Jedro

Drugotožena stranka je vedela, da bo šel daljnovod preko tožnikove hiše, pa ga je kljub poznavanju njegovih učinkov na bivanje pod njim, postavila. Še več, tožnika je celo zavajala, da "daljnovod ne bo škodljivo vplival na njihovo bivanje v stanovanjskem objektu in da zato lahko nadaljujeta z izgradnjo". Na ta način je kršila načelo vestnosti in poštenja in ravnala v nasprotju s standardom profesionalne korektnosti (kamor spada tudi zahteva biti obziren do okolja in do ljudi, čeprav so "na poti" tvojim poslovnim načrtom). Načelo prepovedi povzročanja škode (16. čl. ZOR) je v tem primeru potrebno razlagati tudi z občutkom za ta vprašanja.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožnika sta tretje in petotoženi stranki dolžna v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti njune stroške odgovora na revizijo v višini 908,86 EUR, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevkom tožečih strank in razsodilo, da so prvo, drugo, četrto in petotožena stranka nerazdelno dolžne tožnikoma plačati 28.285.031,00 SIT s pripadajočimi obrestmi proti obveznosti tožnikov, da toženim strankam po plačilu celotne odškodnine s pripadki izročita v last in posest nepremičnine, vpisane pri vl. št. 519 k.o. ... in dovoljujeta pri navedenih nepremičninah vknjižbo lastninske pravice na tožence. V plačilo jim je naložilo tudi nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 1.693.906,90 SIT. Zoper tretjetoženo stranko je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožila tožnika in prvo, drugo, četrto in petotožena stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbama prvo (zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije) in četrtotožene stranke (zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na njiju, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi petotožene stranke je tudi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in izreku o stroških, v kolikor se ta nanaša na petotoženo stranko, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo, tožečima strankama pa naložilo povrnitev njenih pritožbenih stroškov. Pritožbama tožečih strank je pritožbeno sodišče delno ugodilo le v stroškovnem delu in drugotoženi stranki naložilo v plačilo še nadaljnje pravdne stroške tožečih strank v znesku 230.265 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2001 dalje do plačila. Pritožbo drugotožene stranke pa je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanjo nanaša. Revizijo sta vložila tožnika in drugotožena stranka. Tožnika vlagata revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da po njunem mnenju za škodo, ki jo je pred letom 1995 povzročila občina, ne odgovarja država temveč občina ter da sporazum o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij, katerega sta sedanji občini Laško in Radeče sklenili tekom pravde, ne vpliva na njuno solidarno odgovornost do tretjih oseb, ki jim je bila povzročena škoda. Predlagata, da se reviziji ugodi in spremeni sodba tako, da se tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na tretje in petotoženo stranko ugodi oziroma podrejeno, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita. Drugotožena stranka je revizijo vložila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (zaradi česar je bilo tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje). Navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe drugotoženke (katere ponovno navaja) ter da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo zaporedja dogodkov v zvezi s prisotnostjo v prostoru (ter povzema nekatera dejstva). Višje sodišče naj bi bilo v obrazložitvi tudi samo s seboj v nasprotju, ker po eni strani navaja, da uredba o elektromagnetnem sevanju določa mejne vrednosti elektromagnetnega polja v okolju in stopnje varstva pred sevanjem in se nanaša na ureditev v nekem "širšem" okolju in po funkcionalnem namenu objektov, po drugi strani pa zaključuje, da predpis o nedopustnosti izgradnje objektov na trasi električnega daljnovoda že sam po sebi dokazuje, da obstajajo negativni vplivi daljnovoda na objekt, ki se na takšni trasi nahaja. Sodišči bi morali upoštevati uredbo o elektromagnetnem sevanju in posebne zahteve zakonodajalca v zvezi z izvedbo posameznih meril. Sodišči sta tudi zmotno tolmačili vsebino izjave pravnega prednika tožnika. Tudi v kolikor bi bili podani razlogi za njeno odškodninsko odgovornost, bi bila tožnika upravičena le do povrnitve škode, ki presega normalne meje. Škoda v smeri ugotavljanja zmanjšanja tržne vrednosti stanovanjske hiše se sploh ni ugotavljala, poleg tega pa je ustaljena sodna praksa, da se v takšnih primerih dosodi le odškodnina za zmanjšano tržno vrednost nepremičnine, nepremoženjska škoda pa le, če je nastala, kar pa v predmetni zadevi ni bilo dokazano. Zaključek sodišča, da ni podlage za oprostitev odgovornosti drugotoženke zaradi ravnanja nekaterih tožencev predstavlja kršitev 8. točke 339. člena ZPP, saj drugotoženki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Revident še izpostavlja svoj ekonomski in pravni interes, da se prvotoženi stranki zagotovi polno sodelovanje v postopku in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne in se ji povrne plačilo stroškov pritožbenega in revizijskega postopka, podrejeno pa, da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06; v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotnim strankam in tretje ter petotožena stranka sta na revizijo tožnikov odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

