Jedro

Pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa.

Upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja.

Za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, pa je upravni organ zavezoval tudi drugi del izreka te ustavne odločbe, in sicer, da osebe, ki so izpolnjevale po tem izreku določene pogoje, lahko vložijo predlog za obnovo postopka. Za predhoden preizkus formalnih pogojev pa je pri obnovi postopka treba zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku.

Tožeča stranka uveljavlja še, da so v izpodbijani sodbi zaključki glede obstoja protipravnosti protispisni. Pri tem ne napada napačnega povzemanja vsebine odločbe upravnega sodišča, temveč interpretacijo sodišča prve stopnje o njuni vsebini, ker da je sklep o tem, da ni kvalificiranih oblik protipravnosti, v nasprotju z odločbami upravnega sodišča. Tožeča stranka torej uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa ugotavlja, da te pritožbene trditve niso relevantne, saj se dejstvo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP ugotavlja v tem odškodninskem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 3.055,20 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 406.236,54 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 10. 4. 2014 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 6.048,15 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne dalje do plačila.

Sklenilo je tudi, da se postopek ustavi glede zneska 62.367,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 dalje do plačila.

2. S popravnim sklepom z dne 19. 4. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da se v točki II. izreka zgornje sodbe popravi/spremeni izrek stroškov tako, da je tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati 4.957,50 EUR stroškov tega postopka z obrestno posledico.

3. Zoper izdani odločbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, odločbi sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške nagrade za postopek s pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tem postopku tožeča stranka uveljavlja zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti države za ravnanje njenega organa (26. člen Ustave RS), in sicer povračilo navadne škode in izgubljenega dobička zaradi protipravnega ravnanja Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) pri izdaji odločb št. 35108-132/2011-6-BM z dne 8. 8. 2011 in 35108-132/2011-7-BM z dne 9. 8. 2011. Tožeča stranka je investitor večstanovanjskega objekta v Postojni in je 10. 9. 2008 pridobila gradbeno dovoljenje (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje 9/2008), ki je bilo naknadno spremenjeno z odločbo z dne 20. 11. 2009 (v nadaljevanju: gradbeno dovoljenje 11/2009). Z gradnjo je zaključila v letu 2011. S. Z. je na Upravni enoti Postojna (v nadaljevanju: UE) 28. 2. 2011 vložil predlog za obnovo postopka v zvezi z gradbenim dovoljenjem, izdanim 11/2009, dne 18. 4. 2011 pa še predlog za obnovo postopka in zadržanje izvršitve gradbenega dovoljenja 9/2008 in 11/2009. Oba predloga je UE 23. 5. 2011 zavrgla, ker je v obeh sklepih ugotovila, da predlagatelj ni verjetno izkazal okoliščine - lastništva parcele št. .../20 k. o. ..., da bi mogel biti vključen kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Na pritožbi S. Z. je MOP z uvodoma navedenima spornima odločbama sklep UE odpravilo, ugodilo predlogu za obnovo in S. Z. priznalo status stranke v obnovljenem postopku ter zadržalo izvrševanje gradbenega dovoljenja 11/2009 (odločba z dne 8. 8. 2011) ter sklep UE Postojna v delu, ki se nanaša na gradbeno dovoljenje 9/2008, odpravilo, predlogu za obnovo ugodilo in S. Z. priznalo status stranke ter zadržalo izvršitev gradbenega dovoljenja 9/2008 (odločba z dne 9. 8. 2011). Iz obeh odločb MOP izhaja, da je predlagatelj v prvi fazi odločanja o predlogu (predhodni preizkus) glede parcel št. .../18 in .../19 k. o. ... izkazal pravno varovano korist, kot jo Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa za pravni interes. Tožeča stranka je zoper odločbi na MOP vložila predlog za ugotovitev ničnosti, ki je bil zavrnjen, vložila pa je tudi tožbo pred upravnim sodiščem (III U 231/2011 z dne 15. 2. 2012). To je tožbi ugodilo, napadeni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo MOP v ponovni postopek. V vmesnem času je UE speljala obnovo postopka in 2. 12. 2011 odločila, da se gradbeno dovoljenje pusti v veljavi. Pritožba S. Z. zoper odločbi UE je bila zavrnjena, prav tako njegova tožba na upravnem sodišču, revizija na Vrhovnem sodišču pa je bila zavržena.

