Jedro

Verjetnost obstoja pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe v primeru, ko je ugovor na pravdo napotene stranke že pravnomočno zavrnjen, obstoji vse dokler ni pravnomočno odločeno, da se tisti, katerega ugovor je bil zavrnjen, ne napoti na pravdo.

Nedopustna je praksa nekaterih sodišč, ko kljub temu, da na obravnavi oznanijo, da je postopek izdan in bo odločba izšla pisno, izdajajo ločene sklepe o stroških postopka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroška postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 18. 1. 2016 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s sklepom z dne 29. 3. 2016 pa je tožeči stranki naložilo v plačilo 234,85 EUR stroškov postopka toženi stranki, v primeru zamude s pripadki.

2. V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pravni interes za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe je izpolnjen že z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi, zato ji ni mogoče očitati, da ob vložitvi tožbe še ni imela pravnega interesa. Z upnikovo terjatvijo sama ni bila v nikakršni zvezi in je hipoteka na njeni nepremičnini izključno posledica fraudoloznega ravnanja dolžnika S. G. Prav varovanje poštenega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice napram nepoštenim odsvojiteljem bi moralo biti osnovno vodilo vsakega poštenega postopka. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odreklo pravno varstvo načela vestnosti in poštenja. Napačno je uporabilo določbe 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Storilo pa je tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je kršilo določbe 274. člena ZPP, skladno s katerim bi moralo, če je menilo, da nima pravnega interesa za vložitev tožbe, tožbo zavreči ob predhodnem preizkusu tožbe. Stališču prvostopenjskega sodišča gre očitati dogmatičnost in mehaničnost pri uporabi določbe 59. člena ZIZ. Uporabilo jo je in primer presojalo le z golega gramatikalnega vidika. O pravnem interesu za ugotovitev nedopustnosti izvršbe namreč ne more biti nobenega dvoma. Zastavlja se vprašanje, kolikšna je raven pravne (ne)varnosti in s tem povezane negotovosti, ki bi jo morala glede na stališče prvostopenjskega sodišče pretrpeti. Zoper sklep o napotitvi na pravdo se je tožena stranka kot upnik pritožila že 9. 7. 2013, pa do izdaje izpodbijanega sklepa, to je dve leti in pol, še ni bilo odločeno. Kršena je pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

3. Tudi v pritožbi zoper sklep o odmeri stroškov tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je odločitev utemeljilo na določbi sedmega odstavka 163. člena ZPP, čeprav so bili v postopku razpisani naroki in sta na zadnjem naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2016 pravdni stranki priglasili stroške postopka. Zato ni bil izpolnjen noben od pogojev za izdajo ločenega sklepa o stroških. Poleg tega je treba upoštevati, da prestavljajo pravdni stroški stransko terjatev in so odvisni od uspeha v pravdi. Ker je vložila pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, se izpodbijani sklep o stroških postopka izkaže še toliko bolj za nezakonitega, saj sklep o zavrženju tožbe še ni pravnomočen. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ker odločitev o glavni stvari ni pravnomočna, akcesorna terjatev še ni mogla nastati. Zato višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zavrne zahtevo tožene stranke (v pritožbi je zmotno navedeno tožeče stranke) za povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe:

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo - določbo 59. člena ZIZ. Ni bila preuranjeno vložena tožba, pač pa je preuranjena odločitev o njenem zavrženju. Skladno s prvim odstavkom 59. člena ZIZ lahko dolžnik pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe začne v 30-ih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru. Zoper sklep, da se ugovor tožnice, ki je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretje, zavrne, ni bilo pritožbe. Odločitev o zavrnitvi ugovora je tako postala pravnomočna po preteku osmih dni od vročitve sklepa In 840/2004-36 z dne 24. 6. 2013 udeležencem izvršilnega postopka. Rok iz prvega odstavka 59. člena ZIZ je prekluziven. To pomeni, da stranka, ki rok zamudi, nima več pravice vložiti tožbe na nedopustnost izvršbe. Zato je pravilno stališče tožeče stranke, da je morala predmetno tožbo vložiti zaradi varovanja svojih interesov. Ker so prekluzivni roki nepodaljšljivi, na izkazanost pravnega interesa za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi napotitve sodišča po 59. členu ZIZ, ne more vplivati dejstvo, da še ni bilo odločeno o pritožbi tožene stranke (upnika v izvršilnem postopku) zoper sklep sodišča, da se tožnico, katere ugovor je že pravnomočno zavrnjen, napoti na pravdo. Verjetnost obstoja pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe v primeru, ko je ugovor na pravdo napotene stranke že pravnomočno zavrnjen, obstoji vse dokler ni pravnomočno odločeno, da se tisti, katerega ugovor je bil zavrnjen, ne napoti na pravdo. V okoliščinah konkretnega primera, ko je bil tožničin ugovor že pravnomočno zavrnjen, o točki 2 sklepa izvršilnega sodišča, s katerim je bila napotena, da pravdo vloži v roku 30-ih dni po pravnomočnosti sklepa o napotitvi, pa še ni bilo pravnomočno odločeno, tožnica še vedno izkazuje verjetnost obstoja pravnega interesa za tožbo na nedopustnost izvršbe. Zato je odločitev o zavrženju tožbe preuranjena.

7. Glede na obrazloženo je treba pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje bo moralo počakati do pravnomočnosti odločitve izvršilnega sodišča v zvezi z napotitvijo na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičnini z ID znakom 000. Šele če bo pravnomočno odločeno, da se tožnica na pravdo ne napoti, ne bo več izkazan njen pravni interes za tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičnini z ID znakom 000. O pritožbi zoper sklep o stroških postopka:

8. Materialnopravno pravilna so tudi vsa stališča pritožbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Nedopustna je praksa nekaterih sodišč, ko kljub temu, da na obravnavi oznanijo, da je postopek izdan in bo odločba izšla pisno, izdajajo ločene sklepe o stroških postopka. Povrnitev stroškov postopka morata v primeru, ko se opravi obravnava, stranki zahtevati najpozneje do konca obravnave (tretji odstavek 163. člena ZPP); s trenutkom zaključka glavne obravnave nastopi prekluzija glede zahtev za povrnitev stroškov postopka. O skladno s 163. členom ZPP priglašenih stroških pa mora sodišče odločiti v končni odločbi (četrti odstavek 163. člena ZPP). Razen v primeru tako imenovanih separatnih stroškov, je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od uspeha strank v postopku, zato mora biti zajeta v odločbi o glavni stvari.

9. Tudi z izdajo ločenega sklepa o stroških postopka je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo - 163. člen ZPP. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O pravočasno priglašenih stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje odločiti, ko bo izdalo novo končno odločbo.

O stroških pritožbenega postopka:

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker so tudi stroški pritožbenega postopka del pravdnih stroškov in so odvisni od končnega uspeha strank v postopku, bo tudi o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.