Jedro

Tožena stranka je pri izračunu dohodka pravilno upoštevala tudi dohodek prosilčinega moža, saj je nesporno, da je zakonska zveza v času izdaje izpodbijane odločbe obstajala. Prošnjo za dodelitev BPP sta podpisala oba, v njej pa tudi nikjer ni navedeno (opombe), da sta prosilka in njen mož v postopku razveze zakonske zveze.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 19. 6. 2013 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu zastopanja na prvi stopnji v pravdni zadevi opr. št. IP 161/2013, ki se vodi na Okrožnem sodišču v Novi Gorici. S pregledom listin, ki jih je tožeča stranka priložila prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bilo ugotovljeno, da sta v družini dva člana (tožeča stranka in njen zakonec A.A.). Zato je v skladu s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s smiselno uporabo 20. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) upoštevala povprečne mesečne dohodke in prejemke prosilke in njenega moža v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje. Tako je bilo ugotovljeno, da znaša povprečni mesečni dohodek na člana družine 549,40 EUR, kar presega višino dvakratnika minimalnega dohodka, ki je v trenutku vložitve prošnje znašal 523,12 EUR. Ker torej dohodek tožeče stranke oziroma družine presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena ZBPP, zato je bilo treba njeno vlogo zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni ravnala skladno z določbami ZBPP, saj je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila zgolj zato, ker mesečni prihodki domnevne družine presegajo z zakonom določeno mejo za pičlih 26,28 EUR na mesec. Ta minimalna razlika ji namreč ne omogoča, da bi lahko plačala odvetnika oziroma stroške postopka. Poleg tega opozarja, da je tožena stranka ni pozvala, da se opredeli do dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločbo oziroma, da se izjasni v zvezi z dokazi, ki jih je izvedla tožena stranka. Posledica tega je napačna ugotovitev dejanskega stanja, saj sta z A.A. razvezana in tako nimata več skupne življenjske skupnosti. Zato bi tožena stranka morala upoštevati le njene prihodke, ki pa so 455,28 EUR mesečno. V zvezi z razvezo z A.A. še navaja, da sta dne 7. 3 2013 sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, sam ločitveni postopek pa je še v teku. Zato ponovno poudarja, da je tožena stranka ravnala napak, ko je prihodke A.A. štela med družinske prihodke. Navaja še, da je A.A. bolan, kar znatno poveča njegove stroške preživljanja. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ji odobri brezplačno pravno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe ter dodaja, da je tožeča stranka ob vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, izpolnila obrazec kateremu je dodala potrdili ZPIZ o pokojninskih prejemkih zase in moža in ni navajala nikakršnih drugih okoliščin. Tako je npr. rubrika „opombe“ ostala prazna, zato ni nobenih razlogov, da bi tožečo stranko pozivala na izjasnitev okoliščin, ki bi pojasnjevale njen težek socialni položaj. V času izdaje izpodbijane odločbe tudi ni bilo nobenih razlogov, da moža tožeče stranke ne bi štela za družinskega člana. Tožeča stranka je namreč v prošnji izpolnila obrazec o premoženjskih in dohodkovnih podatkih zanj ter priložila potrdila banke, potrdila SPIZ in potrdilo upravne enote iz gospodinjske evidence, iz katerega izhaja, da je zakonec naveden kot član istega gospodinjstva. Tudi iz izpisa P vpisnika pravdne zadeve za katero tožeča stranka vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izhaja, da bi bil zakonec nasprotna stranka v navedenem postopku. Zato je bil pravilno in zakonito zakonec upoštevan kot družinski član tožeče stranke.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, predvsem prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 19. 6. 2013 nesporno izhaja, da sta jo podpisala tako tožeča stranka, kot njen mož A.A. kot polnoletni družinski član. Poleg tega je k prošnji priložen izpolnjen obrazec „podatki o družinskem članu“. Iz navedenih listin izhaja, da je tožeča stranka v času vložitve prošnje in kasneje izdaje izpodbijane odločbe, živela z možem v zakonski zvezi. Tudi podatki o prihodkih družine, kot so bili pravilno ugotovljeni in presegajo dvakratnik minimalnega dohodka, ki je v trenutku vložitve prošnje znašal 523,12 EUR (8. člen ZSVarPre v zvezi s 152. členom Zakona o uravnoteženju javnih financ – ZUJF). Tožeča stranka ob izpolnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in podatkov o družinskem članu namreč ni nikjer opozorila na postopek razveze zakonske zveze oziroma na bolezen moža. Tako sta področji „opombe“ v obrazcu prošnja, kot v obrazcu s podatki o družinskem članu ostali neizpolnjeni. Zato je, tudi po mnenju sodišča ugovor tožeče stranke, da ji je bil kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ji ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, neupravičen.

Ne glede na povedano pa so tudi sicer ugovori tožeče stranke neupoštevni, saj sama navaja da je dne 7. 3. 2013 z možem A.A. sklenila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, da pa je razvezni postopek, v času vložitve tožbe v tem upravnem sporu, še v teku. Iz navedenega torej sledi, da je v času izdaje izpodbijane odločbe dne 29. 7. 2013 zakonska zveza med tožečo stranko in A.A., dejansko obstajala.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.