7. Tožeča stranka je 8. 7. 2011 vložila vlogo za pridobitev uporabnega dovoljenja, 4. 8. 2011 pa je bil uspešno opravljen tehnični pregled. Glede na zgoraj opisane postopke je tožeča stranka uporabno dovoljenje pridobila 14. 3. 2012 (pravnomočno 15. 3. 2012). Ker je MOP brez zakonite podlage in v nasprotju z obstoječo sodno prakso ugodilo predlogu za obnovo postopka, je po tožbenih trditvah tožeči stranki nastala velika materialna škoda (za nakupe zgrajenih stanovanj je imela sklenjenih 8 predpogodb, dane so bile are, nekateri kupci so od pogodb odstopili in jim je aro vrnila, 7 stanovanj je prodala, petih pa ni mogla, cene stanovanj so se znižale, nastali pa so tudi dodatni stroški vzdrževanja in financiranja ...).

8. Tožena stranka se v postopku brani, da tožeča stranka ni izkazala kvalificirane stopnje napačnosti oziroma zavestne, namerne in očitne kršitve pri delu MOP.

9. Predpostavke odškodninske odgovornosti iz uvodoma navedene ustavne določbe na zakonski ravni opredeljujejo splošna pravila odškodninskega prava. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da ena od predpostavk - protipravno ravnanje državnega organa, ni podana (zato se tudi do preostalih - škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode, ni opredeljevalo).

10. Višje sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, da pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema (kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne ali očitne). Tudi po stališču višjega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa (npr. da je predpis namerno razlagal v nasprotju s prakso1 oziroma odstopil od običajne metode dela, službene dolžnosti ali potrebne skrbnosti2).

11. Bistveni poudarki izpodbijane sodbe so naslednji: MOP je svojo odločitev utemeljilo v apriornem stališču, da ima skladno z določbami ZUP pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, in za to predstavilo pravno podlago (43. in 44. člen ZUP). Gre za logično pravno konkluzijo, ki ne izpolnjuje znakov protipravnega niti krivdnega ravnanja. Glede izkazanega pravnega interesa S. Z., ki ni bil zemljiškoknjižni lastnik, in nasprotovanja ustaljeni praksi, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je MOP predstavilo in utemeljilo razloge svoje odločitve, pri čemer okoliščine nevpisane lastninske pravice ni prezrlo, ampak je analiziralo njen pomen v luči obravnavanega življenjskega primera, upoštevalo, da je original pogodbe izgubila zavarovalnica (izvedlo dokaz z vpogledom v dopis zavarovalnice), ter upoštevalo neprerekano dejstvo, da ima S. Z. obe zemljiški parceli v svoji posesti. Sodišče prve stopnje zaključuje, da ni odmika od običajnih metod dela, podana je obrazložitev na način oziroma v obsegu, ki omogoča preizkus pravilnosti, pravne podlage so navedene, zato protipravnosti ni. O očitanem krivdnem ravnanju uradnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni subjektivnega elementa zavestnih, namernih in očitnih kršitev, glede zatrjevanih zvez pa tožeča stranka ni podala konkretnih trditev in nanje ne kaže niti vsebina odločb. Glede priznanja pravnega interesa kot kvalificirane oblike napačnosti pa dejstvo, da sta bili odločbi MOP odpravljeni in vrnjeni v ponoven postopek, ne more pomeniti objektivne napačnosti akta; sistemu je imanentna vsakokratna možnost drugačne presoje dejanskih ali pravnih vprašanj v konkretni zadevi s strani nadrejenih organov, zato nezakonitosti posamezne upravne odločbe, ki je bila kasneje odpravljena s pravnimi sredstvi, ni mogoče vselej šteti za protipravnost v smislu nezdružljivosti s pravnim redom.

