Jedro

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil inšpekcijski postopek z uradnim zaznamkom z dne 24. 8. 2009 ustavljen, kar lahko pomeni le, da je bil pred tem tudi uveden. Po prvem odstavku 28. člena ZIN namreč inšpektor postopek ustavi v primeru, če je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve (…). To pomeni, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da o tožnikovi zahtevi za udeležbo v postopku ni bilo mogoče odločati že zato, ker se postopek sploh ni začel.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi, izdani v obliki dopisa št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011, po vsebini zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje položaja stranke v inšpekcijskem postopku (prim. sklep tega sodišča I U 2201/2011 z dne 6. 9. 2012). Navaja, da se inšpekcijski postopek v skladu z načelom oficialnosti začne po uradni dolžnosti, prijava pa lahko predstavlja le pobudo za njegovo uvedbo. Inšpekcijski organ je pobude dolžan obravnavati in pobudnika na njegovo zahtevo obvestiti o ugotovitvah, položaj stranke v postopku pa ima le inšpekcijski zavezanec in ne tudi vlagatelj pobude. V zvezi s tožnikovo pobudo je bil uveden inšpekcijski postopek, v katerem pa niso bile ugotovljene kršitve predpisov, zato je bil tožnik o tem obveščen, postopek pa ustavljen.

Drugostopenjski organ je pritožbo A.A. zavrgel, tožnikovo pritožbo pa zavrnil. V obrazložitvi navaja, da A.A. ni nikoli zahtevala vstopa v postopek, zato se navedena odločba, izdana v obliki dopisa, nanjo ne nanaša. Ta odločba torej v njene pravice in pravne koristi ne posega, zato jo je drugostopenjski organ zavrgel na podlagi 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V zvezi s tožnikovo pritožbo ugotavlja, da je bil v obravnavani zadevi opravljen le inšpekcijski pregled, na katerem je inšpektor ugotovil, da niso podani pogoji za inšpekcijsko ukrepanje, zato inšpekcijski postopek sploh ni bil začet. Inšpektor mora namreč zato, da bi preveril, ali so podani pogoji za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, preveriti navedbe prijavitelja, to pa lahko stori le tako, da si ogleda lokacijo oziroma objekt, na katerega se prijava nanaša. Če inšpektor ne opravi nobenega drugega dejanja, tak ogled ne pomeni, da je bil postopek že začet, kar izhaja tudi iz odločbe Upravnega sodišča RS I U 483/2010. Ker postopek ni bil začet, tožnik v njem tudi ne more pridobiti statusa stranskega udeleženca.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga obsežno tožbo, v kateri navaja, da se toženka v drugostopenjski odločbi ni opredelila do pritožbenega zahtevka o izločitvi uradne osebe – gradbenega inšpektorja. Ta inšpektor ne izpolnjuje pogojev za gradbenega inšpektorja po 144. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj nima ustrezne izobrazbe, zato ni stvarno pristojen za odločanje v inšpekcijskem postopku.

Opozarja, da se po 127. členu ZUP postopek po uradni dolžnosti začne, ko organ v ta namen opravi katero koli dejanje. Zato je tožničino stališče, da postopek kljub opravljenemu ogledu sploh še ni bil začet, napačno.

Sklicuje se tudi na ustavnosodno ter upravnosodno prakso in meni, da je treba v uvedenih inšpekcijskih postopkih na prijaviteljevo zahtevo presoditi, ali mu gre položaj stranskega udeleženca, če se s tem postopkom posega v njegov zakonsko varovani pravni položaj. Na ta način se varuje pravico iz 22. člena Ustave RS, ki posamezniku zagotavlja možnost, da udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi.

V nadaljevanju tožnik podrobno obrazlaga svoje stališče o nepravilnosti in nezakonitosti ugotovitve gradbenega inšpektorja, da do zatrjevane kršitve ni prišlo. Meni, da je do kršitve prišlo in da mu zaradi nje nastaja materialna škoda, zato neaktivnost inšpektorja pomeni poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine, njegova nevključitev v postopek pa poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišču v obsežnem predlogu med drugim smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži vračilo stroškov upravnega spora skupaj z zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik v tožbi na različnih mestih kot izpodbijani akt navaja tako dopis št. 06122-1846/2009-8204-3 z dne 13. 8. 2009, kot tudi odločbo, navedeno v izreku te sodbe, poleg tega pa še celotno drugostopenjsko upravno odločbo, torej tudi v delu, ki se nanaša na A.A. Vendar pa se tožbene navedbe izrecno nanašajo na prvostopenjsko odločbo, ki je bila predmet upravnega spora I U 2201/2011 (dopis Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011), in del drugostopenjske odločbe, ki se nanaša na tožnika, poleg tega pa tožnik v tožbi izrecno predlaga združitev zadeve s tožbo A.A. (opr. št. I U 354/2013), ki se po podatkih vpisnika tukajšnjega sodišča nanaša isto odločbo drugostopenjskega upravnega organa. Sodišče je zato štelo, da tožnik v obravnavani tožbi izpodbija v izreku te sodbe navedeno prvostopenjsko odločbo.

Po drugem odstavku 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, ki ureja delovanje posameznih inšpekcij, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil inšpekcijski postopek z uradnim zaznamkom z dne 24. 8. 2009 ustavljen, kar lahko pomeni le, da je bil pred tem tudi uveden. Po prvem odstavku 28. člena ZIN namreč inšpektor postopek ustavi v primeru, če je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve (…). To pomeni, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da o tožnikovi zahtevi za udeležbo v postopku ni bilo mogoče odločati že zato, ker se postopek sploh ni začel. Ker je bil torej inšpekcijski postopek uveden, je bila toženka dolžna odločiti o tožnikovi vlogi za udeležbo v tem postopku. V zvezi s tem ima toženka sicer prav, da ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke le zavezanec, prijavitelj pa ne, vendar je pri tem spregledala, da po upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep I Up 556/2008), pa tudi po ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS (prim. npr. odločbo Up-2411/06), to ne pomeni, da prijavitelj v tem postopku ne bi mogel pridobiti položaja stranskega udeleženca. Iz navedenih (in številnih drugih) odločb izhaja, da je treba osebi, v katere pravne koristi bi lahko posegel inšpekcijski postopek, omogočiti udeležbo v tem postopku.

Tožnik je v svoji zahtevi za udeležbo v postopku, pa tudi v tožbi navedel, da obravnavani inšpekcijski postopek posega v njegove pravne koristi in te svoje navedbe tudi obrazložil. Glede na povedano je toženka s tem, ko se do teh njegovih navedb sploh ni opredelila, zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu z 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

V zvezi s tem sodišče opozarja še, da je bil inšpekcijski postopek z ustavitvijo dne 24. 8. 2009 končan, kar smiselno onemogoča tožnikov vstop vanj. Vendar pa iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bil tožnik z odločitvijo o ustavitvi postopka seznanjen pred vložitvijo zahteve za vstop v postopek, kar bi pomenilo nastanek pravnih posledic iz 9. točke 260. člena ZUP. Toženka bo zato morala v ponovljenem postopku preizkusiti tudi, ali je treba tožnikovo zahtevo (po morebitnem pozivu na dopolnitev) obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

Stranki v upravnem sporu nista navedla novih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, zato je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Tožnik je sicer v tožbi zahteval tudi povračilo stroškov upravnega spora, vendar svoje zahteve ni v ničemer konkretiziral, tako da sodišče ni imelo podlage za vsebinsko odločitev o njej; pripominja pa, da bo glede na izid postopka sodna taksa vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).