Jedro

Kot izhaja iz predloženih spisov, je prvotožnica umrla 21.2.2003, torej med upravnim sporom. Smrt stranke med pravdo, ki ima pravdnega pooblaščenca (2. odstavek 16. člena ZUS), sicer res povzroči konec njene pravne sposobnosti, vendar pa pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, namesto nje pa vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njeni dediči. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka le od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi so tožbo vložili vsi trije tožniki, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom odločilo le o tožbenemu zahtevku A.A., tako da ga je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, ker se obravnavani upravni akti (odločbi Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije obe z dne 22.7.2002, ki se nanašata na pritožbo C.C. v zadevi plačila sodnih in kazenskih taks; odločbe, vse z dne 22.7.2002, ki se nanašajo na pritožbo B.B. v zadevah plačila sodnih in kazenskih taks; odločba z dne 22.7.2002, ki se nanaša na pritožbo B.B. v zadevi plačila upravnih taks) nanjo niso nanašali. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku C.C. in B.B. ni odločilo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je z dopisom z dne 10.1.2003, takrat še živečo, A.A. pozvalo, da v roku 15 dni sporoči številko in datum ter predloži odločbo Glavnega urada Davčne uprave RS, ki jo izpodbija s tožbo v upravnem sporu, saj se v tožbi navedene in priložene odločbe nanašajo na B.B. in C.C. Na ta dopis, ki ga je po podatkih spisa prejela 13.1.2003, je A.A. po pooblaščencu odgovorila 27.1.2003 ter navedla, da je vse odločbe poslala in meni, da jih je sodišče pri pregledu spisa prezrlo. Ker pa nobeden od upravnih aktov, ki jih je A.A. izpodbijala s tožbo, očitno ne posega v kakšno njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist, imenovana za sprožitev upravnega spora ni izkazala svojega pravnega interesa, zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS).

Tožniki v pritožbi zoper izpodbijani sklep navajajo, da sodišče prve stopnje ni dovolj proučilo tožbenih navedb. Tožbeni zahtevek je povsem upravičen, zakonit in utemeljen. V postopku pred sodiščem in tudi pri upravnem organu je bilo obrazloženo, da je pravica za izterjavo sodne takse in drugih stroškov za B.B. in C.C. zastarala, ker se je sodni postopek odvijal že leta 1996. Za pokojno domnevno dolžnico pa po zakonu sodišče sploh ne bi smelo terjati sodne takse, ker je bila zaradi nepokretnosti 100 % invalid. Potrebovala je stalno nego in vzdrževanje - strežnico, za kar je bilo sodišče nekajkrat opozorjeno, vendar je vsa opozorila in dokaze prepustilo vnemar in nadaljevalo s svojimi nezakonitimi početji. Posledično je upravni organ na predlog sodišča prisilno izterjal 460.000,00 SIT. Predlagajo, da pritožbeno sodišče celotno zadevo ponovno prouči in reši tožbo z upoštevanjem potrebe po ukrepih pri takšnem brezpravnem odnosu kot je opisano.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da se nobena izmed priloženih odločb tožene stranke ne nanaša na A.A. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po pozivu takrat še živeče tožnice na dopolnitev tožbe, ki ji je bil vročen dne 13.1.2003, tožbo v delu, ki se nanaša na njen tožbeni zahtevek, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je prvotožnica A.A. umrla 21.2.2003, torej med upravnim sporom. Smrt stranke med pravdo, ki ima pravdnega pooblaščenca (2. odstavek 16. člena ZUS), sicer res povzroči konec njene pravne sposobnosti, vendar pa pravdno pooblastilo s smrtjo ne preneha, namesto nje pa vstopijo v trenutku smrti po sili zakona njeni dediči. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj, ker dediči niso pravdna stranka le od vstopa, ampak že od smrti prednika dalje.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 79. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Pri tem pa pritožbeno sodišče še opominja, da bo moralo sodišče prve stopnje pritožbo v delu, ki se nanaša na tožbena zahtevka drugotožnika in tretjetožnice, šteti kot predlog teh strank, naj se izda dopolnila sodba (3. odstavek 327. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).