12. Tožeča stranka v pritožbi glede procesne protipravnosti uveljavlja, da bi moral biti sklep UE o zavrženju s strani MOP potrjen že zaradi nepravočasnega predloga za obnovo postopka. S tem dejansko uveljavlja pritožbene razloge zoper odločbo MOP, o kateri se je izreklo že upravno sodišče v odločbi III U 231/2011 z dne 15. 2. 2012 in ki ne morejo biti utemeljen pritožbeni razlog zoper izpodbijano sodbo, saj sodišče prve stopnje s tega vidika napačnosti odločbe MOP ne more več presojati. Utemeljeno pa ni niti sklicevanje na dejstvo, da S. Z. ni bil oseba, ki bi do objave odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 20113 (v nadaljevanju: odločba US) v Uradnem listu vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta. Pogoja po odločbi US sta dva in lahko oseba izpolnjuje le enega od njiju. Pritožbena trditev se navezuje na odločbo UE z dne 25. 3. 2011, s katero je bil predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja 11/2009 zavržen. V njej je UE ugotovila, da predlagatelj po odločbi US ne more predlagati obnove postopka, saj je od uveljavitve prostorskega akta in izdaje gradbenega dovoljenja do objave odločbe US preteklo več kot leto dni (dela na gradbišču so se pričela 21. 7. 2010, gradbišče je ograjeno in na vidnem mestu nameščena gradbiščna tabla), zato bi predlagatelj moral v enem mesecu vložiti predlog za obnovo postopka. Iz spornih odločb MOP (z dne 8. in 9. 8. 2011) pa izhaja, da je glede pravočasnosti obnovitvenega predloga prvostopni organ napačno interpretiral odločbo US in ugotovil zgolj, ali je od uveljavitve prostorskega načrta preteklo že več kot leto dni, ni pa presojal, kdaj naj bi predlagatelj izvedel za gradbeno dovoljenje oziroma ali je od tega časa preteklo že več kot leto dni. Da gre obnovo postopka omogočiti tudi tistim, ki niso vložili pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, pa izhaja tudi iz 38. točke obrazložitve odločbe US.

13. V zvezi s tem, ali je oseba, ki bi v roku 30 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča predlagala obnovo postopka, če od dneva, ko je izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja ni preteklo več kot eno leto, so neutemeljene pritožbene trditve, da je bil S. Z. seznanjen z gradbenim dovoljenjem 10. 9. 2008. Tudi o tem se je že izreklo upravno sodišče v III U 231/2011, in sicer, da je kot datum, ko je bil predlagatelj seznanjen z izdanim gradbenim dovoljenjem, potrebno šteti datum pričetka del, oba predloga pa sta pravočasna upoštevaje odločbo US, objavljeno 18. 3. 2011. Tudi višje sodišče zato ugotavlja, da v zvezi s tem ni nobenih razlogov za kvalificirano protipravnost niti v odločbi MOP z dne 9. 8. 2011 (da ni sporno, da se je gradnja pričela v juliju 2010, zato tudi od začetka gradnje v juliju 2010 do aprila 2011 po roku US ni preteklo eno leto). Trditve o tem, kdaj je bil S. Z. seznanjen z gradbenim dovoljenjem, so, ker so že prestale preizkus s pravnimi sredstvi, zato za presojo izpodbijane odločbe nerelevantne. Neutemeljene pa je tudi trditev, da je bil predlog S. Z., vložen 28. 2. 2011, podan 18 dni pred objavo odločbe US. Z ustavno odločbo določen rok je namreč veljal od izdaje ustavne odločbe naprej, torej od 18. 3. 2011, zato je odločbo v času odločanja MOP moral upoštevati.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je bil celoten predlog z dne 18. 4. 2011 s strani prvostopenjskega organa zavržen zaradi litispendence, medtem ko je bil predlog z dne 28. 2. 2011 preuranjen. Predlog za obnovo postopka po gradbenem dovoljenju 11/2009 z dne 28. 2. 2011 je bil zavržen zaradi litispendence, medtem ko je MOP o tem gradbenem dovoljenju odločal po predlogu za obnovo obeh, tako 9/2008 kot 11/2009, vloženem 18. 4. 2011. 15. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da ne držijo pritožbene trditve, da je vse zgoraj navedeno sodišče prve stopnje pri odločanju o protipravnosti povsem prezrlo (in zato kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je namreč dolžno opredeljevati le do trditev, pomembnih za odločitev, pravilno pa je navedlo, da v zvezi s tem upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Na tem mestu višje sodišče zgolj še dodaja, da je upravno sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Ne glede na to gre poudariti še, da napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja.

16. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na prvi odstavek 62. člena tedaj veljavnega Zakona o gradnji objektov, po katerem je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom) samo investitor. Trdi, da postopka za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče širiti na odločanje o spornih stvarnopravnih razmerjih in tako upravni organ le preveri, ne pa ugotavlja, ali ima investitor pravico graditi. Vendar v spornem upravnem postopku upravni organ ni odločal o investitorjevi pravici graditi, na podlagi katere je posledično izdano gradbeno dovoljenje, temveč o formalnih pogojih za obnovo postopka, ti pa so določeni v ZUP.

17. Zakaj se na priloženo sodno prakso pritožnica ne more utemeljeno sklicevati, bo pojasnjeno spodaj, na tem mestu pa višje sodišče poudarja, kar ocenjuje za bistveno: za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes (43. člen ZUP)4. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, pa je upravni organ zavezoval tudi drugi del izreka te ustavne odločbe, in sicer, da osebe, ki so izpolnjevale po tem izreku določene pogoje5, lahko vložijo predlog za obnovo postopka. Za predhoden preizkus formalnih pogojev pa je pri obnovi postopka treba zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku.6 Neutemeljeno je zato sklicevanje na 56. člen ZGO-1, ki se nanaša na pravico graditi, kajti v prvi fazi obnove postopka za izkaz pravnega interesa zadostuje že verjeten izkaz okoliščin. Ocena upravnega organa, da je sklenjena prodajna pogodba za nakup parcel in dopis zavarovalnice, da je bila ta izgubljena, posledično pa ni bil izveden zemljiškoknjižni postopek, znak večje verjetnosti, da predlagatelj ima lastninsko pravico (vsaj v neke vrste "pričakovanju"), kot da je nima, je tudi po stališču višjega sodišča znotraj regularne presoje pravnega standarda verjetnega izkaza okoliščin. Pritožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo v obravnavani zadevi za MOP pravno vprašanje lahko le, kdo je lastnik nepremičnine (to pa je tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, glede na to, da 6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1 toženi stranki izrecno nalaga zgolj preverjanje obstoja pravice graditi in ne morda odločanja o njej).

18. V zvezi s sodno prakso, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, najprej ne drži, da je v zadevi I-U-663/2010 z dne 18. 11. 2010 ob primerljivem pravnem položaju že odločalo upravno sodišče. Citirana upravna odločba se namreč nanaša na to, da se stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati javne koristi in ugovorov, ki predstavljajo izključno zaščito njegovih dejanskih interesov ter ugovorov, ki nimajo neposredne podlage v predpisih o gradnji objektov. V odločbi ne gre za to, da bi upravni organ odločal o tem, ali je predlagatelj verjetno izkazal okoliščine, na katere opira predlog za obnovo postopka. Poleg tega v citirani odločbi stranski udeleženec niti ni trdil, da je lastnik parcele, na kateri bo potekala gradnja. Ugovori so se nanašali na to, da bi on kupil parcele, če bi vedel za gradnjo in da parcele potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zapis, da postopka za izdajo gradbenega dovoljenja nikakor ni mogoče širiti na odločanje o spornih stvarnopravnih razmerjih. Tega ni storilo v upravnem postopku niti MOP. Presojalo je namreč le, ali obstajajo formalni pogoji za obnovo postopka.

