Jedro

Pri določbi 109.b člena ZODPol gre za specialno ureditev, ki se uporablja le za v zakonu opredeljen krog oseb s statusom vojnega veterana (to je za delavce, ki so do upokojitve delali v Policiji) ter za stanovanja, ki jih je tem osebam dodelilo MNZ.

V okviru testa sorazmernosti mora sodišče poleg ugotovitve, da ima sprejeta odločitev (s katero se nalaga izselitev in izročitev stanovanja) podlago v zakonu, ugotoviti tudi: ali je določeno stanovanje dom v smislu EKČP; ali bo z odločitvijo prišlo do posega v pravico do doma; in ali poseg zasleduje legitimen cilj.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tč. I, II in IV izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ozadje spora in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnica je lastnica nepremičnine ID znak: del stavbe 0000 - 185 - 128, ki v naravi predstavlja enosobno stanovanje številka 313, v petem nadstropju stanovanjske hiše na Ulici A. S toženko je za navedeno nepremičnino, ki je službeno stanovanje, 9. 4. 2014 sklenila najemno pogodbo številka 000/2014 za čas trajanja njenega delovnega razmerja v državnih organih. Toženki je 1. 6. 2022 delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Stanovanje še vedno uporablja in plačuje znesek neprofitne najemnine ter obratovalne stroške. Tožnica s tožbo zahteva izpraznitev in izročitev stanovanja ter plačilo uporabnine.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, I. da izprazni nepremičnino in jo prazno oseb in stvari izroči tožnici v roku 30 dni; II. da tožnici v roku 15 dni plača znesek 15.169,35 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 500 EUR od 30. 11. 2024 dalje do plačila, od zneska 500 EUR od 28. 12. 2024 dalje do plačila in od zneska 500 EUR od 1. 2. 2025 dalje do plačila. V preostalem je zahtevek zavrnilo (tč. III izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne stroške v višini 1.214,97 EUR v roku 15 dni s pripadki (tč. IV izreka).

Povzetek pritožbenih navedb

3.Zoper povzeto odločitev se v zanjo neugodnem delu1 pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.2 Predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločitve ter povračilo pritožbenih stroškov. Bistveni očitki:

-sodišče je kršilo načelo zaslišanja strank in pravico do poštenega sojenja - tu poudarja, svoj status vojne veteranke in zagotovila delodajalca, da bo lahko ostala v stanovanju, česar sodišče ni ustrezno upoštevalo; toženka trditve o zagotovilih ni prerekala; meni, da kot vojna veteranka uživa posebno pravno varstvo;

-kršeno je bilo načelo proste presoje dokazov: dokazom o statusu vojne veteranke sodišče ni pripisalo nobene teže; napačno je presodilo dokaze glede zagotovil, da lahko po upokojitvi ostane v stanovanju; ni upoštevalo, da je kot upokojenka v šibkejšem pravnem in ekonomskem položaju; sodba ima prikrite elemente arbitrarnosti; tehtati bi moralo interese - pravico do doma in razpolagalno pravico tožnice;

-sodba je pomanjkljivo obrazložena: ni ustrezno obrazloženo, zakaj določbe ZODPol3 na pravice toženke ne vplivajo in zakaj je njegova uporaba izključena;

-sodišče je kršilo pravila o dokaznem bremenu: od toženke je nepravilno zahtevalo, da dokaže, da ji je bila omogočena pravica do podaljšanja najema, čeprav bi morala tožnica dokazati, da za bivanje v stanovanju nima pravne podlage; tožnica bi morala dokazati, da določbe ZODPol za toženko ne veljajo;

