Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, saj je v 557. členu ZOR določeno, da mora posojilojemalec vrniti enak znesek denarja, kot ga je prejel kot posojilo. Po 558. členu ZOR je omogočena tudi obveznost posojilojemalca da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Novem mestu, enota v Brežicah je pod opr. št. I 416/94 dne 6.9.1994 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dolžnici oz. toženi stranki naložilo plačilo 2,980.220,30 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 20.1.1994 dalje. Po dolžničinem ugovoru je bila presoja te obveznosti odstopljena v pravdo. V pravdnem postopku je nato prvostopenjsko sodišče izdani sklep delno razveljavilo, tako da je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2,927.772,70 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 2.7.1997 dalje do plačila. Presežno toženkino obveznost je torej razveljavilo. Odločilo je tudi o stroških izvršilnega in pravdnega postopka.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in spremeni sodbo, tako da zavrne tožbeni zahtevek, ali pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja subjektivne občutke in ravnanje toženke, pravnih razlogov pa je bolj malo.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v izreku prve sodbe, ki po njenem ni pravilen in zakonit, zlasti pa ni razumljiv, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, v kolikšnem znesku ostane sklep o izvršbi v veljavi. Da bi sodišče druge stopnje to "obrazložilo", je porabilo veliko časa in prostora, vendar tožene stranke ni prepričalo, da je izrek v skladu s prvim odstavkom 451. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Revidentka opisuje, da je sodišče prve stopnje po dolgih letih pravdanja ugotovilo, da tožena stranka ni podpisala aneksa z dne 14.12.1990, s katerim bi pristala na obračun dolga z devizno klavzulo. Zato meni, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi druge tožbene podlage, ki jo je tožeča stranka naknadno začela uveljavljati. Ob tem se čudi, da se tudi novi tožbeni zahtevek "skorajda do tolarja ujema z zneskom", ki je izračunan na podlagi devizne klavzule. Zato revidentka dvomi v pravilen izračun dolgovanega zneska in s tem v pravilno uporabo materialnega prava ter meni, da bi moral biti v postopek pritegnjen izvedenec finančne stroke. Pri tem priznava, da do pravnomočnosti pravde ni ugovarjala obračunu.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se ni izjavilo o njej.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, ker je izrek prve sodbe zapisan v skladu s tedaj veljavnim drugim odstavkom 55. a člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 do 27/90 in RS, št. 55/92) in s četrtim odstavkom 451. člena ZPP 1977. Iz izreka sklepa je mogoče jasno razbrati, da je sklep razveljavljen v delu, ki presega posebej navedeno odločitev, kaj mora tožena stranka plačati tožeči stranki. Koliko časa in prostora si je vzelo sodišče druge stopnje za razlago, na pravilnost odločitve ne vpliva.

Tudi trditev, da je sodišče sodilo mimo tožbenega zahtevka in dejanske podlage tožbe, je zmotna. Sodišče je pravilno uporabilo 2. in 186. člen ZPP 1977, saj je tožeča stranka ves čas zahtevala, naj ji toženka poravna dolg na podlagi pogodbe o posojilu z dne 18.10.1990, torej ne gre za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka (190. in 191. člen ZPP 1977). Če je med pravdo na podlagi novega izračuna zmanjšala tožbeni zahtevek, po izrecni določbi tretjega odstavka 191. člena ZPP 1977 ni spremenila tožbenega zahtevka.

V reviziji izraženo začudenje, da je novi izračun podoben prvotnemu, ne povzroča pravnih posledic. Če je tožena stranka dvomila v izračun, bi morala svoje pomisleke nedvoumno in argumentirano izraziti vsaj do konca pritožbenega postopka, kar pa sama priznava, da ni storila.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, saj je v 557. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določeno, da mora posojilojemalec vrniti enak znesek denarja, kot ga je prejel kot posojilo. Po 558. členu ZOR je omogočena tudi obveznost posojilojemalca da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je vrhovno sodišče v skladu s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov je zavrnilo, ker revizija ni bila utemeljena (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977).