Jedro

1. V prvi točki izreka je sodišče prve stopnje "ugotovilo, da je tožena stranka dolžna spremeniti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.4.2003 tako, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka in pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi". Tak izrek je že oblikovno napačen, saj toženi stranki nalaga spremembo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dajatvena oblika), čeprav v uvodu izreka uporablja ugotovitveno obliko sodbe, kar ni združljivo. Obenem je povsem nesmiselen izrek, s katerim se toženi stranki naloži, da sama spremeni svojo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za kaj takega ni materialno pravne podlage, s tem pa tudi ni dosežen namen sodnega varstva.

2. Sporazum o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine iz 5. odst. 109. čl. ZDR, ki je dopusten, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu, mora biti sklenjen v pisni obliki, sicer se ne upošteva.

3. Tožnik je pridobil pravico do odpravnine šele po pravnomočnem sklepu o potrjeni prisilni poravnavi, kar pomeni, da terjatve tožnika za plačilo odpravnine proti toženi stranki še niti ni bilo ob nastopu pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka razveljavi.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (2. in 3. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v prvi točki izreka ugotovilo, da je tožena stranka dolžna redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.4.2003 spremeniti tako, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka in pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V drugi točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo odpravnine v znesku 2.719.092,50 SIT in zakonskih zamudnih obresti od 18.9.2003 dalje, v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Prav tako je toženi stranki naložilo plačilo plače v bruto znesku 479.009,00 SIT, za čas od 1.8.2003 do 16.9.2003, pri čemer mora od tega zneska odvesti davke in prispevke v znesku 185.376,50 SIT pristojnemu davčnemu uradu in zavodom, neto znesek v višini 293.632,50 SIT pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 189.997,50 SIT od dne 19.9.2003 dalje do plačila in od zneska 103.635,00 SIT od 19.10.2003 dalje do plačila, v 8 dneh (tretja točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Nad toženo stranko se je začel postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena na sodišču dne 2.7.2003. Mnenja je, da je v tem primeru redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) posebno urejena v razdelku od 103. do 108. člena. Izrečno je določeno, da odpovedni rok znaša 30 dni. Glede uveljavljanja odpravnine zakon določa, da se višina odpravnine lahko zmanjša, pri izplačilu odpravnine je mogoč drugačen režim ali celo drugačna oblika odpravnine. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da iz predloženih listinskih dokazov "ni bilo mogoče ugotoviti, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je bil tožnik v skladu z načrtom finančne reorganizacije predviden kot presežni delavec". Sodišče bi moralo to okoliščino dodatno razčistiti z izvajanjem drugih dokazov. Poleg tega je tožena stranka ne glede na zakonsko predvideni 30 dnevni odpovedni rok tožniku priznala 150 dnevnega, zato v tem delu za tožbo ni imel pravnega interesa.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004) ter na materialno pravo.

V prvi točki izreka je sodišče prve stopnje "ugotovilo, da je tožena stranka dolžna spremeniti redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18.4.2003 tako, da ima tožnik pravico do 150 dnevnega odpovednega roka in pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi". Tak izrek je že oblikovno napačen, saj toženi stranki nalaga spremembo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dajatvena oblika), čeprav v uvodu izreka uporablja ugotovitveno obliko sodbe, kar seveda ni združljivo. Obenem je povsem nesmiselen izrek, s katerim se toženi stranki naloži, da sama spremeni svojo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj za kaj takega ni materialno pravne podlage, s tem pa tudi ni dosežen namen sodnega varstva. Obenem je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje povsem spregledalo dejstvo, da je tožnik že na naroku dne 15.12.2003 izrecno navedel, da ne uveljavlja več spremembe odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede odpovednega roka, kar pomeni, da je umaknil ta tožbeni zahtevek, temu pa prisotni pooblaščenec tožene stranke ni nasprotoval. Tožnik je sicer v pripravljalni vlogi z dne

17.12.2003 ponovil svoj tožbeni zahtevek v točki 1, torej tožbeni zahtevek, ki ga je pred tem že umaknil, vendar pa je to očitno storil po pomoti, saj je na naslednji obravnavi dne 1.3.2004 izrecno izjavil, da ne izpodbija več redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč proti toženi stranki uveljavlja le denarne zahtevke. Sodišče prve stopnje je torej v 1. točki izreka sodbe odločilo o zahtevku, ki ni bil več postavljen, tudi sicer pa glede na ugotovljena dejstva tožnik za takšen zahtevek ni izkazoval pravnega interesa. Glede na to je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in ob smiselni uporabi

2. odst. 354. člena in 357. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1. točki izreka le razveljavilo.

