Jedro

Toženec, ki tožničine nepremičnine uporablja brez pravnega naslova, je le-te dolžan izprazniti in jih izročiti tožnici, dolžan pa je plačati tudi za njihovo uporabo, saj je bil z uporabo okoriščen, tožnica pa prikrajšana.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep v točki I spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža za 46,82 EUR, to je na znesek 515,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo: I. da v roku 60-ih dni izprazni in tožnici izroči objekte in ostale nepremičnine specificirane v izreku, ki so v njeni lasti in jih zaseda brez veljavnega pravnega naslova; II. da tožnici v roku 15-tih dni od izdaje sodbe plača 7.810,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

S posebnim sklepom je odločilo še o stroških postopka in tožencu naložilo, da tožnici plača 561,82 EUR s pripadki.

2. Toženec zoper obe odločitvi vlaga pritožbo.

3. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da tožnica za trditev, da je toženec nepremičnine uporabljal, ni predložila dokazov. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da se uporabnina nanaša na vse navedene nepremičnine. Ker nepremičnin ni uporabljal, ni zavezan k plačilu uporabnine. Tožnica podatkov o tem, kaj je toženec uporabljal, ni predložila. Utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dokazi so v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga sodišče ni preverilo. Sodišče ni pridobilo dodatnih obvestil, na podlagi katerih bi ugotovilo dejansko stanje. Toženec meni, da je sodba nezakonita.

4. V pritožbi zoper sklep predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevo tožnice za povračilo stroškov zavrne, podrejeno pa, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Navaja, da ni prejel stroškovnika in se zato ne more izjaviti o tem, ali je bila priglasitev pravočasna ali ne in katere stroške je tožnica priglasila. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, saj vloge tožencu ni vročilo. Toženec nasprotuje tudi odmerjeni višini stroškov, saj je tožnici priznalo 400 točk za narok, čeprav je bil narok opravljen zaradi obravnavanja predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

5. Tožnica na vloženi pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sodbo

7. Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožnice odločilo z zamudno sodbo. To sodišče izda, če je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in ta v roku za odgovor na tožbo nanjo ne odgovori, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

8. Ker pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. To je tudi razlog, da drugi odstavek 338. člena ZPP izključuje možnost, da se zamudna sodba izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zato ravnalo pravilno, ko dejstev, ki jih je tožnica navajala v tožbi, ni preverjalo z izvedbo predlaganih dokazov, nepomembno pa je tudi to, ali je tožnica za svoje trditve (glede toženčeve uporabe njenih nepremičnin) predložila dokaze ali ne. Zadostuje, da je to trdila.

9. Je pa bilo sodišče prve stopnje dolžno preveriti, da zatrjevano dejansko stanje ni v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnica predložila. To je tudi storilo in ugotovilo, da takšnega nasprotja ni. Pritožbeno sodišče po pregledu listinskih dokazov, ki so bili priloženi tožbi, s takšno presojo soglaša, nekonkretizirano pritožbeno trditev, da nasprotje obstoji, pa zavrača. 10. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je tudi t. i. sklepčnost - da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (tretja točka 318. člena ZPP). Navedbe, da je tožnica izključna lastnica v tožbi navedenih nepremičnin; da del teh nepremičnin (ki je v tožbi dovolj določno opredeljen) od oktobra 2010 dalje brez veljavnega pravnega naslova uporablja toženec; da za uporabo ne plačuje in je s tem okoriščen na račun tožnice; da najemnina za celoten kompleks za obdobje od oktobra 2010 do vključno decembra 2014 znaša 33.920,61 EUR; in da toženec uporablja 23,04 % tega kompleksa, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostujejo za sklepčnost. Iz teh dejstev namreč izhaja, da je toženec, saj tožničine nepremičnine uporablja brez pravnega naslova, le-te dolžan izprazniti in jih izročiti tožnici, dolžan pa je plačati tudi za njihovo uporabo, saj je bil z uporabo okoriščen, tožnica pa prikrajšana, torej tisto, kar je tožnica zahtevala v tožbenem zahtevku, upoštevajoč pri tem materialnopravno podlago, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

Glede pritožbe zoper sklep

12. Sedmi odstavek 163. člena ZPP določa, da se v primeru, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. To določilo se smiselno uporablja tudi za primere, ko sodišče v zadevi brez obravnave izda sodbo. Sem sodi tudi primer izdaje zamudne sodbe.

13. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica prejela zamudno sodbo 5. 12. 2016. Ker je stroške priglasila istega dne, je bila njena zahteva, ob upoštevanju sedmega odstavka 163. člena ZPP, pravočasna.

14. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da mu tožničine zahteve za odmero stroškov ni vročilo, vendar pa s tem tožniku ni odvzelo možnosti, da preveri njeno pravočasnost, saj vročitev zahteve za odmero stroškov tožencu preverjanja pravočasnosti ne bi omogočila. Za sklep o (ne)pravočasnosti priglasitve bi v vsakem primeru moral z vpogledom v spis ali s pisno poizvedbo na sodišču ugotoviti tudi to, kdaj je bila zamudna sodba tožnici vročena. Kakšne stroške je tožnica priglasila in v kakšnem obsegu so ji bili priznani, pa izhaja iz izpodbijanega sklepa.

15. Je pa utemeljen očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje tožnici nepravilno priznalo nagrado za narok v višini 400 točk, saj je bil narok opravljen v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Nagrada za tak narok pa se odmerja na podlagi 3. točke tar. št. 20 Odvetniške tarife, to je v višini 25 % nagrade iz tar. št. 18, torej v višini 100 točk. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo ter sklep spremenilo tako, da je stroške, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, znižalo na 515,00 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

16. Ker toženec stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.