Jedro

Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-4386/2022/8 (1222-02) z dne 23. 9. 2022, odpravi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka omejila gibanje tožniku zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ter odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 23. 9. 2022 od 12.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 23. 12. 2022 do 12.30, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik septembra 2022 v skupini sodržavljanov iz Indije odletel v Dubaj, od tam pa preko Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške v Slovenijo (v nadaljevanju RS). Slovenska policija ga je ob ilegalnem prehodu hrvaško - slovenske meje prijela 21. 9. 2022. Povedal je, da je Indijo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, njegova ciljna država je Italija. Na Policijski postaji Podlehnik so izpolnili registracijski list, postopek je potekal s pomočjo tolmača. Tožnik je bil takrat seznanjen, da bo odpeljan v azilni dom. Hkrati je bil opozorjen, da se bo v primeru, če bo sprejemne prostore azilnega doma zapustil pred vložitvijo prošnje, štelo da je svojo namero za vložitev prošnje umaknil, in ga bodo obravnavali po zakonu, ki ureja področje tujcev. Seznanitev s temi informacijami je tožnik potrdil s podpisom na registracijskem listu. Zatem ga je policija odpeljala v azilni dom, kjer je do 22. 9. 2022 v sprejemnih prostorih čakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. Pred vložitvijo prošnje je 22. 9. 2022 samovoljno zapustil azilni dom, s tem pa odstopil od namere podati prošnjo za mednarodno zaščito. Istega dne je bil tožnik okoli 19.00 ure obravnavan s strani Policijske postaje Ljubljana Center. Ponovno je podal namero za mednarodno zaščito in 23. 9. 2022 zaprosil za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih razlogov. Tožena stranka mu je po podani prošnji za mednarodno zaščito ustno na zapisnik skladno z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) izrekla ukrep omejitve gibanja.

3. Tožnik je toženi stranki pojasnil, da je po podani prvi nameri zapustil sprejemne prostore azilnega doma, s prijatelji odšel na ogled mesta in na železniško postajo, da bi z vlakom odšli v Italijo. Zanikal je, da bi ga policija seznanila, da bo v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito umaknjena. Njegov podpis na registracijskem listu sicer potrjuje, da je bil s tem seznanjen, vendar on tega lista ni prebral. Navedel je, da v nobeni drugi državi ni podal ne namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito, niti ni vložil prošnje za mednarodno zaščito. Tega tudi v RS ne bi storil, če ga ne bi prijela policija. Nameraval je direktno v Italijo.

4. Tožena stranka njegovih pojasnil ni sprejela. Menila je, da se je s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega, zlorabil je institut mednarodne zaščite. Ponovno namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito je podal le zato, da ne bi bil obravnavan po Zakonu o tujcih. Od osebe, ki potrebuje pomoč, se pričakuje, da bo le-to poiskala v zanjo prvi varni državi, ne pa, da bo izbirala sebi ljubše ciljne države - v konkretnem primeru Italijo. Tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v Srbiji, v Bosni in Hercegovini ali na Hrvaškem. Zanjo je zaprosil šele v RS potem, ko ga je prijela policija. Zato mu ni mogoče verjeti, da namerava na odločitev o njegovi prošnji počakati v RS.

5. Poleg tega je tožena stranka zanj že razpisala osebni razgovor, na katerem bo imel možnosti dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, nato pa bo o njegovi prošnji odločila. Tožnikove izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih je treba na osebnem razgovoru razjasniti. Tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma, njegova dejanja pa kažejo na to, da je nameraval RS le prečkati in oditi naprej v Italijo. Zato po mnenju tožene stranke obstaja utemeljena verjetnost, da bi ozemlje RS samovoljno zapustil, preden bi z njim bil izveden osebni razgovor in bi se lahko ugotovila dejstva, pomembna za odločitev. Ob omejitvi gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se tožena stranka sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi C-18/161, v kateri je sprejeto stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

