kolikor bi menilo, da je obstoj delovnega razmerja procesna predpostavka za odločanje v sporih o pravicah iz delovnega razmerja, postopati po 108. členu ZPP. Sodišče ravna po 108. členu ZPP v primeru, če je tožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Citirana določba torej ureja postopek v primeru, če je tožba formalno pomanjkljiva. Ker pa je imela tožba tožnice vse sestavine, ki jih določa 180. člen ZPP, je povsem neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče pred odločitvijo o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka postopati po že omenjenem 108. členu ZPP.

Neutemeljena je tudi povsem neobrazložena pritožbena navedba tožnice o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških tožnice odločalo upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in glede na drugi odstavek 154. člena ZPP. Priglašene pravdne stroške tožnice je odmerilo skladno z določbami ZOdvT in naložilo toženi stranki, da tožnici povrne sorazmerni del njenih pravdnih stroškov glede na uspeh tožnice v tem individualnem delovnem sporu.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.