Ia. Glede sodbe o zavrnitvi revizije tožečih strank.

Uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava naj bi bil po zatrjevanju tožnikov podan, ker sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili tožbeni zahtevek zoper tretjo in petotoženo stranko, ker naj bi na podlagi Zakon o upravi (Uradni list RS št. 67/94) država od občin prevzela njihove obveznosti, ki so nastale do 1.1.1995, ter da sporazum o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij, katerega sta sedanji občini L. in R. sklenili tekom pravde, ne vpliva na njuno solidarno odgovornost do tretjih oseb, ki jim je bila povzročena škoda. Zaključek sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno pravilen. Iz Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št. 29/95), glede na takrat veljavno zakonodajo in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, jasno izhaja, da je država prevzela izvajanje upravnih nalog in da odgovarja za morebitno nezakonito delo svojih delavcev. Položaj je primerljiv s položajem univerzalnega pravnega nasledstva pravne osebe. Tako je revizijsko sodišče odločilo tudi v sodbi II Ips 261/2003 dne 28.10.2004 in sodbi II Ips 80/2000 z dne 7.12.2000. Revizija se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je ne konkretizira, zato revizijsko sodišče v tem delu revizije ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

Ib. Glede sodbe o zavrnitvi revizije drugotožene stranke.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pri presoji odškodninske odgovornosti drugotožene stranke pravilno oprli na določbo tretjega odstavka 156. člena ZOR, ki ureja situacijo, ko škoda nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojen organ. Zaporedje dogodkov v zvezi s prisotnostjo v prostoru se pri tem izkaže za nepomembno. Drugotožena stranka odgovarja, četudi ji je bilo dovoljenje izdano kot prvi, saj protipravnost ravnanja ni pogoj odškodninske odgovornosti po tem členu. Zaporedje dogodkov v zvezi s prisotnostjo v prostoru je pomembno za presojo odgovornosti četrtotožene stranke, glede katere pa postopek še ni pravnomočno zaključen.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo tudi glede izjave prednika tožnikov. Kljub temu, da je prednik tožnikov podpisal izjavo, da drugotoženi dovoljuje postavitev stebrov za daljnovod na svoji nepremičnini (sedaj nepremičnini tožnikov), se revizijsko sodišče strinja z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da "prednik tožnikov s podpisom sporazuma ni pristal na škodo, ki bi jo zaradi daljnovoda utrpel v smislu ogrožanja zdravja in življenja". Takšna pravna ugotovitev je rezultat uporabe določb o razlagi pogodb (101. člen ZOR) na razlagalni dejanski stan (tisto, kar je zapisano v soglasju oz. izjavi). Poleg tega je v tej zadevi bistveno to, da je drugotožena stranka videla in vedela, da bo šel daljnovod preko hiše in ga je, kljub temu, poznavajoč njegove učinke na bivanje pod njim, gladko postavila. Še več, tožnika je celo zavajala, da "daljnovod ne bo škodljivo vplival na njihovo bivanje v stanovanjskem objektu in da zato lahko nadaljujeta z izgradnjo" (drugi odstavek na 7. str. izpodbijane sodbe). Drugotožena stranka je na ta način kršila načelo vestnosti in poštenja in ravnala na način, ki je v nasprotju s standardom profesionalne korektnosti (kamor spada tudi zahteva biti obziren do okolja in do ljudi, čeprav so "na poti" tvojim poslovnim načrtom). Načelo prepovedi povzročanja škode (16. čl. ZOR) je v tem primeru potrebno razlagati tudi z občutkom za ta vprašanja. Ker pa sta tožnika v določenem trenutku izvedela za soglasje pravnega prednika za postavitev daljnovoda na predmetnem zemljišču, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 192. člen ZOR pri višini odškodnine, saj v le-to nista zajeli vrednosti naknadnih vlaganj v stanovanjski objekt. Revizija v zvezi z ugotovitvijo tožnikoma