Jedro

222. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu ( II. tč. izreka - po nasprotni tožbi) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji v korist parc. št. 1530, 1531, 1532, 1545, 1540, 1565, 1555, 1979 in 1566, vse k.o. K.,.služnostna pravica hoje in voženj s traktorji, ki so po obsegu in moči primerljivi s traktorjem T.V., izključno za potrebe dostave sena in kmetijskih pridelkov, ki jih tožeča stranka pridela na lastnih parcelah, ki se nahajajo severo-zahodno od parc.št. 258.S k.o. K. preko parcele toženca, št. 258.S iste k.o., in sicer po obstoječi poti preko dvorišča na zahodni strani toženčeve hiše, ki stoji na parc.št. 258.S k.o. K., od hiše tožnikov do javne poti, ki vodi v smeri proti H., vse v širini 2,80 m po celotni trasi poti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ( II tč. izreka po tožbi ). Glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe ( II. tč. izreka ) je razsodilo, da se služnostna pravica pešpoti in voženj s traktorjem po obstoječi poti preko dvorišča na zahodni strani tožnikove hiše, ki stoji na parc.št. 258.S k.o. K. in sicer v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc.št. 1530, 1531, 1532, 1545, 1540, 1565, 1555, 1979, 1566, 1595/1, 1558/2, 1559/3, 257.S in 1555, vse k.o. K. in v breme vsakokratnega lastnika parc.št. 258.S iste k.o., ukine. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini s parc.št. 258.S k.o. K, zlasti pa opustiti pešpot in vožnje s traktorji preko dvorišča na zahodni strani stanovanjske hiše, stoječe na parc.št. 258.S k.o. K.. Tožencema je naložilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 279.820,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15-tih dni. Umik tožbenega zahtevka v delu glede služnostne pravice živinogonje je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo ( I/1. tč. sklepa).

Toženi stranki po nasprotni tožbi sta po pooblaščenki vložili pritožbo zoper II. točko izreka (glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi) in zoper stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodbo v tem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno, da se sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Toženca menita, da je sodišče nepravilno utemeljilo odločitev in nepravilno razlagalo 222. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče je sledilo navedbam, da je postala stvarna služnost nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, oz. da so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena. Da je postala stvarna služnost nekoristna ni z ničemer dokazano, saj to izhaja že iz dejstva, da sta jo toženca vedno, za iste namene in v praktično enakem obsegu uporabljala, na kar kaže tudi dejstvo, da je toženec po tožbi to tožencema celo priznal. Zato o nekoristnosti ni mogoče govoriti. Če bi bila nekoristna, bi služnost prenehala na podlagi zakona skladno z 223. čl. SPZ. Zato ta pogoj ni izkazan, niti dokazan. Da bi se okoliščine bistveno spremenile v primerjavi s časom, v katerem je bila služnost ustanovljena, prav tako ni dokazano. Sodbeni razlogi o tem ne predstavljajo takih spremenjenih okoliščin. Nenazadnje je tožnik služnost priznal, šele v nasprotni tožbi se je začel sklicevati na potrebo po prostem dvorišču. Izpovedal je, da ima traktor star približno 28 let, kosilnico 10 let, nakladalko nekoliko mlajšo. Povedal je tudi, da je dvorišče razširil zaradi lastnih potreb, da ima njegov zet avto v garaži ter da bi se tudi zraven dalo parkirati avtomobil. Zatrjevane okoliščine ne izkazujejo bistveno spremenjenih okoliščin, kot to zahteva 222. čl. SPZ. Toženi stranki ugovarjata tudi stroškovni odločitvi. Menita, da je sodišče v celoti priznalo stroške tožeči stranki po nasprotni tožbi in se pri tem oprlo na 3. odst. 154. čl. ZPP. Taka odločitev ni pravilna. Pravdni postopek je tekel na podlagi tožbe pritožnikov do odgovora na tožbo tožene stranke in vložitve nasprotne tožbe. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev zahtevka, zato ni mogoče govoriti o tem, da tožba ni bila potrebna, zlasti upoštevaje, da v predhodnem postopku, ki je tekel med strankama v smislu dopisovanja, tožnik po nasprotni tožbi toženi stranki tega ni priznaval. Zato cit. zakonskega določila sodišče ni pravilno uporabilo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ( II. tč. izreka - glede tožbenega zahtevka po tožbi) ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in voženj s traktorji v korist parc. št. 1530, 1531, 1532, 1545, 1540, 1565, 1555, 1979 in 1566, vse k.o. K. (katerih lastnik je prvi tožnik) in v breme vsakokratnega lastnika parc.št. 258.S iste k.o. (v lasti toženca). Ugotovljena služnostna pravica se torej ne nanaša na parc.št. 1559/1, 1558/2, 1559/3, 257.S in 1555, vse k.o. K. katerih lastnica je druga tožnica. Ker služnostna pravica v korist navedenih parcel ni ugotovljena, že zato ni utemeljen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ukinitev služnostne pravice v opisanem delu. Gre za tako pomanjkljivost, kršitev, na katero mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v okviru preizkusa sodbe po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so le-ti utemeljeni.