-zmotna je ugotovitev, da toženka nima podlage za nadaljevanje najemnega razmerja: zakonodajalec je s sprejemom ZODPol v letu 2020 uredil položaj vojnih veteranov glede pravice do bivanja v službenem stanovanju po upokojitvi; te določbe se nanašajo tudi na toženko, ki je bila zaposlena na MNZ4 (inšpektorat je organ v njegovi sestavi); odločitev sodišča pomeni nedopustno diskriminacijo, saj razlikovanje med veterani, ki so zaposleni v policiji, in veterani, ki so zaposleni na inšpektoratu, ni stvarne in razumne podlage (tako policija kot inšpektorat sta organa v sestavi MNZ); sodišče ni navedlo razloga za bistveno drugačno obravnavo enih in drugih;

-zmotno je ugotovljeno, da se ZODPol ne more uporabiti za toženko, ker stanovanje spada v fond stanovanj MJU5 in ne v fond MNZ; bistveno je, da je toženka stanovanje dobila zaradi zaposlitve na MNZ in njenega statusa vojne veteranke, ne pa, kdo je bil najemodajalec; namen ZODPol je zaščita vojnih veteranov - drugačna razlaga sodišča je protiustavna, saj krši načelo enakosti, toženka je v povsem primerljivem položaju kot drugi uslužbenci MNZ; določbe ZODPol ne razlikujejo med stanovanji glede tega, kdo jih upravlja;

-sodišče je zmotno ugotovilo višino uporabnine: njen ugovor je bil ustrezen; opozarja na zadnji narok, na katerem je navedla, da je uporabnina, glede na to, da je šlo za neopremljeno stanovanje, pretirana; kot vojna veteranka ima pravico do neprofitne najemnine; sodišče ni ugotovilo, da je uporabnina v višini 685 EUR skladna z dejansko tržno najemnino; uradni zaznamek o tem je enostransko pripravila toženka, sodišče pa tega ni preizkusilo z izvedencem; sodišče je postopalo pristransko, ni izvedlo vseh dokazov, favoriziralo je eno stranko; upoštevano bi moralo biti načelo pravičnosti in sorazmernosti; uporabnina v višini 685 EUR je zanjo nesorazmerno veliko finančno breme, ki presega njene zmožnosti; ni bilo upoštevano, da je stanovanje sama opremila in vzdrževala;

-zmotno je ugotovljeno, da toženka ni izkazala, da si ne more zagotoviti drugega stanovanja: izkazala je, da je po razvezi ostala brez premoženja, da nima drugega stanovanja za bivanje; da si s svojo pokojnino ne more zagotoviti druge ustrezne namestitve; priznana ji je bila BPP6;

-sodišče je zmotno uporabilo SZ-1 in SP, namesto da bi upoštevalo specialne določbe ZODPol; gre za ureditev, ki predstavlja izjemo od splošnih pravil SZ-1 in SP; ponovno poudarja namen zakonodajalca, da izboljša položaj vojnih veteranov v smislu stanovanjske varnosti, ta namen je sodišče izničilo;

-kršeno je bilo načelo enakosti pred zakonom (14. čl.): toženka je v neenakem položaju v primerjavi s položajem veteranov, zaposlenih v Policiji; bistveno enake položaje je treba obravnavati enako;

-kršeno je bilo načelo socialne države (2. čl.): sodišče ni upoštevalo, da je toženka upokojenka s statusom vojne veteranke, ki si ne more privoščiti drugega stanovanja; država je dolžna poskrbeti za socialno varnost in dostojanstvo posameznika, še posebej ranljivih skupin - vojni veterani so upravičeni do posebnega varstva, vključno s stanovanjskim varstvom;

-kršeno je bilo načelo zaupanja v pravo: upravičeno je zaupala zagotovilom delodajalca, da ji zakon omogoča bivanje v stanovanju za nedoločen čas; tožnica je njeno bivanje dolgo tolerirala, ne da bi ji pojasnila, da nima pravice do podaljšanja najemnega razmerja;

-kršena je bila pravica do stanovanja po mednarodnem pravu: izpostavlja 31. čl. Evropske socialne listine, 11. čl. Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, 34. čl. Listine EU o temeljnih pravicah; ti akti Slovenijo zavezujej0;