Pritožba v glavnem napada razlogovanje sodišča prve stopnje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, češ da je tožena stranka ravnala v skladu z določbo 106. člena ZDR. Takšno razlogovanje pa je povsem nepotrebno, ker v konkretni zadevi sploh ne gre za spor o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti za spor o datumu prenehanja delovnega razmerja in s tem povezano dolžino odpovednega roka, saj tožnik ni zahteval presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da mu je tožena stranka kljub temu, da je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da ta redna odpoved prične veljati "z dnem dokončnosti tega sklepa" (?), omogočila in zagotovila odpovedni rok 150 dni po 2. odst. 92. člena ZDR (torej, kot da v konkretni zadevi sploh ne bi šlo za redno odpoved zaradi prisilne poravnave, temveč za odpoved iz poslovnih razlogov). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče vendarle dodaja, da sama odpoved pogodbe o zaposlitvi po 106. členu ZDR (ta sicer v sami odpovedi ni decidirano naveden, temveč o tem lahko sklepamo le posredno, glede na sklicevanje na začetek postopka prisilne poravnave v obrazložitvi odpovedi in glede na zatrjevanje tožene stranke v sodnem sporu) ne bi bila zakonita, saj je bila podana dne 18.4.2003, prisilna poravnava nad toženo stranko pa je bila potrjena šele s sklepom z dne 2.7.2003, ki je postal pravnomočen dne 29.8.2003 - torej že dalj časa po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru prisilne poravnave nastopi šele po potrjeni prisilni poravnavi in šele takrat lahko upravitelj prisilne poravnave s 30 dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu o prenehanju delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije.

Glede na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 16.9.2003 in mu ta v mesecu avgustu in septembru ni izplačala plače, je upravičen tudi do izplačila te plače, ki mu jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo v 3. točki izreka izpodbijane sodbe.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede višine odpravnine, vendar zgolj z navedbo, da se po 5. odst. 109. člena ZDR delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po 2. odst. tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Ta določba lahko velja le v primeru pisnega sporazuma delavca in delodajalca, ne pa sicer. Tožena stranka pisnega sporazuma o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine ne uveljavlja in se na tak pisni sporazum ne sklicuje, zaradi česar so njene pritožbene navedbe neutemeljene.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje o odpravnini, do katere je upravičen tožnik, pravilna, pri tem pa pritožbeno sodišče vendarle opozarja tudi na napačno in nepotrebno odločitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi, ko je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.9.2003 dalje, v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko po sklepu Okrožnega sodišča v Celju z opr.št. St 8/2003. Prav ta dodatek (torej da se izplačilo izvede v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko) je nepotreben in nepravilen, vendar po drugi strani ne more vplivati na višino prisojene odpravnine, ki tožniku dejansko pripada.

Tožnik je namreč pridobil pravico do odpravnine, če štejemo, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave, šele po pravnomočnem sklepu o potrjeni prisilni poravnavi, torej terjatve tožnika za plačilo odpravnine proti toženi stranki še niti ni bilo ob nastopu pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave. Zato za plačilo te terjatve ne morejo veljati pogoji prisilne poravnave. Tožnikova terjatev do odpravnine tudi sicer ni obstajala ob nastopu pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave, katere pogoji torej ne morejo veljati za poplačilo. Tudi v primeru, če bi šlo za terjatev tožnika za neizplačano odpravnino, ki bi obstajala že v času nastanka pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave, potrjena prisilna poravnava ne bi imela pravnega učinka za to terjatev glede na določbo 2. odst. 60. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93 - 52/99), v povezavi s 160. členom istega zakona. Pritožbeno sodišče vendarle ni poseglo v to odločitev sodišča prve stopnje, ker se je zoper sodbo pritožila le tožena stranka, kot navedeno pa ta odločitev ne bo mogla imeti za tožnika nobenih posledic.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker je tožena stranka uspela le s pritožbo zoper odločitev v 1. točki izreka sodbe, ki pa ni imela nobenega vpliva na odločitev o denarnih zahtevkih tožnika in je uspeh tožene stranke minimalen, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (2. odst. 154. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. člena ZPP).