Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo šteti začetek 30 dnevnega roka od dneva, ko je bila tožnikoma odločba vročena. Da bi lahko tožnika izvršila svojo pravico do vložitve tožbe, sta morala biti z odločitvijo pritožbenega sodišča seznanjena. 30-dnevni rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe je tako začel teči z vročitvijo pritožbenega sklepa s 26. 11. 2014, za katerega sta pritožnika sama v pritožbi navedla, da sta ga prejela 24. 12. 2014.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 925,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika. Pritožujeta se laično brez navedb pritožbenih razlogov. V obsežnih in mestoma težje razumljivih pritožbah navajata, da je sodišče kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter 14., 21., 22., 23., 31. in 36. člen Ustave RS. Smiselno navajata, da je bila terjatev poravnana, o zadevi pa je bilo že pravnomočno razsojeno, zato ponovno obravnavanje ni dovoljeno. Tožba je bila vložena pravočasno, saj je bila vložena v 30 dnevnem roku, ki je potekel šele 24. 1. 2015. Ker morajo sodišča v enakih primerih odločati enako, ponovna dovolitev izvršbe na isti nepremičnini v izvršilnem postopku, v katerem je bila izvršba že ustavljena, ni možna in pomeni kršitev prepovedi sojenja o isti stvari. Ker je tožena stranka z nedovoljeno izvršbo posegla v pravico do stanovanja tožeče stranke, je bila tožeči stranki kršena nedotakljivost stanovanja. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožena stranka postopek zavlačuje že 21 let. Predlagata, naj sodišče naloži toženi stranki predložitev dokazil o poplačilu kredita in ugotovi, da toženi stranki ni uspelo izkazati pogojev, ki bi omogočali nadaljevanje izvršbe.

3. Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila vložena po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe. Po določilu prvega odstavka 59. člena ZIZ lahko začne dolžnik pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v 30-tih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankami sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Cerknici 12. 7. 2012 v izvršilni zadevi In 14/2012 izdalo sklep o izvršbi1. Ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi je zavrnilo2 s sklepom z 28. 7. 2014. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ip 3689/2014 s 26. 11. 2014 zavrnilo pritožbi dolžnikov zoper sklep In 14/2012 z 28. 7. 2014 in prvostopenjski sklep o zavrnitvi ugovorov potrdilo. S tem je postal sklep o ugovoru pravnomočen.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta tožnika vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe. Štelo je, da je rok iztekel 30 dni po seji senata pritožbenega sodišča, ki je bila 26. 11. 2014. Tako sklepanje prvostopenjskega sodišča sicer ni pravilno, saj bi moralo šteti začetek 30 dnevnega roka od dneva, ko je bila tožnikoma odločba vročena. Da bi lahko tožnika izvršila svojo pravico do vložitve tožbe, sta morali biti z odločitvijo pritožbenega sodišča seznanjena. Z njo pa sta se seznanila najkasneje z vročitvijo sklepa II Ips 3689/2014. 8. Iz razlogov izpodbijane odločitve ne izhaja, kdaj sta tožnika prejela sklep višjega sodišča II Ips 3689/2014 s 26. 11. 2014, vendar pritožnika sama v pritožbah navajata (zadnji odstavek pritožbe tožnika na list. št. 239 in predzadnji odstavek pritožbe tožnice na list. št. 251), da sta prejela sklep 24. 12. 2014. Ker je bila tožba v obravnavanem postopku vložena 18. 3. 2015, (rok za pritožbo je potekel 24. 1. 2015) ni bila vložena v zakonsko določenem roku, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko jo je zavrglo.

9. Tožnika se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na sklep Okrajnega sodišča v Cerknici In 14/2012 s 13. 2. 2015, s katerimi je sodišče zavrglo ugovor druge tožnice, ki ga je obravnavalo kot ugovor po izteku roka3. 30-dnevni rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe tako ni pričel teči (šele) z vročitvijo sklepa s 13. 2. 2015, s katerim je sodišče zavrglo ugovor dolžnice, ampak z vročitvijo pritožbenega sklepa s 26. 11. 2014, za katerega sta pritožnika sama v pritožbi navedla, da sta ga prejela 24. 12. 2014. 10. Ostale pritožbene navedbe so take narave, da ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve in pritožbene sodišče nanje ne odgovarja, se je pa pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi očitki seznanilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Uveljavljane kršitve tako niso podane, prav tako niso podane kršitve določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Podane niso niti v pritožbi zatrjevane kršitve Ustave RS4. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

1 Sklep o izvršbi je izdalo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sporazuma strank o zavarovanju upnikove denarne terjatve za zastavno pravico na nepremičnini I 51/92 s 13. 5. 1992 ter pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici In 23/97 z 8. 5. 1997, zaradi izterjave upnikove denarne terjatve (glavnice v znesku 39.155,47 EUR z zamudnimi obrestmi, izvršilnih stroškov v znesku 221,41 EUR in izvršilnih stroškov postopka), list. št. B1. 2 Zoper dolžnika je že (prej) tekel izvršilni postopek, ki se je vodil pod opr. št. In 23/97 neodvisno od obravnavanega izvršilnega postopka in je bil pravnomočno ustavljen, ker dolžnikovih nepremičnin ni bilo mogoče prodati na drugi javni dražbi, tretje pa upnik ni predlagal. Na podlagi novega predloga je pričel teči nov izvršilni postopek pod opr. št. In 14/2012 kot samostojen in od prvotnega izvršilnega postopka neodvisen postopek. Izvršilno sodišče pa je v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi ugovorov z 28. 7. 2014 dolžnikoma pojasnilo, da lahko upnik v takem primeru kadarkoli vloži nov predlog, dokler ni njegova terjatev iz izvršilnega naslova poplačana. Da bi bila upnikova terjatev iz izvršilnega naslova poplačana, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo. 3 Sodišče ugovora ni obravnavalo kot ugovor tretjega, ampak je vlogo obravnavalo po vsebini in ugotovilo, da je dolžnica v novem ugovoru po izteku roka v pretežni meri uveljavljala dejstva, ki jih je neuspešno uveljavljala že v prej vloženih pravnih sredstvih in ugovor zavrglo. 4 Tožnika skozi celoten postopek zatrjujeta, da se je ponovno odločalo o že pravnomočno odločeni stvari, saj zmotno menita, da zaradi ustavitve postopka, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Cerknici z opr. št. In 23/97, tožena stranka ne bi smela sprožiti novega izvršilnega postopka. Kot je bilo tožnikoma že večkrat pojasnjeno (v sklepu Okrajnega sodišča v Cerknici z 28. 7. 2014 in Višjega sodišča v Ljubljani s 26. 11. 2014) ustavitev izvršbe nad dolžnikoma solastno nepremičnino in vložitev novega predloga za izvršbo ni v nasprotju z določbami prvega odstavka 34. člena ZIZ in lahko upnik to stori brez vsakršnih omejitev. Da bi bila terjatev upnika poplačana, pa dolžnika niti v postopku In 23/97 nista izkazala. Ker ni bilo ugotovljeno, da je izvršba nedopustna, s pritožbenimi navedbami o nedovoljenosti izvršbe tudi ni mogoče utemeljiti zatrjevane kršitve nedotakljivosti stanovanja. Prav tako ni izkazano, ko bi bile pritožnikoma kršena pravica do enakosti pred zakonom, varstvo njune osebnosti in dostojanstva, enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva.