Jedro

Tožena stranka v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da tožnik ni bil neenako obravnavan, utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, na podlagi katere osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1 naj bi tožena stranka diskriminirala tožnika. V šestem odstavku 6. člena ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (obrnjeno dokazno breme). Vendar pa lahko do take prevalitve dokaznega bremena pride le v primeru, če delavec v okviru dejstev, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, izrecno navede, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil neenako obravnavan. Le tako lahko delodajalec dokazuje, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, v nasprotnem primeru bi mu bilo dokazovanje tega dejstva, ki je po svoji naravi negativno dejstvo, onemogočeno. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je dokazno breme na toženi stranki, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede odločilnega dejstva, ali je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije pri izbiri tožnika kot delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2014 (I. točka izreka), odločilo je, da delovno razmerje tožniku traja do 9. 7. 2015, ko mu preneha na podlagi 118. člena ZDR-1, višji zahtevek (za poziv nazaj na delo in priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami od 10. 7. 2015 dalje) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 14. 12. 2014 do 9. 7.2015 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, kot če bi delal, in sicer v bruto znesku 1.074,93 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske posameznih mesečnih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 8.599,44 EUR (IV. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR (V. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper I., drugi odstavek II., III., IV. in V. točko izreka vlaga pritožbo po pooblaščenki tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, ki se nanašajo na zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 5.000,00 EUR. Sklicuje se na odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da tožnik ni navedel osebne okoliščine, ki naj bi bila razlog za neenako obravnavo, in da tožnik odpovedi ni prejel zaradi opozarjanja na nepravilnosti. Zatrjuje, da tožnik ni bil žrtev neenake obravnave, česar tudi ni navajal, prav tako pa odpovedi ni prejel iz razlogov iz 6. člena ZDR-1. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovitve o šikaniranju, za katere niti nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju, štelo za nedopusten razlog za odpoved po četrtem odstavku 83. člena ZDR-1. Pojasnjuje, da je ob izkazanem poslovnem razlogu odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku zaradi težav z založenostjo izdelkov, kar je bilo posledica tožnikovega dela in težav v komunikaciji z ostalimi vodji oddelkov. Do izvedenih dokazov v zvezi s tem se po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da razlogov o kvaliteti tožnikovega dela ni presojalo, ker delodajalec ne more širiti razlogov iz odpovedi. Navaja, da je v odpovedi pisno obrazložila dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, po zakonu pa ni treba obrazložiti tudi, zakaj je za odpoved izbrala določenega delavca, niti ji za to ni treba uporabiti kriterijev. Navedbe, da je pri odločitvi za odpoved tožniku niso vodili diskriminatorni razlogi, temveč organizacija dela in kvaliteta tožnikovega dela, po njenem mnenju ne predstavljajo širjenja razlogov za odpoved. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, za kakšno diskriminacijo naj bi šlo, po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti zaključka, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja. Trdi, da se sodišče do izvedenih dokazov tožene stranke glede organizacije dela pri toženi stranki, pomembnosti sezonskega dela za toženo stranko in težav s tožnikovim delom ni opredelilo, zaključke glede tožnikovega dela pa je sprejelo le na podlagi izpovedi priče A.A., pri čemer je bil ta tožnikov nadrejeni le od septembra 2013 do februarja 2014. Do izpovedi B.B. in C.C.naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bila zaradi neopredelitve sodišča do relevantnih navedb in dokazov odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. V zvezi z ugotovitvami sodišča, da obstajajo dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke selektivno povzelo izpovedi D.D. in A.A., poleg tega pa očitkov tožnika iz let 2011 ali 2012 ni mogoče vzročno povezovati z odpovedjo iz poslovnih razlogov iz oktobra 2014. Graja ugotovljeno dejansko stanje glede nepozdravljanja, nedajanja informacij, neprimernega odnosa in zamer C.C. do tožnika. Meni, da je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da bi zaposlitev moral ohraniti tožnik kot najbolj izkušen disponent. Nadalje navaja, da sodišče pri odločanju o pravicah, ki jih je priznalo tožniku, ni upoštevalo, da je bil tožnik prejemnik denarnega nadomestila za čas brezposelnosti do junija 2014 in je zato v tem obdobju lahko upravičen zgolj do nadomestila plač, zmanjšanega za prejeta denarna nadomestila. Meni, da je denarno povračilo v višini osmih plač previsoko, glede na to, da je tožnik dobil odpravnino, prejemal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in da je s svojim ravnanjem doprinesel k porušenemu odnosu med strankama. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje pri njegovi določitvi dalo preveliko težo starosti tožnika in dejstvu, da preživlja otroka v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila vseh stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v plačilo toženi stranki.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se toženi stranki naloži, naj tožnika pozove nazaj na delo in mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela, kot če bi delal, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški postopka, oziroma podrejeno, da se odškodnina iz IV. točke izreka zviša na 19.348,74 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naložitev pritožbenih stroškov v plačilo tožniku. Meni, da v predmetni zadevi ne gre za to, da bi bilo nemogoče nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, temveč za nezmožnost nadaljevanja sodelovanja med tožnikom in njegovim nadrejenim (torej dvema sodelavcema). Pove, da je prav oseba, ki ga je na delovnem mestu šikanirala zaradi opozarjanja na nepravilnosti, sprejela odločitev, da bo on tisti, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. V zvezi z opozarjanjem na nepravilnosti v letu 2009 in glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama se sklicuje na izpoved nekdanjega direktorja tožene stranke E.E.. Sodišču prve stopnje očita, da glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi zahtevku za reintegracijo, saj je tožnik izpovedal, da čuti pripadnost do tožene stranke, priča A.A. pa je potrdila njegovo dobro delo. Dalje trdi, da je prisojena odškodnina prenizka in se sklicuje na dejstvo, da ni zaposlen in da je najti zaposlitev pri 52 letih praktično nemogoče. Navaja, da bi glede okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine, navajal dokaze, če bi ga sodišče prve stopnje seznanilo z možnostjo razveze pogodbe o zaposlitvi, o tem pa ga sodišče tudi ni zaslišalo. Zatrjuje, da bi mu sodišče moralo prisoditi odškodnino v višini 18 plač tudi glede na njegove zdravstvene težave, izobrazbo, šibko premoženjsko stanje in slabšanje razmer v državi. Nasprotuje prisojenemu znesku odškodnine v neto znesku brez odvoda davkov in prispevkov. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je v trenutku odpovedi tožniku dejansko obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi enemu delavcu na delovnem mestu disponent, na katerem je delo opravljal tožnik. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da v obravnavanem primeru pri izbiri tožnika kot tistega od treh disponentov, ki mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, ni kršilo načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), zato je odpoved nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo na podlagi 118. člena ZDR-1 z dnem zaključka glavne obravnave (9. 7. 2015), tožniku pa je priznalo reparacijo za čas od 14. 12. 2014 do 9. 7. 2015 ter denarno povračilo v višini osmih tožnikovih plač oziroma 8.599,44 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženi stranki uspelo dokazati, da je v trenutku odpovedi tožniku obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi enemu delavcu na delovnem mestu disponent. V nadaljevanju postopka pa je ugotavljalo, ali je bila zakonita izbira tožnika kot tistega disponenta (od treh v centru tožene stranke v F.), ki mu je bila podana redna odpoved iz poslovnega razloga. V zvezi s tem obstaja ustaljena sodna praksa, po kateri delodajalec v primeru, če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, ni dolžan izdelati programa niti uporabiti kriterijev za določitev delavca, katerega delo postane nepotrebno. Odločitev o tem, kateremu delavcu bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je v izključni pristojnosti delodajalca, omejena je le z določbami o neutemeljenih odpovednih razlogih iz 90. člena ZDR-1 ter skladno z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 s prepovedjo odpovedi zaradi razlogov iz 6. člena ZDR-1. V 9. alineji 90. člena ZDR-1 je določeno, da kot neutemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje rasa, narodnost ali etnično poreklo, barva kože, spol, starost, invalidnost, zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko in politično prepričanje ter nacionalno ali socialno poreklo. Skladno s 6. členom ZDR-1 pa mora delodajalec zagotavljati enako obravnavo tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, in sicer glede na: narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.