Tožnik je v (nasprotni) tožbi trdil, "da imata toženca nadomestno pot po zemljišču javnega dobra, ki je malenkost daljša in primerna za pešpot in vožnje s traktorji in traktorskimi priključki, zato služnostna pot ni več potrebna, poleg tega pa sam bistveno bolj potrebuje prosto dvorišče (veliko osebnih avtov, strojev in ostalih predmetov)." Sodišče prve stopnje je po opravljenem ogledu ugotovilo, da (priposestvovano) služnostno pot lahko povsem ustrezno nadomesti "pot za skednjem", bistveno pa so se spremenile tudi okoliščine, saj tožnika vožnje čez dvorišče motijo, ker slednje bistveno bolj potrebuje za lastne potrebe, zato je (s sodbo ugotovljeno) služnostno pravico ukinilo in se pri tem oprlo na 222. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Le-ta določa, da lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Pritožba pravilno opozarja na nedosledno uporabo te zakonske določbe. Zahtevek za prenehanje stvarne služnosti je mogoče vložiti zaradi nekoristnosti služnosti ali spremenjenih okoliščin. Gre za alternativna razloga in torej zadošča, da sodišče ugotovi izpolnjevanje enega od obeh. Pritožba meni, "da ni dokazano, da bi se okoliščine bistveno spremenile v primerjavi s časom, v katerem je bila služnost ustanovljena." Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodbeni razlogi ne predstavljajo zakonsko zahtevanih "bistvenih spremenjenih okoliščin". Upoštevne so namreč le bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena oz. pridobljena. Tožnik zatrjuje, da bistveno bolj potrebuje prosto dvorišče - za lastne potrebe (več avtomobilov, več orodja, ...). Razumeti je, da pomeni služnostna pot preko dvorišča zanj preveliko obremenitev in ga ovira pri izvrševanju lastninske pravice. Vendar pa to ni razlog za prenehanje služnosti, saj je služnost (kot stvarna pravica na tuji stvari) vedno za lastnika določeno breme, ki mu nalaga, da mora glede svoje stvari nekaj trpeti ali opustiti. Razlog za prenehanje je v bistveno spremenjenih okoliščin in pritožba pravilno navaja, da takih bistveno spremenjenih okoliščin, tožnik, zgolj z zatrjevanjem večjega števila strojev, avtov in orodja, še ni izkazal. Možno bi sicer bilo govoriti o takih okoliščinah v zvezi z "nadomestno potjo", ki bi nastala naknadno, torej, ki še ni obstajala v času pridobitve služnosti. Dejanskega stanja v tej smeri pa prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo.

Samo dejstvo "nadomestne poti" tudi ne zadošča za ukinitev služnosti iz razloga nekoristnosti za uporabo gospodujoče stvari oz. zemljišča. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je namreč lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, pa čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Zato tudi zgolj zmanjšanje koristnosti še ne utemeljuje prenehanja služnosti zaradi nekoristnosti (ampak le popolna nekoristnost). Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da služnostno pot lahko povsem ustrezno nadomesti pot za skednjem, zato je tožbenemu zahtevku za prenehanje stvarne služnosti ugodilo. Sodišče prve stopnje je raziskalo le možnost druge nadomestne poti, ni pa se ukvarjalo s presojo (ne)koristnosti v smislu 1. odst. 222. čl. SPZ, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo; iz prvega odstavka 222. čl. SPZ izhaja "da naj stvarna služnost preneha, če "postane nekoristna" za uporabo...", kar pomeni, da je podlaga za prenehanje sprememba odločilnih okoliščin, torej, da v času "zahteve" lastnika služeče stvari za prenehanje služnosti okoliščine (z vidika koristnosti) niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je služnost nastala. Potrebna je torej ustrezna ocena teh okoliščin in ne zadostuje zgolj ugotovitev obstoja nadomestne poti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (kot izhaja iz izreka) razveljavilo, tudi v stroškovnem delu, saj končni uspeh pravdnih strank v pravdi še ni znan, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ( 355.čl. ZPP ). Glede na obrazloženo so odveč nadaljnji napotki sodišču prve stopnje. Kadar sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).