19. Podobno velja tudi za odločbo I-U-250/2010 z dne 21. 10. 2010, da se oseba, ki ni stranka, lahko udeležuje postopka le zaradi varstva svoje osebne koristi, ki temelji na zakonu ali podzakonskem aktu, stranke pa ne morejo uveljavljati svojih dejanskih koristi. Višje sodišče se ne strinja, da je zadeva primerljiva s tožbeno obravnavo, ne glede na to, da so stranke tudi v tej zadevi zatrjevale svojo nevknjiženo lastninsko pravico na temelju pravno poslovne pridobitve, spor o obstoju lastninske pravice pa je bil že sprožen. Šlo je namreč za postopek izdaje gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti, ne pa preverjanja pogojev za obnovo postopka, zato se tožeča stranka na to odločbo ne more uspešno sklicevati. Tiče se namreč pridobitve statusa stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne pa ugotavljanja verjetnosti okoliščin, na katere bi predlagatelji opirali predlog za obnovo postopka. Poleg tega so imele te osebe položaj stranskih udeležencev že priznan, preverjal se je le obstoj njihovih legitimnih interesov. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na preverjanje vpisov v zemljiški knjigi - upravni organ je preverjal investitorjevo pravico graditi, medtem ko so za izkaz verjetnosti dane okoliščine po oceni MOP zadostovale (dejanski lastnik, posestnik, prodajna pogodba, dopis zavarovalnice). Tožeča stranka bi se zato morala sklicevati na primerljivo sodno prakso v zvezi z izkazom verjetnosti okoliščin.7

20. V zvezi z odločbo I-U-68/2010 z dne 16. 5. 2011 višje sodišče prav tako ugotavlja, da se ta spet nanaša na investitorjevo pravico graditi in upošteva zemljiškoknjižni izpisek kot dokazilo zanjo, zato tudi ta odločba ni v bistvenem podobna, ker ne gre za ugotavljanje okoliščin, ki utemeljujejo obnovo postopka.

21. V zadevi U-2250/2008 z dne 18. 12. 2008 je sodišče navedlo, da bi bil pravni interes v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izkazan takrat, ko bi bil sam predlagatelj kot pravna oseba lastnik nepremičnin v relevantnih območjih, kar pa ni. Vendar je v zadevi šlo za zahtevo za vključitev v postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, ne za predlog za obnovo postopka. Zemljišča predlagatelja niso bila vključena v zemljišča gradnje, medtem ko so zemljišča predlagatelja v tej sporni zadevi bila - čeprav se je kasneje izkazalo, da predlagatelj ni njihov lastnik, niti niso bila vključena v območje za določitev strank. Poleg tega je bil v citirani odločbi predlagatelj društvo, ki niti ni delovalo v javnem interesu.

22. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sodbo II-U-172/2010 z dne 17. 8. 2011, v katerem sodišče navede, da so lahko stranski udeleženci tisti, ki varujejo pravice, ki so kot takšne varovane v predpisih. Sicer je v zadevi šlo za obnovo postopka, vendar iz navedb tožnikov ni razvidno, kakšne interese stranska udeleženca zagovarjata in je iz odločbe mogoče izluščiti le, da sta veljavno sprožila obnovo postopka, v obnovljenem postopku pa je, kot v tej zadevi, prvotno gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi.

23. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje še na razloge upravnega sodišča v sodbi III U 231/2011 z dne 15. 2. 2011, ki je sporni odločbi MOP odpravilo, in na sodbo III U 329/2014 z dne 3. 4. 2015, s katero je bila zavrnjena tožba S. Z. zoper odločitev o zavrženju predlogov za obnovo postopka, izdano v obnovljenem postopku. Prav temu so namreč namenjena pravna sredstva v sodnih postopkih. S pravnimi sredstvi ugotovljena nezakonitost ne more avtomatsko pomeniti napačnosti akta v smislu podane protipravnosti in posledične odškodninske odgovornosti. Sklicevanje tožeče stranke na dejstvo, da je zgolj zemljiškoknjižno izkazano lastništvo zemljišča edini verjetno izkazan pravni interes za vstop v postopke, zato ne more biti ni uspešno, saj je bila očitana nezakonitost MOP sanirana že s pravnim sredstvom zoper njegovo odločbo.

24. Tožeča stranka uveljavlja še, da so v izpodbijani sodbi zaključki glede obstoja protipravnosti protispisni. Pri tem ne napada napačnega povzemanja vsebine odločbe upravnega sodišča III U 231/2011 z dne 15. 2. 2011 (prim. 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč interpretacijo sodišča prve stopnje o njuni vsebini, ker da je sklep o tem, da ni kvalificiranih oblik protipravnosti, v nasprotju z odločbami upravnega sodišča. Tožeča stranka torej uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa ugotavlja, da te pritožbene trditve niso relevantne, saj se dejstvo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP ugotavlja v tem odškodninskem postopku. In to ne glede na to, da je upravno sodišče v postopku odločanja o pravnem sredstvu zoper odločitev MOP ugotovilo bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere je bilo potrebno izpodbijani odločbi odpraviti in je pri tem le dodalo, kaj naj MOP v ponovnem postopku upošteva (da posest ne zadostuje, upoštevaje dejstvo, da pred sodiščem teče sodni postopek, od katerega je odvisno, ali bo lastninska pravica prešla na S. Z.).

25. Pritožnica se ne more uspešno sklicevati niti na dejstvo, da je šlo za odločanje o predlogu tretje osebe za obnovo postopka izdaje že pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zakon, v kritičnem obdobju pa še odločba US, je namreč dajala predlagatelju pravico do vložitve predloga za obnovo postopka kot izrednega pravnega sredstva. Nerelevantno za ta postopek pa je sklicevanje na nemoralno ravnanje S. Z., ki da je sabotiral investitorja. Očitek o zlorabi procesnih pravic in posledični odškodninski zahtevek bi torej morala tožeča stranka upreti proti njemu. Ker dejstva v zvezi s tem, kako je zlorabljal procesne pravice S. Z., niso predmet te odločitve, se višje sodišče do njih ne bo opredeljevalo, saj je predmet te presoje protipravnost ravnanja upravnega organa.

26. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene trditve odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo ter sklep v povezavi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožnega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno z določbo 20. člena Odvetniške tarife jih je višje sodišče odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi Odvetniški tarifi (ZOdvT). Tožena stranka je priglasila strošek nagrade za pritožbeni postopek, za kar ji gre po tar. št. 3210 ZOdvT 3.035,20 EUR, za pavšalni znesek po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR, skupaj torej 3.055,20 EUR.

1 Sodba VS RS II Ips 101/2010 z dne 15.12.2011. 2 II Ips 49/2009 z dne 19.5.2011. 3 Bistveni del izreka ustavne odločbe se glasi:Prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr., 126/07 in 108/09) se razveljavijo. Če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov, lahko obnovo postopka njegove izdaje iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08 in 8/10), ne glede na roke, določene z Zakonom o splošnem upravnem postopku, predlaga:- oseba, ki je do objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, v 30 dneh po prejemu odločitve Ustavnega sodišča, s katero je bilo odločeno o njeni pobudi, ter- druga oseba v roku 30 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, če od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto. 4 (1) Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). 5 Prim. opombo 1. 6 265. člen ZUP: Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. 7 265. člen ZUP: Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.