Jedro

V okoliščinah konkretnega primera nalaganja palet na tovornjak ni mogoče šteti za nevarno dejavnost oziroma viličarja za nevarno stvar. Nakladanje ali razkladanje tovora z viličarjem namreč ne dosega standarda nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, saj gre za objektivno odgovornost le v tistih dejavnostih, iz katerih, kljub ustrezni pazljivosti, izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Sodna praksa vsakega dela z viličarjem ne opredeljuje kot nevarne dejavnosti, temveč ji tak atribut prizna le v primeru, ko gre za večje ali sunkovite premike viličarja, ki bi bili neobvladljivi, ali za prevažanje velikih in težkih bremen. V konkretni zadevi delo ni nevarno samo po sebi, temveč je postalo nevarno zaradi ravnanja tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in mu povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.877,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodni izvedenec za varstvo pri delu v svojem mnenju navedel, da bi moral viličarist tožnika opozoriti, naj se odstrani in v kolikor se ne bi odstranil, bi moral prekiniti z delom. Že ta ugotovitev pritrjuje trditvam tožnika, da je tožena stranka ravnala protipravno. Če se z viličarjem prevaža obsežen tovor, ki vozniku zapira pogled, mora nekdo dajati vozniku znake pri prevažanju in dvigovanju tovora. Tri palete na viličarju skupne višine tri metre so viličaristu zapirale pogled. Tudi s tem je podano protipravno ravnanje tožene stranke. Izvedenec je sklepal, da je viličarist naredil nekaj narobe, da je paleta padla. Kljub takšnim ugotovitvam in mnenju izvedenca pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Takšni zaključki so napačni in protispisni. Za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil, je odgovoren delodajalec, ki mu je po določbi prvega odstavka 45. člena ZDR-1 in 5. člena ZVZD-1 naložena aktivna vloga pri zagotavljanju varnosti pri delu in varnih delovnih pogojev. Tožena stranka nalaganja palet ni organizirala na varen način, saj bi moral viličarista usmerjati dodaten delavec, zato ni bilo poskrbljeno za varno delo. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, kot tudi v nasprotju z ugotovitvami in mnenjem sodnega izvedenca. Zaradi tega sodbe ni mogoče preizkusiti. Glede na to, da je paleta padla na tožnika ob premikanju viličarja, je podana objektivno odškodninska odgovornost tožene stranke. Razlogi sodišča o tem so neutemeljeni in nerazumni in kažejo na očitno napačno razumevanje materialnega prava in s tem tudi zmotno, arbitrarno uporabo materialnega prava. Sodna praksa kot nevarno dejavnost šteje premikanje vliličarjev.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot šofer tovornjaka. Dne 24. 4. 2018 je utrpel poškodbo, ko je pri nakladanju tovora na tovornjak z viličarja padla paleta in ga poškodovala. Tožnik je navajal, da ga je paleta zadela v hrbet v trenutku, ko je hodil okrog tovornjaka in nadzoroval pravilnost nakladanja zaradi kasnejše pritrditve tovora z jermeni. Utrpel je poškodbo – multipli zlom dveh reber, bil je nezmožen za delo od dneva nezgode do 30. 6. 2018 in izvajal fizioterapijo od 11. 6. 2018 do 20. 6. 2018. Za telesne bolečine zahteva odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, za strah 1.000,00 EUR ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti 6.000,00 EUR. Meni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, prav tako pa tudi njena krivdna odgovornost, saj je do škode prišlo zaradi nepravilnega dela delavca tožene stranke (viličarista). Tožena stranka je navajala, da ne gre za nevarno dejavnost, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost. Prav tako je prerekala obstoj krivdne odgovornosti. Tožnik je bil navedenega dne ob prihodu na sedež tožene stranke opozorjen, naj si nadene varnostno opremo, pa tega ni storil. Delo viličarista je opravljal direktor tožene stranke A. A., ki je za delo usposobljen. Tožniku ni bilo naročeno niti ni bilo zahtevano ali pričakovano, naj se nahaja neposredno ob tovornem vozilu oziroma prikolici, ko se tovor nanj nalaga ali razklada, saj je naloga voznika, da šele po nakladanju pregleda, ali je tovor ustrezno naložen, ga učvrsti s pasovi in pokrije s cerado. Tožnik je bil s strani viličarista še posebej ustno opozorjen, naj se odmakne s področja delovanja viličarja in naj si nadene zaščitno opremo. V trenutku, ko se je paleta prevrnila, se je tožnik sklonil pod vilice nakladalnega sistema viličarja in ga viličarist ni mogel videti. Zato je tožnik v celoti sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala.