6. Tožena stranka je v nadaljevanju preverjala ali bi bil za tožnika primeren ukrep pridržanja na območju azilnega doma. Ugotovila je, da okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove izjave in dejanja zbujajo utemeljen sum, da bo v primeru, da se mu gibanje ne omeji, zopet samovoljno zapustil azilni dom in s tem onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite. Svojo pot bo nadaljeval do Italije, ki je njegova ciljna država. Zato mu je treba nujno omejiti gibanje. Le s pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo tožnik do odločitve o njegovi prošnji ostal na območju RS. Možnosti za varovanje oseb v azilnem domu niso ustrezne, saj gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda prosilci prosto zapuščajo in se tja vračajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je državno mejo prečkal podnevi, saj je nameraval najti najbližjo državno inštitucijo, kjer bi pridobil informacije ob prihodu na Schengensko območje. Ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito je 21. 9. 2022 policiji res dejal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je sedaj premislil in bi do konca azilnega postopka zelo rad ostal v RS. Vsekakor si zopet želi bivati v Azilnem domu na Viču in ne v Centru za tujce v Postojni. Odkar so mu natančno obrazložili veljavno slovensko azilno zakonodajo, nima več namena zapustiti države. Če bi mu te informacije na policiji podali v jeziku punjabi, ki ga res dobro razume, dne 22. 9. 2022 ne bi skušal zapustiti RS in z vlakom oditi v Italijo.

8. Iz tožbe izhaja, da je dne 21. 9. 2022 na policiji zaslišanje prevajal tolmač A. A., prevajalec za urdu jezik, ki ga tožnik ni dobro razumel. On razume punjabi in angleščino. To je povedal na razgovoru dne 23. 9. 2022, na katerem je bil tolmač za punjabi B. B., ki ga je tožnik dobro razumel. Zatrjuje, da mu na policijski postaji niso povedali, da se bo v primeru samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma njegova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito štela za umaknjeno. Ko mu je bilo na razgovoru predočeno, da je s podpisom registracijskega lista potrdil, da je bil v predhodnem postopku informiran o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma, je odgovoril, da tega dokumenta ni prebral. 9. S podpisom je sicer potrdil, da je vse povedano razumel, vendar je bil v šoku, v strahu in stresu, ker ga je policija zasliševala več ur in si ni upal povedati, da tolmača dejansko ni razumel. Preden je prišel v RS, v nobeni državi ni podal ne namere, niti prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar ni bil seznanjen s tovrstnimi postopki. Teh okoliščin tožena stranka ni raziskala in upoštevala. Če bi se teh posledic dejansko zavedal, ne bi v skupini odšel na železniško postajo na vlak, temveč bi skrivoma po ilegalnih poteh poskušal priti v Italijo. Njegovo ravnanje ne utemeljuje begosumnosti.

10. Tožnik zatrjuje, da je tožena stranka prvi del člena 28(2) Uredbe Dublin III2 ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti" nepravilno uporabila, saj je njegovo begosumnost zelo šibko izkazala. Ni upoštevala, da je pridržanje strogo omejen ukrep, ki je lahko izrečen le izrečen v izjemnih nujnih okoliščinah, če je to razumno in sorazmerno. V predmetni zadevi pa takšne okoliščine niso izkazane. V Centru za tujce se lahko prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku, odvzete so mu bile osebne stvari. Izpodbijani strogi ukrep se torej izvaja v okoliščinah, ki ne pomenijo le omejitve gibanja iz 32. člena Ustave RS, temveč tudi posegajo v pravico do osebne svobode, ki jo zagotavlja 19. člen Ustave RS.

11. Zato bi tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa morala napraviti ustavnopravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Glede na to, da ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, bi morala presoditi, ali je ukrep sorazmeren in znotraj tega, ali je mogoče uporabiti ukrep milejše narave. Pri tem bi morala upoštevati tožnikove osebne okoliščine. Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka ob upoštevanju sorazmernosti odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ki predstavlja blažji poseg v osebno svobodo. Ne more se na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj. Več bi morala storiti za to, da bi ta ukrep postal učinkovit in s tem zagotoviti spoštovanje zahtev EU.

12. Tožena stranka je predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

13. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno izpostavlja dejstvo, da razloge za omejitev gibanja prosilcu določa 8. člen Recepcijske direktive II. Vsak od teh pogojev je samostojen, saj ustreza določeni potrebi. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II.

_Navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi_ Tožnik oporeka trditvi tožene stranke, da mu je treba omejiti gibanje tudi iz razloga, ker z njim še ni bil opravljen osebni razgovor. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS, da se razgovor ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II3 nujno ne razlikujeta. Z njim je bil 28. 9. 2022 že opravljen osebni razgovor, zato ni več razloga za omejitev gibanja.