10. Tožena stranka v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da tožnik ni bil neenako obravnavan, utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, na podlagi katere osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1 naj bi tožena stranka diskriminirala tožnika. V šestem odstavku 6. člena ZDR-1 je določeno, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije (obrnjeno dokazno breme). Vendar pa lahko do take prevalitve dokaznega bremena pride le v primeru, če delavec v okviru dejstev, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, izrecno navede, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil neenako obravnavan. Le tako lahko delodajalec dokazuje, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, v nasprotnem primeru bi mu bilo dokazovanje tega dejstva, ki je po svoji naravi negativno dejstvo, onemogočeno. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je dokazno breme na toženi stranki, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede odločilnega dejstva, ali je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije pri izbiri tožnika kot delavca, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana.

11. Ker sta se pritožili obe stranki, odločitev o utemeljenosti zahtevkov, ki so posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi, pa je odvisna od ugotovitve glede zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga, je bilo treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek oziroma odpravljalo pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi bil tožnik neenako obravnavan, nato pa bo moralo najprej ugotoviti, ali je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje dovolj konkretizirano navedel dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila pri izbiri tožnika kot delavca, katerega delo je postalo nepotrebno zaradi poslovnega razloga, kršena prepoved diskriminacije glede navedene osebne okoliščine. Če bo ugotovilo, da je tožnik taka dejstva navedel in je posledično prišlo do prevalitve dokaznega bremena na toženo stranko, pa bo moralo izvesti dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala za dokazovanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker delodajalcu v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba obrazložiti, zakaj je ob ugotovljenem poslovnem razlogu odpovedala pogodbo o zaposlitvi konkretnemu delavcu, če ne gre za odpoved večjemu številu delavcev (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 27/2014 z dne 2. 9. 2014), ni mogoče zavrniti dokaznih predlogov tožene stranke glede tega odločilnega dejstva z obrazložitvijo, da delodajalec ne sme širiti v odpovedi opredeljenih razlogov za odpoved. Tožena stranka v pritožbi tako utemeljeno opozarja, da mora v postopku imeti možnost, da dokazuje zatrjevane razloge za odločitev, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tožniku in ne kateremu izmed drugih dveh disponentov. Po izvedbi potrebnih dokazov bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti celotno dokazno gradivo ter se glede na opravljeno dokazno oceno, ki jo narekuje 8. člen ZPP, pravilno opredeliti do vseh pravno pomembnih dejstev in ponovno razsoditi v obravnavani zadevi.

13. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo izbire tožnika kot delavca, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi z razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 in odmero nadomestila plače tožniku, saj to v tej fazi postopka ni pravno pomembno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.