Jedro

Izpodbijani sklep o postavitvi skupnega predstavnika je odločanje o procesnem vprašanju znotraj upravnega postopka, in ne odločanje o sami upravni stvari, in zato upravni spor zoper ta sklep ni dovoljen. Sporna razmerja med solastniki, izpostavljena v tožbi, mora tožeča stranka reševati v drugih postopkih.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Zavod za gozdove Slovenije pok. A.A., B.B. in C.C. v postopkih izdaje odločb o izvedbi sanitarne sečnje in preventivnih varstvenih del v gozdovih postavil za skupnega predstavnika B.B., ki to vlogo obdrži toliko časa, dokler stranke ne imenujejo drugega skupnega predstavnika ali pooblaščenca. V obrazložitvi navaja, da je v letu 2007 prišlo do prenamnožitve podlubnikov, tudi na parc. št. 590, katere lastniki so v izreku odločbe navedene osebe. Zaradi hitrega in ekonomičnega postopka jim je naložil, da določijo skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca. Ker to sami niso storili, je skupnega predstavnika postavil organ. Skupni predstavnik je postavljen zgolj za potrebe izvedbe sanitarne sečnje in preventivnih varstvenih del in to vlogo obdrži toliko časa, dokler si stranke same ne določijo skupnega predstavnika ali postavijo skupnega pooblaščenca. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopni organ pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da solastniki ne živijo v eni družini, ampak v dveh popolnoma ločenih družinah. Med njo in B.B. ni razumevanja in se ne moreta dogovoriti o skupnem vzdrževalcu gozdov. Od posekanega lesa, ob tem, da ji obseg poseka ni bil znan, od B.B. ni prejela nobenega denarja. Ne more pristati, da je ob vsak dohodek iz gospodarjenja z gozdovi. Delitev gozdov v solastnini Okrajno sodišče v Kamniku še ni izvedlo, Zavod za gozdove pa njenih predlogov glede gospodarjenja z gozdovi ne upošteva. Sprašuje, kdo je dolžan poskrbeti, da bo prišla do svojega dohodka od odtujenega lesa. Predpisi ne določajo, da mora biti za skupnega predstavnika določena ravno B.B. Opisuje razmere v družini. Meni, da ni prav, da državna institucija samovoljno nekoga pooblasti, da upravlja s tujo lastnino. Njeno lastnino ne bi smeli dati v upravljanje osebi, ki ji je povzročila veliko hudega.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je bila po ujmi 13. 7. 2007 nujno potrebna sanitarna sečnja. Ta je bila izvedena v skladu z odločbo, ponovno pa še v letu 2009 zaradi ponovne škode na istem območju. Od sečnje ni bilo nobenega dohodka, kar je bilo posekanega mogoče uporabiti za potrebe lastne kmetije, je bilo uporabljeno, prodaje pa ni bilo.

V odgovoru tožeča stranka navaja, da je v obravnavanem primeru šlo za posek dreves zaradi okužbe s podlubnikom, B.B. pa govori o sečnji lesa zaradi ujme. To pa je glede na uporabo lesa razlika. Sanacijski postopki morajo potekati v dogovoru vseh lastnikov.

Ker po podatkih prvostopnega organa ni shranjenih povratnic o vročitvi drugostopne odločbe, šteje sodišče tožbo za pravočasno. Na poziv sodišča je tožeča stranka tudi ustrezno popravila formalne pomanjkljivosti vložene tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) so upravni akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu upravne odločbe in drugi javnopravni enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Glede sklepov pa drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da so predmet presoje v upravnem sporu samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Izpodbijani prvostopni sklep ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim bi bil postopek izvedbe sanitarne sečnje obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o postavitvi skupnega predstavnika je po svoji pravni naravi procesni sklep, s katerim se ureja vprašanje zastopanja v primeru obstoja procesne skupnosti. V obravnavanem primeru procesno skupnost predstavljajo osebe – solastniki gozda, katerim pristojni organ v postopku, ki ga začne po uradni dolžnosti, naloži istovrstne obveznosti. Skupnega predstavnika določijo stranke, le če te ne navedejo, katera jih bo predstavljala, ga določi organ (drugi odstavek 52. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP). S sklepom organa določen skupni predstavnik obdrži to lastnost toliko časa, dokler stranke ne postavijo drugega skupnega predstavnika ali pooblaščenca. Tudi v primeru, ko imajo stranke skupnega predstavnika, obdrži vsaka stranka pravico samostojno vlagati pritožbo in uporabljati druga pravna sredstva (tretji odstavek 52. člena ZUP). Postopek o izvedbi sanitarne sečnje se konča z odločbo, s katero se določi sanitarna sečnja in preventivna varstvena dela ter rok, do kdaj morajo biti opravljena (29. člen Zakona o gozdovih, Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.) Šele to je akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj se z njim določijo obveznosti naslovnikov odločbe.

Na podlagi pojasnjenega sodišče zaključuje, da je izpodbijani sklep o postavitvi skupnega predstavnika odločanje o procesnem vprašanju znotraj upravnega postopka, in ne odločanje o sami upravni stvari, in zato upravni spor zoper ta sklep ni dovoljen. Sporna razmerja med solastniki, izpostavljena v tožbi, mora tožeča stranka reševati v drugih postopkih.

Ker akt, ki ga tožeča stranka izpodbija, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče njeno tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.