nastale škode neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je na 7. strani razvidno, da je sodišče Uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (Uradni list RS, št. 70/96; v nadaljevanju: uredba) upoštevalo. Revizijsko sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, da se mejne vrednosti elektromagnetnega sevanja nanašajo na "širše" okolje (člen 3 uredbe govori npr. o območju bolnišnic, zdravilišč itd) in ne na konkretne objekte. Revizijsko sodišče še dodaja, da določitev mejnih vrednosti dopustne obremenitve okolja z upravnimi predpisi, ne izključuje možnosti ugotavljanja škodljivih vplivov npr. vira sevanja, v pravdi. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so orientacija, vendar sodišče v principu nanje ni vezano. Zato je sodišče pravilno presojalo škodljivi vpliv daljnovoda na bivanje v konkretnem stanovanjskem objektu in na podlagi dokazne ocene ugotovilo, da bližina daljnovoda škodljivo vpliva na bivanje v njem, kar predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni dovoljeno več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj presoja dopustnega sevanja po uredbi, logično ne izključuje nadaljnega zaključka sodišča, da predpis prepoveduje izgradnjo objektov na trasi električnega daljnovoda. Prav nasprotno, takšni ugotovitvi se medsebojno dopolnjujeta. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka prav tako ni podana v zvezi s postavitvijo izvedenca dr. Jegliča, ker naj ta ne bi bil pristojen za izvrševanje meritev po uredbi. Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu (Ur l. št. 70/96) določa vrste veličin elektromagnetnega (v nadaljevanju: ELM) polja, ki so predmet prvih meritev in obratovalnega monitoringa ELM sevanja v okolju ter pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki izvaja prve meritve ali obratovalni monitoring. Prve meritve in obratovalni monitoringa so obveza zavezanca (obratovalca vira sevanja) in niso predstavljale naloge izvedenca v tem postopku.

Neutemeljena je tudi revizijska graja, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli upoštevati izjave tožnikov, da jima je bilo zagotovljeno, da daljnovod ne bo motil bivanja v stanovanjski hiši, saj tožnika o svojih trditvah nista predložila nobenih dokazov, izjava pa je neprepričljiva. Takšne revizijske navedbe grajajo dokazno oceno sodišča, kar predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) Neutemeljeno je revidentovo uveljavljanje 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker Višje sodišče ni upoštevalo pritožbene navedbe pravnega prednika revidenta, da mu je bilo onemogočeno dokazovanje, da tožnikov v času gradnje njihovega stanovanjskega objekta ni zavajal z trditvami, da daljnovod ne bo škodljivo vplival na bivanje v hiši. Drugotožena stranka zagotovil tožnikom, da lahko nadaljujeta z gradnjo objekta, ni problematizirala v pritožbi in tega ne more uspešno narediti sedaj v revizijskem postopku. Sicer pa vprašanje krivde sploh ni predpostavka nastanka odškodninske odgovornosti po tretjem odstavku 156. člena ZOR.

Tudi glede višine odškodnine sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo uporabili pravilno. Tretji odstavek 156. člena ZOR res predvideva le povrnitev škode, ki presega normalne meje, vendar pa četrti odstavek tega člena omogoča, da se zahtevajo opravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. Povrnitev škode, ki presega normalne meje, v konkretnem primeru ne bi dosegla svojega namena, saj je nepremičnina tožnikov po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje zaradi bližine daljnovoda neprimerna za bivanje, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno dosodili odškodnino, ki bo tožnikoma omogočila pridobitev nadomestne nepremičnine.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločalo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.