-sodišče ni presodilo skladnosti svoje odločitve z evropskim pravom, zlasti ni tehtalo sorazmernosti posega (ta je dopusten le, če je nujen in potreben zaradi splošnih interesov ali zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih); odločitev je nesorazmerna;

-sodišče ni presojalo skladnosti SP z določbami ZODpol: podzakonski akt ne more omejevati pravic, ki jih vojnim veteranom zagotavlja zakon; v primeru neskladja se uporabi zakon oziroma sproži postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti SP pred Ustavnim sodiščem;

-opozarja na pravico do spoštovanja doma po 8. čl. EKČP: izselitev pomeni poseg v to pravico, tak poseg mora biti sorazmeren in nujen v demokratični družbi; sodišče bi moralo opraviti test sorazmernosti, a ga ni; opozarja, da v stanovanju biva že od leta 2014 in gre za njen dom; ob upoštevanju statusa veterana, starosti, dejstva, da si drugega stanovanja ne more zagotoviti in da javnega interesa za njeno izselitev ni, poseg ni ne nujen ne sorazmeren;

-izpostavlja poseben položaj vojnih veteranov po Zakonu o vojnih veteranih: ta zakon sicer ne ureja pravice do stanovanja, a je zakonodajalec to uredil z ZODPol, tak namen izhaja iz zakonodajnega gradiva;

-sodba je protiustavna in krši načelo enakosti pred zakonom, načelo socialne države in načelo zaupanja v pravo; je v nasprotju s pravico do osebnega dostojanstva in v nasprotju s pravico do socialne varnosti; toženka napoveduje vložitev ustavne pritožbe;

-predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in zahtevek zavrne, podredno pa prekinitev pritožbenega postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti:

1.SP-27, zlasti 33. 70. in 73. čl., ki določajo prenehanje najemne pogodbe za službena stanovanja v primeru prenehanja delovnega razmerja, v kolikor se nanašajo na vojne veterane: pravilnik je v neskladju z načelom enakosti, z načelom socialne države, z načelom zaupanja v pravo, s pravico do osebnega dostojanstva, pravico do socialne varnosti in z načelom spoštovanja mednarodnih pogodb;

2.ZODPol, ker ne zagotavlja izrecnega in enakopravnega varstva stanovanjskih pravic vsem vojnim veteranom, ne glede na to, pri katerem državnem organu so bili zaposleni; zato je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom;

Če bi Ustavno sodišče ugotovilo njuno neustavnost, bi to pomenilo, da ima toženka kot vojna veteranka pravico do podaljšanja najemnega razmerja za nedoločen čas pod enakimi pogoji ne glede na to, kdo je formalno nastopal kot najemodajalec.

4.Tožnica je na pritožbo odgovorila. Bistvene navedbe:

-toženka do podaljšanja najema po določbah ZODPol ni upravičena: najemno pogodbo je sklenila s stanovanjsko komisijo Vlade RS in ne z MNZ; določbe ZODPol se nanašajo le na službena stanovanja, ki so v upravljanju MNZ in do katerih so upravičeni le uslužbenci Policije, ne pa tudi zaposleni v upravnem delu MNZ ali v inšpektoratu - toženka ni bila ne najemnica takega stanovanja ne zaposlena v Policiji; za podaljšanje najema nikoli ni zaprosila, noben pravni predpis pa ne omogoča avtomatičnega podaljšanja najemne pogodbe; tudi upravičeni vojni veterani morajo najprej izpolnjevati vse pogoje, nato pa morajo zanj zaprositi, pri čemer o podaljšanju najemnega razmerja za nedoločen čas odloči minister;

-ustna zagotovila nepristojnih oseb ne omogočajo avtomatičnega podaljšanja najemnega razmerja; teh zagotovil toženka ni izkazala; osebe na MNZ jih glede stanovanj MJU niso pristojne dajati; informacije bi ji lahko dalo le MJU, ki opravlja administrativne naloge za Stanovanjsko komisijo Vlade RS; informacije je dobila v odgovoru 16. 3. 2023, osebno 29. 6. 2023 in tudi v kasnejših dopisih;