_Dokazovanje_

14. Dne 6. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo upravni in sodni spis, ki se nanašata na zadevo, opravilo poizvedbe pri prevajalcu A. A. ter zaslišalo tožnika.

15. Tožba je utemeljena.

16. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.4 V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

17. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

18. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

19. Ni sporno, da je tožnik podpisal registracijski list z dne 21. 9. 2022. Ta dokument vsebuje zapis, da s svojim podpisom potrjuje, da je seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS. V tem registracijskem listu je zabeleženo, da je bil preveden v pandžabi (punjabi), torej v jezik, ki ga tožnik razume.

20. Tožnik zatrjuje, da ga z navedenim opozorilom ni nihče seznanil in da ob prevajanju navedenega registracijskega lista prevajalec A. A. ni govoril v panžabiju, temveč v urdu jeziku. Tega jezika on ne pozna. Pandžabi in urdu se med seboj razlikujeta. Na zaslišanju na policijski postaji, ki je trajalo več ur, ga je bilo strah, bil je v stresu in šoku, zato si ni upal povedati, da prevajalca (dobro) ne razume. Vztraja, da mu nihče na policiji in v azilnem domu ni povedal, da azilnega doma ne sme samovoljno zapustiti, prav tako pa ga nihče ni seznanil s posledicami takšnega ravnanja. Če bi mu bile te znane, bi ostal v azilnem domu in ne bi odšel nikamor.

21. Na naroku za glavno obravnavo 6. 10. 2022 je sodni tolmač za pandžabi jezik C. C. potrdil, da sta pandžabi in urdu jezika, ki se razlikujeta tako po pisavi kot tudi govorno. Povedal je tudi, da pozna prevajalca A. A., on prevaja urdu jezik, ne pa tudi pandžabija, saj ga ne zna. Tolmač je pojasnil razlike med jezikoma, ki imata sicer nekatere skupne besede, nista pa enaka. Glede na to je sodišče ob soglasju obeh strank narok prekinilo in pri prevajalcu A. A. opravilo telefonske poizvedbe. Izvedelo je, da prevaja urdu jezik. Občasno policiji pomaga tudi s prevajanjem v pandžabi jezik, vendar pri tem lahko pride do nerazumevanja prevoda, kadar gre za različne dialekte. S pisavo pundžabi ni seznanjen. Dopustil je možnost, da ga tožnik na policiji ni dobro razumel5. O opravljenih telefonskih poizvedbah je sodišče na naroku seznanilo stranki.

22. Tožnik je na naroku izpovedal, da je 22. 9. 2022 azilni dom skupaj z osmimi drugimi osebami zapustil, ker je želel na sprehod in si je želel ogledati mesto. O nameravanem odhodu iz azilnega doma niso obvestili nobene uradne osebe. Po oceni sodišča so možnosti, da bi tožnik z drugimi z azilnega doma na sprehodu z Viča prišel prav za na tisti peron Železniške postaje v Ljubljani, od koder odpelje vlak v Italijo (ki je bila na začetku postopka tožnikova ciljna država), minimalne. Sodišče tudi ne more sprejeti tožnikovega pojasnila, da ob prihodu na peron niso vedeli, da bo tam ustavil vlak za Italijo. S tem naj bi jih seznanila šele policija ob prijetju na peronu. Po oceni sodišča je tožnikova izpoved v tem delu neprepričljiva in neverodostojna. Veliko večja je verjetnost, da je tožnik iz azilnega doma nameraval oditi v Italijo6, vendar so mu to preprečili policisti, ko so ga skupaj z drugimi prijeli na peronu železniške postaje.

23. V skladu z 19. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS se pravica do gibanja pravica sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je tožena stranka pridržala na prostore Centra za tujce, s tem pa posegla v njegovo svobodo.

24. Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

1 sodba K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, z dne 14. 9. 2017 2 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III) 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II) 4 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 5 prim. Uradni zaznamek z dne 6. 10. 2022 6 O tem, da je tožnik iz Ljubljane z vlakom nameraval v Italijo je sam povedal na 3. strani policijske depeše z dne 23. 9. 2022, v registracijskem listu z dne 22. 9. 2022 in na prvi strani zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dne 23. 9. 2022 kot njegov odgovor na zadnje vprašanje (vse navedene listine se nahajajo v predmetnem upravnem spisu).