Jedro

Okoliščina zunanjega sveta je dejstvo. Uporaba poslovnega prostora je torej dejstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dejansko stanje 1. Pravni prednik tožeče stranke (najemodajalec) in tožena stranka (najemnik) sta 19.9.1992 sklenila najemno pogodbo in kasneje še aneks k njej. Predmet najemne pogodbe je bil skladiščni prostor. Tožeča stranka je v letu 1998 postala lastnica predmeta najema in je kot najemodajalka vstopila v najemno pogodbo. Toženi stranki je bila najemna pogodba odpovedana s pravnomočno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 128/2000 z dne 8.3.2000. Skladiščni prostor je tožena stranka izpraznila v maju 2002. 2. Tožeča stranka je zahtevala nadomestilo za vrednost koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe skladiščnega prostora od aprila 2000 do februarja 2001, in zamudne obresti. Okrožno sodišče je tožbi ugodilo v celoti glede glavnice in deloma glede zamudnih obresti. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo okrožnega sodišča. Revizijo je vložila tožena stranka. Z njo predlaga razveljavitev drugo- in prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Razlogi 3. Revidentka meni, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je menilo, da je bila tožena stranka uporabnica poslovnih prostorov. Uporaba poslovnih prostorov je okoliščina zunanjega sveta in kot takšna dejstvo (glej odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 58/2004 in III Ips 28/2005). Dejstva pa ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

4. Tožena stranka v reviziji trdi, da naj bi drugo- in prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovila, da je skladiščni prostor uporabljala družba P. d.o.o. Takšna trditev je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe drugo- in prvostopenjskega sodišča. Drugostopenjsko sodišče je namreč na str. 3 obrazložitve zgolj poročalo, da je v razlogih svoje druge sodbe (z opr. št. I Cpg 128/2000) dopustilo možnost, da je skladiščni prostor uporabljala družba P. d.o.o. V sami izpodbijani sodbi se o tem ni izreklo. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je torej obveljalo to, kar je ugotovilo okrožno sodišče. Le-to je v svoji obrazložitvi na str. 2 in 3 jasno ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi prostore uporabljala družba P. d.o.o. Vsa izvajanja revidenta, ki skuša prikazati, da ni imel osebne koristi od skladiščnega prostora, ker da naj bi jih uporabljala navedena družba, so torej napačna že v izhodišču. 5. Tožeča stranka zahteva vrnitev tega, kar je tožena stranka neupravičeno pridobila zaradi uporabe skladiščnega prostora (219. člen ZOR). Njen zahtevek se nanaša na časovno obdobje po izdaji pravnomočne sodbe višjega sodišča, to je na obdobje med aprilom 2000 in februarjem 2001. Zato je vseeno, ali je najemno razmerje prenehalo leta 1996, kot meni revident, ali kasneje. Končano je bilo namreč najkasneje takrat, ko je bila izdana pravnomočna odločba višjega sodišča o odpovedi najemne pogodbe, to je dne 8.3.2000. Najkasneje takrat je odpadel pravni temelj, ki ga je tožena stranka imela za uporabo predmeta najema. Ker iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožena stranka stvar še naprej uporabljala sama, torej v svojo korist, so podane vse predpostavke zahtevka iz neupravičene pridobitve (219. člen ZOR v povezavi s drugim in prvim odstavkom 210. člena ZOR). Sodba pritožbenega sodišča je torej pravilna. Revizija je neutemeljena in jo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).