-bila je seznanjena z možnostmi, preko katerih bi lahko uredila stanovanjsko vprašanje; ne drži, da si ga s svojo pokojnino ne more urediti; to možnost je imela in jo ima še vedno;

-bivanju v stanovanju je nasprotovala; prvi dopis je bil poslan šele 3. 2. 2023 zato, ker je toženka ni seznanila z upokojitvijo, čeprav je bila to dolžna storiti;

-ZODPol glede na SZ-1 in SP ni specialni predpis, saj ne gre za isto materijo - ZODPol na področje stanovanj v upravljanju MJU ne posega;

-tožnica ni dolžna reševati stanovanjskega vprašanja toženke - kljub temu ji je predstavila različne možnosti;

-toženka za začetek postopka za presojo ustavnosti ni izkazala pravnega interesa: SP se ne nanaša na vojne veterane, ker ti zgolj na podlagi tega statusa za stanovanja MJU ne morejo skleniti najemne pogodbe; določbe ZODPol, kljub toženkinemu statusu vojne veteranke, ne posegajo neposredno v pravice oz. položaj toženke (ni bila zaposlena v Policiji, stanovanja ji ni dodelilo MNZ, ni zaprosila za podaljšanje).

Presoja utemeljenosti pritožbe

5.Pritožba je utemeljena.

6.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso izpodbijane, izhaja, da sporno stanovanje spada v fond stanovanj, s katerimi razpolaga MJU in ga je ta toženki kot najemnici tudi dodelil ter z njo 9. 4. 2014 sklenil najemno pogodbo za čas trajanja delovnega razmerja v državnih organih. Toženka, ki ji je bil priznan status vojne veteranke, je pred upokojitvijo delala na Inšpektoratu MNZ. Delovno razmerje ji je prenehalo z upokojitvijo 1. 6. 2022. Pred iztekom najemne pogodbe za podaljšanje ni zaprosila.

7.Ob upoštevanju povzetih dejstev, je zaključek sodišča prve stopnje, da v tej zadevi pravno podlago za odločanje o zahtevku za izpraznitev in izročitev stanovanja predstavljajo določila najemne pogodbe, določbe Stanovanjskega pravilnika in določbe SZ-18, ne pa določba ZODPol (konkretno 109. b čl.9), pravilen in tudi ustrezno obrazložen.

8.Ni sicer sporno, da je bil toženki priznan status vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih, a se določba 109. b čl. ZODPol nanjo kljub temu ne nanaša. Razloga za to sta predvsem dva: 1. toženka do upokojitve ni bila uslužbenka Policije, ampak je bila zaposlena na Inšpektoratu MNZ, pri čemer gre pri Policiji in Inšpektoratu za dva ločena organa v sestavi MNZ; 2. stanovanja ji ni dodelilo MNZ, ampak MJU (oziroma Stanovanjska komisija Vlade RS). Povedano drugače: pri določbi ZOPol gre za specialno ureditev, ki se uporablja le za v zakonu opredeljen krog oseb s statusom vojnega veterana (to je za delavce, ki so do upokojitve delali v Policiji) ter za stanovanja, ki jih je tem osebam dodelilo MNZ.

9.Sodišča so sicer dolžna zakone ustavnoskladno razlagati, vendar pa ima taka razlaga svoje meje. Z uporabo obstoječih metod razlage zakonski določbi ni dopustno pripisovati vsebine, ki iz nje ne izhaja. Razlaga, ki bi omogočila uporabo sporne določbe za primere, ki so ob upoštevanju njene vsebine jasno izključeni, bi bila contra legem, kar pa ni dopustno.

10. Pritožnica pritožbenemu sodišču (tudi) zato predlaga, da postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem vloži zahtevo presojo ustavnosti 109.b in 109.c čl. ZODPol. Navaja, da je zakon v delu, kjer ne zagotavlja izrecnega in enakopravnega varstva stanovanjskih pravic vsem vojnim veteranom, ne glede na zaposlitev in ne glede na to, kateri upravni organ s stanovanji upravlja, v očitnem neskladju z načelom enakosti pred zakonom.

11. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. čl. Ustave in 1. odst. 23. čl. ZUstS10 prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Pri tem mora sodišče poleg dejstva prekinitve postopka izkazati tudi to, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča. Oboje spada v okvir procesne predpostavke iz 156. čl. Ustave in 1. odst. 23. čl. ZUstS.11 Sodišče mora torej v zahtevi jasno in določno utemeljiti, (1.) da mora svojo odločitev v konkretni zadevi opreti na izpodbijano (domnevno protiustavno) zakonsko ureditev oziroma da se zatrjevana protiustavnost nanaša na konkretni primer, o katerem mora odločiti (gre za t. i. zveznost med izpodbijano zakonsko ureditvijo in odločanjem sodišča v konkretnem primeru), in (2.) da izpodbijane zakonske ureditve ni mogoče ustavnoskladno razložiti (gre za upoštevnost odločitve Ustavnega sodišča za odločanje v konkretnem primeru oziroma za izkazanost, da je zahteva za oceno ustavnosti edino sredstvo, s katerim je mogoče v konkretnem primeru zagotoviti sprejetje ustavnoskladne odločitve).12

12. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ne glede na sicer tehten pomislek pritožnice o protiustavni odsotnosti ureditve, ki bi omogočala uporabo spornih določb ZODPol tudi za vojne veterane, ki pred upokojitvijo niso bili zaposleni v Policiji, ampak v drugem državnem organu, in za stanovanja, ki so bila dodeljena ne le s strani MNZ, pogoja zveznosti med izpodbijano zakonsko ureditvijo in odločanjem sodišča v konkretnem primeru ni mogoče utemeljiti. Podaljšanje najemne pogodbe za službeno stanovanje za nedoločen čas po 109.b čl. in 109 c čl. ZODpol namreč ni avtomatska posledica dejstva, da je upravičencu priznan status vojnega veterana. Kot je utemeljeno poudarilo že sodišče prve stopnje, gre le za pravico, ki jo je treba uveljaviti v predpisanem postopku in predpisanem roku. Pritožnica pa v postopku ni trdila, da bi prošnjo za podaljšanje najemne pogodbe na podlagi 109. b ali 109.c čl. ZODPol vložila in bi bila ta zavrnjena zato, ker se ti dve določbi nanašata le na določen krog vojnih veteranov in le na določena stanovanja. Celo več. Izrecno je ugotovljeno, da za podaljšanje najemne pogodbe ni zaprosila, ta ugotovitev pa s pritožbo ni izpodbijana. Le v primeru, da bi tako prošnjo vložila, bi bilo mogoče šteti, da je ustavnopravni pomislek pritožnice glede opisane zakonske ureditve v okoliščinah konkretne zadeve pomemben. Ker temu ni tako, pritožbeno sodišče zahteve, za vložitev katere se zavzema pritožnica, ne more sklepčno utemeljiti in bi jo Ustavno sodišče zavrglo. V teh okoliščinah primera je zato odločilo, da zahteve za presojo ustavnosti ne bo vložilo in pritožbenega postopka tudi ne bo prekinilo.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka za uporabo spornega stanovanja nima (več) pravne podlage in ga zato zaseda nezakonito (1. odst. 111. čl. SZ-113). Najemna pogodba, ki jo je toženka sklenila 9. 4. 2014, je, kot je bilo to dogovorjeno v tč. I pogodbe, namreč nehala veljati s prenehanjem toženkinega delovnega razmerja, to je 1. 6. 2022. Za tako ugotovitev njen status vojne veteranke, ki ga izpostavlja v pritožbi, ni relevanten, neutemeljeni pa so posledično tudi očitki sodišču prve stopnje, da tega dejstva ni upoštevalo in kršilo načelo proste presoje dokazov in pravico do poštenega sojenja. Enako velja za pritožbene navedbe o zagotovilih delodajalca, da bo lahko stanovanje uporabljala tudi po upokojitvi in s tem povezan očitek o kršitvi načela zaupanja v pravo. Te trditve so bile, kot je izpostavilo že sodišče prve stopnje, nekonkretizirane, brez podlage v podatkih spisa pa je tudi pritožbena navedba, da trditev tožnica ni prerekala. To je namreč storila v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2024 (tč. 5) in ob tem opozorila na njihovo nekonkretiziranost (kdo in kdaj naj bi ji taka zagotovila dal).

