Jedro

Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. 49 z dne 1. 7. 2007 do oktobra 2010. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2011 ni podpisal, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izplačevala plačo določeno v pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 7. 2011, ker je bil tožnik s pogodbo seznanjen in je ni izpodbijal. Delavec se mora s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi izrecno strinjati. Nova pogodba o zaposlitvi velja, če na to pristane tudi druga stranka (3. točka 47. člena ZDR). Tožnik pa se z novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je predložila v podpis tožena stranka ni strinjal, zato pogodbe tudi ni podpisal. Zato mu je tožena stranka neutemeljeno izplačevala nižjo plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 7. 2011 in je utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku plačo za obdobje od oktober 2010 do januar 2011 ter obdobje julij 2011 do februar 2013 v bruto zneskih navedenih v I/a točki izreka sodbe ter odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od datumov, navedenih v 1.a točki izreka sodbe do plačila. V presežku, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati plačo za obdobje februar 2011 do vključno mesec junij 2011 je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 1.350,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov navedenih v II. točki izreka, v presežku za plačilo 250,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II/b točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti tožniku stroške postopka v višini 1.324,52 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I/a, II/a in III. točko sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer se očitana bistvena kršitev določb postopka nanaša na prvi odstavek in na 14. ter 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da tožnik s tožbo vtožuje upravičenje do neizplačanih razlik med plačo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2007, po kateri tožniku kot direktorju pripada mesečno 1.500,00 EUR bruto (pavšal) in mesečni stroški telefoniranja v znesku 50,00 EUR, in sicer za obdobje od vključno oktober 2010 do februar 2012. Tožnik je dne 15. 7. 2011 sklenil z lastnikom družbe A.A. pogodbo o prodaji poslovnega deleža, s tem pa je izgubil korporacijske in premoženjske pravice v tej družbi. Zaradi specifične licence, potrebne za fizično varovanje in za delo z invalidi, kar je osnovna dejavnost tožene stranke, pa je ohranil zaposlitev, vendar ne kot dotedanji direktor, temveč kot odgovorna oseba za fizično varovanje in za delo z invalidi, vse po novi pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 18. 7. 2011, na podlagi katere je tožniku pripadala nižja plača v znesku 800,00 EUR, katero je tudi dobil izplačano. Tožnik pogodbe št. ... ni podpisal, vendar je bil tožnik s to pogodbo seznanjen in ji ni nasprotoval. Slednje je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je tožnik vložil predmetno tožbo pred iztekom zastaralnega roka. V odgovoru na tožbo je tožena stranka trdila, da tožnik od 1. 8. 2010 sploh ni prihajal na delo, tudi ni ničesar poročal o morebitnem opravljenem delu. Tožena stranka je plačo po pogodbi št.... izplačevala zgolj zaradi potrebe po delavcu z licenco za fizično varovanje in za delo z invalidi, ne pa za opravljeno delo. V skladu s 44. členom ZDR je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, v skladu z določbami zakona. Interpretacija zakona in aktualna sodna praksa jasno določata, da s tem ni mišljena pripravljenost za delo ali upravičenje do dela, temveč je dejansko opravljano delo edini pogoj za upravičenje do plačila, tega dela oziroma rezultatov pa tožnik sploh ni prikazoval. Sodišče je nekritično verjelo tožniku, pri tem pa ni ugotavljalo, kaj je tožnik sploh delal oziroma kaj je naredil in na kakšen način je opravljeno delo predstavil delodajalcu. Sodišče tudi ni preverjalo, ali je tožnik v kritičnem času sploh bil prisoten v družbi in ali je toženi stranki poročal o delu. Dokazno breme je bilo na tožniku. Sodišče se je spustilo v oceno dokazov preden jih je sploh izvedlo in zgolj na podlagi logične in izkustvene ocene zavrnilo dokaz, ki bi utegnil biti ugoden za toženo stranko. Po končanem sojenju je tožena stranka v kadrovski evidenci ugotovila, da je pogodba št. ... z dne 1. 7. 2010, ki jo je tožnik predložil k tožbi, v kadrovskem arhivu v fizični obliki, sploh ne nahaja. Na podlagi ugotovitev računalniškega strokovnjaka z dne 29. 8. 2016 je bilo ugotovljeno, da je dne 18. 8. 2010 prišlo do vdora v računalniški sistem in da je bila takrat predrugačena vsebina listine. Glede na navedeno je tožena stranka predlagala naslovnemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je 1. 7. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi št. ... za delovno mesto "direktor" in da ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je delodajalec ponudil v podpis dne 18. 7. 2011. Ne držijo trditve tožene stranke, da tožnik dela ni opravljal, saj je občasno delo opravljal na samem sedežu tožene stranke, sicer pa je tožnik imel dogovor s toženo stranko, da bo delo opravljal na domu. Tožnik je pojasnil, katera dela in naloge je opravljal v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2007, s katerimi poslovnimi partnerji je komuniciral in kaj je bila vsebina del in nalog, ki jih je opravljal (varoval je določene objekte, hodil na teren, kontaktiral s poslovnimi partnerji, odpravljal nepravilnosti in napake itd.). Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič B.B. in C.C. za dokazovanje trditev, da tožnik ni bil prisoten na sedežu tožene stranke in dela ni opravljal, kar pa je bilo povsem nepotrebno, saj je tožnik delo opravljal doma. Tožnik pa zavrača tudi vse očitke v smeri storitve kaznivega dejanja "vdor v računalniški sistem in predrugačenje listin". Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar pa pavšalne, povsem nesubstancirane navedbe v odgovoru na tožbo, na katere se sklicuje pritožba, ne predstavljajo odločilnih dejstev v sporu zaradi neplačila pogodbeno dogovorjene plače. Okoliščina, da je tožena stranka potrebovala tožnika izključno zaradi licence za fizično varovanje in za delo z invalidi, ki jo je imel tožnik in da tožnik dejansko dela ni opravljal, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi se tožena stranka uspešno razbremenila odgovornosti plačila plače po pogodbi o zaposlitvi. Delodajalca pogodba o zaposlitvi in predvsem določba o plači obvezuje in v kolikor delavec dejansko dela ne bi opravil, lahko delodajalec zoper delavca ustrezno ukrepa na podlagi določb 31. člena do 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), ki je veljal v spornem obdobju. Ne more se uspešno sklicevati, da ni dolžan delavcu izplačati plačo za čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker bodisi delavec ni opravljal dela oziroma ga je opravljal pomanjkljivo. ZDR v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Plača se določi v pogodbi o zaposlitvi ter izplača v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenih zneskih in rokih, v denarju, na dogovorjenem kraju in na dogovorjen način. V pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2007 sta se stranki dogovorili, da skleneta delovno razmerje za delovno mesto direktor, da bo delo opravljal v interesu podjetja na domu, da je delovno mesto razvrščeno v VII. tarifni razred in da osnovna plača znaša 1.500,00 EUR bruto pavšal. Tožniku so bili priznani tudi stroški telefonije v višini 50,00 EUR neto. Tožena stranka je tožniku 18. 7. 2011 ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto odgovorna oseba za fizično varovanje in odgovorna oseba za delo z invalidi, s katero je določila tožniku plačo v znesku 800,00 EUR bruto pavšal, ki pa je tožnik ni podpisal. 7. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2007 do oktobra 2010. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 7. 2011 ni podpisal, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izplačevala plačo določeno v pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 18. 7. 2011, ker je bil tožnik s pogodbo seznanjen in je ni izpodbijal. Delavec se mora s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi izrecno strinjati. Nova pogodba o zaposlitvi velja, če na to pristane tudi druga stranka (3. točka 47. člena ZDR). Tožnik pa se z novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je predložila v podpis tožena stranka ni strinjal, zato pogodbe tudi ni podpisal, kar je izpovedal, zaslišan kot stranka. Da nove pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2011 tožnik ni podpisal je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Zato mu je tožena stranka neutemeljeno izplačevala nižjo plačo po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 18. 7. 2011. 8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik ni upravičen do plače dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2007, ker tožnik od 1. 8. 2010 sploh ni prihajal na delo in tudi ni ničesar poročal o morebitnem opravljenem delu, ter da mu je tožena stranka plačo po pogodbi št. ... z dne 18. 7. 2011 izplačevala zgolj zaradi potrebe po delavcu z licenco za fizično varovanje in za delo z invalidi, katero pa je imel le tožnik. V kolikor je tožena stranka za opravljanje dejavnosti potrebovala delavca z ustrezno licenco, in je iz tega razloga s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi, je bila dolžna to pogodbo o zaposlitvi tudi spoštovati, saj jo je obvezovala. Glede na določbo pogodbe o zaposlitvi, da delavec opravlja delo doma, tožniku tudi ni mogoče očitati, da ni prihajal na delo na sedež firme. ZDR v 31. členu določa, da stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, med drugim, tudi kraj opravljanja dela in v pogodbi št. ... z dne 1. 7. 2007 sta se stranki dogovorili, da bo tožnik opravljal delo doma.

9. Pritožbena trditev tožene stranke, da bi moral tožnik dokazati, katero delo je v spornem času opravljal in dokazati, da je toženo stranko seznanjal z opravljanim delom tako, da ji je izročil poročilo o delu, je neutemeljena. V kolikor tožena stranka od tožnika ni zahtevala in mu dala posebnih navodil, katere evidence ji je dolžan predložiti in katere evidence je dolžan voditi, tega ni mogoče očitati tožniku, ko uveljavlja plačilo po pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnik kršil delovne obveznosti in ni izvajal delovnih obveznosti, tako kot jih je delodajalec pričakoval, je imela tožena stranka vse možnosti, da bi zoper tožnika ustrezno ukrepala, bodisi z disciplinskim ukrepom ali odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato se sedaj ne more uspešno sklicevati, da ni bila dolžna tožniku v celoti plačati plače, ker dela ni opravljal. 10. Pritožbena trditev, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2011 predrugačil v točki 3, in sicer s pripisom točke 7 (delo bo opravljal v interesu podjetja na domu), ker pogodba št. ..., ki jo tožena stranka hrani v kadrovskem arhivu v fizični obliki, te določbe ne vsebuje, pa je pritožbena novota. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 7. 2010 predložil skupaj s tožbo dne 22. 10. 2015 in je torej tožena stranka imela možnost že ob vložitvi odgovora na tožbo izpodbijati, da predložena pogodba ne ustreza kopiji, ki so jo hranili v kadrovskem arhivu.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev niso odločilne (360. člen ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.