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. S sodbo opr. št. Pd 38/2019 z dne 11. 3. 2021 je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je do nezgode prišlo izključno v posledici protipravnega ravnanja tožnika. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 243/2021 z dne 13. 7. 2021 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menilo je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, ki bi odgovoril na vprašanje, ali je tožena stranka ravnala pravilno, skladno s predpisi o varstvu pri delu, ko je dopustila, da se tožnik prosto giblje ob nakladanju tovornjaka kritičnega dne, oziroma ali je delo nakladanja potekalo skladno s predpisi iz varstva pri delu. Zato je štelo, da je preuranjena ugotovitev, da viličaristu (ki je hkrati tudi zakoniti zastopnik tožene stranke) ni mogoče očitati malomarnega ravnanja v zvezi z obravnavano nezgodo. V novem sojenju je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek v skladu z napotki pritožbenega sodišča ter ponovno odločilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko navaja, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju in da sodbe ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivost sodba nima in jo je mogoče preizkusiti. Ker je sodba ustrezno utemeljena glede vseh pravno odločilnih dejstev in pravnih vprašanj, niso utemeljeni povsem pavšalni pritožbeni očitki, da je odločitev nerazumna in arbitrarna.

9. Pritožba neutemeljeno in tudi zavajajoče navaja, da sodna praksa delovanje viličarja (vedno) šteje za nevarno dejavnost oziroma viličarja za nevarno stvar v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera nalaganja palet na tovornjak ni mogoče šteti za nevarno dejavnost oziroma viličarja za nevarno stvar. Nakladanje ali razkladanje tovora z viličarjem namreč ne dosega standarda nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, saj gre za objektivno odgovornost le v tistih dejavnostih, iz katerih, kljub ustrezni pazljivosti, izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja. Sodna praksa vsakega dela z viličarjem ne opredeljuje kot nevarne dejavnosti, temveč ji tak atribut prizna le v primeru, ko gre za večje ali sunkovite premike viličarja, ki bi bili neobvladljivi, ali za prevažanje velikih in težkih bremen (prim. sodba VIII Ips 131/2017 z dne 19. 9. 2017, VSL sklep I Cp 3039/2011 z dne 11. 4. 2012). V konkretni zadevi delo ni nevarno samo po sebi, temveč je postalo nevarno zaradi ravnanja tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da je viličar stal na mestu (bil je v funkciji delovnega stroja, ki naklada žične palete), torej ni mogel biti viličar tisti, ki se je približal tožniku, temveč je bil tožnik tisti, ki se je približal viličarju. Ni šlo torej za večje ali sunkovite ter neobvladljive premike viličarja, niti tovor ni bil velik in težak (kot npr. velike granitne kocke - VSL sklep I Cp 3039/2011). Nakladanje žičnate palete z lahko plastično embalažo torej samo po sebi ni nevarna dejavnost, saj iz nje ne izvira povečana nevarnost za nastanek škode, temveč postane nevarna, če se ne upoštevajo varnostna pravila. Navedeno pa napotuje na uporabo pravil o subjektivni odškodninski odgovornosti (VDSS sodba pdp 631/2019 z dne 12. 2. 2020, VDSS sodba Pdp 776/2019 z dne 15. 5. 2020, VDSS sodba Pdp 631/2019 z dne 12. 2. 2020).