14. Ne glede na to, da toženka po povedanem za bivanje v stanovanju nima več pravne podlage (to je veljavne najemne pogodbe), pa je odločitev o izselitvi in izročitvi stanovanja, posledično pa tudi odločitev o plačilu uporabnine, v konkretnem primeru preuranjena. V pritožbi je utemeljeno izpostavljeno, da sodišče prve stopnje, ki je zahtevku za izselitev in izročitev stanovanja ugodilo, ob tem ni opravilo presoje sorazmernosti tega posega v pravico do doma. Pritožnica se je na to pravico in nesorazmernost posega smiselno sklicevala, ko je poudarjala, da je sporno stanovanje njen dom, da tržne najemnine ne more plačevati, da drugih nepremičnin nima, da ji izselitev predstavlja eksistencialno stisko in da ji status vojne veteranke daje poseben položaj.14 Vse to na več mestih izpostavlja tudi v pritožbi.

15. Glede na stališča, ki so v sodni praksi15 in teoriji,16 ob sklicevanju na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)17, že uveljavljena, take trditve sodišču nalagajo dodatno in posebno presojo. V okviru testa sorazmernosti mora sodišče poleg ugotovitve, da ima sprejeta odločitev (s katero se nalaga izselitev in izročitev stanovanja) podlago v zakonu, ugotoviti tudi: ali je določeno stanovanje dom v smislu EKČP18; ali bo z odločitvijo prišlo do posega v pravico do doma; in ali poseg zasleduje legitimen cilj. Povedano drugače: če se ugotovi, da bo z odločitvijo poseženo v pravico do doma, mora sodišče, čeprav ugotovi dopustnost takšnega posega po nacionalni zakonodaji, presoditi tudi sorazmernost posega. Izostanek utemeljitve, zakaj je bila izselitev posameznika nujna, namreč po presoji ESČP vodi v sklep, da je legitimen interes države, ki nadzira svojo lastnino, sekundarnega pomena v primerjavi s pravico posameznika do spoštovanja doma.

16. V konkretnem primeru iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje toženkine navedbe spregledalo, štelo za nerelevantne in zakaj, ali pa je menilo, da je poseg sorazmeren, saj razlogov v tej smeri v njej ni. Odločitve zato v tem pogledu ni mogoče preizkusiti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

17. Ta kršitev narekuje sklep o utemeljenosti pritožbe. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ki vključuje tudi odločitev o plačilu uporabnine in stroških postopka, na podlagi 354. čl. ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo zaradi narave storjene kršitve, saj je samo ne more odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov, saj jih ne pozna. Zaradi takšne odločitve tudi ne bo bistveno poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bo sodišče prve stopnje lahko brez izvajanja dodatnih dokazov (za razliko od pritožbenega sodišča, ki bi moralo zaradi načela neposrednosti dokazni postopek ponoviti) o zadevi hitro ponovno odločilo.

18. Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev odpraviti tako, da bo v sodbi navedlo tudi razloge v zgoraj navedeni smeri. Pri tem bo moralo pri tehtanju oziroma presoji sorazmernosti upoštevati tako okoliščine, ki jih je navajala toženka, kot okoliščine, ki jih je zatrjevala tožnica.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (4. odst. 165. čl. ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o organiziranosti in delu v policiji (2013) - ZODPol - člen 109b Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 156 Zakon o ustavnem sodišču (1994) - ZUstS - člen 23, 23/1 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 111, 111/1

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.