10. Glede krivdne odgovornosti pritožba neutemeljeno očita, da je zaključek sodišča o tem, da je tožena stranka delo organizirala na varen način, protispisen in v nasprotju z jasnimi ugotovitvami sodnega izvedenca za varstvo pri delu B B. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (omenjena „protispisnost“) je podana le v primeru, če bi šlo pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine izvedenskega mnenja, to je tedaj, ko bi jih sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. To pa v konkretni zadevi ni podano. Izvedenec se je v svojem mnenju skliceval na 62. člen Pravilnika o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil (Ur. l. SFRJ, št. 17/66, Ur. list RS, št. 56/99 – ZVZD in 43/11 – ZVZD-1; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da se med nakladanjem in razkladanjem tovora z viličarjem v manevrskem (delovnem) prostoru ne sme muditi ali gibati nihče, razen tistih, ki so zaposleni pri nakladanju oziroma razkladanju, vendar pa sodišče te njegove ugotovitve ni napačno povzelo. Nasprotno, ugotovilo je, da je zakoniti zastopnik tožene stranke A. A., ki je tudi opravljal delo viličarista, tožnika nekje na sredi nakladanja opazil, ko je ta prišel v njegovo vidno polje, ter ga opozoril na varno razdaljo in nošenje varnostne opreme. Po tem opozorilu tožnik ni bil več v njegovem vidnem polju, dokler ga ni videl ležati pod paleto. Bistveno je, da tožnik v pritožbi ne zanika, da je bil s strani viličarista opozorjen, da se umakne z delovnega območja stroja in da se je očitno umaknil, saj ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje viličarist ni več videl, zato je viličarist lahko nadaljeval z delom. Zaključki sodišča oziroma povzetki izvedenskega mnenja torej niso v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, zato protispisnost ni podana.

11. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča vzrok za nastanek delovne nesreče v tožnikovem zadrževanju v območju delovanja viličarja, kar je sodišče razčistilo tudi s pritegnitvijo izvedenca za varstvo pri delu, ki je ugotovil, da tožnik ni spoštoval zahteve iz 62. člena Pravilnika in se je v času nezgode nahajal v tem prepovedanem prostoru. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi lahko tožnik nadziral nalaganje tovora na kamion z varne razdalje, zato je tožnik neutemeljeno navajal, da je bila njegova prisotnost ob kamionu nujna za nadzor pravilnega nalaganja tovora. Če bi tožnik nadziral nalaganje bremena iz ustrezne varne razdalje, ne pa da se je kljub opozorilu A. A. zadrževal v prepovedanem območju 4 metrov, do nesreče ne bi prišlo, saj se ne bi mogel znajti pod vilicami viličarja. Izostanka pravno relevantne vzročne zveze ne more nadomestiti zatrjevanje, da je obstajal nek drug način nakladanja in sicer, da bi moral viličarista nekdo usmerjati, v kolikor bi mu palete onemogočale pregled, oziroma da je viličarist nekaj storil napačno, saj sicer ne bi prišlo do padca palete. Posledično torej ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti zagotavljanja varnih delovnih razmer (45. člen ZDR-1) in da ni izvajala ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11). Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da ni podana krivdna odgovornost za nastanek škode, saj ni podan element protipravnosti (131. člen OZ), temveč je mogoče krivdo za nastalo škodo pripisati le tožniku, ki ni spoštoval predpisov o varnosti in zdravju pri delu in navodil tožene stranke (35. člen ZDR-1), v posledici navedene kršitve tožnika pa je prišlo do obravnavane delovne nezgode.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, je pravilno zavrnilo dokazni predlog z angažiranjem izvedenca medicinske stroke, saj se ta dokazni predlog lahko nanaša le ugotavljanje vrste poškodb in škodo, ki jo je tožnik utrpel. 13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in 155. člena ZPP, saj odgovor ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.