Jedro

Za delo tožnika, ki presega učno obveznost v zakonsko določenih mejah, se je količnik za obračun plače določil na podlagi 1. odst. 12. čl. ZPDJVZ, tako da so se učne ure vrednotile enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom, le da brez dodatkov za delovno dobo, mentorstvo in fizične obremenitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odločba tožene stranke za določitev strukture količnika za plačo tožeče stranke od 1. 10. 2004 dalje z dne 22. 11. 2004 razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati razliko v plači 101,58 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 dalje do plačila, znesek 101,57 EUR bruto od tega zneska obračunati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2004 dalje do plačila in znesek 101,58 EUR bruto od tega zneska obračunati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.428,50 EUR in stranskemu intervenientu 1.140,15 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do odločilnega vprašanja, ali so učne ure v okviru povečanega obsega dela vrednotene enako kot učne ure v okviru polnega delovnega časa ali ne. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 5. in 7. člena ZPP. Zagrešilo je tudi kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. in 3. odstavkom 254. člena ZPP, saj kljub izrecnemu predlogu tožnika, tožniku na glavni obravnavi dne 16. 9. 2010 ni dovolilo, da izvedenko povpraša po pomembnih oziroma odločilnih vprašanjih, katerih razjasnitev bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V nadaljevanju izpostavlja vprašanja, katera mu sodišče ni dopustilo postaviti. Izvedenec mora v skladu z 2. odstavkom 253. člena ZPP vselej obrazložiti svoje mnenje, ki pa ni bilo v celoti pojasnjeno. Prav tako je izvedensko mnenje M.B. nejasno, nepopolno in pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju. Izvedensko mnenje je nepopolno, saj v ničemer ne pojasni pravnih virov, na katerih temeljijo nezakonita navodila Ministrstva za šolstvo in šport, kar predstavlja kršitev 254. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožniku, da se še pred izdelavo izvedenskega mnenja oziroma pred imenovanjem izvedenke M.B. izločijo iz spisa nezakonita navodila Ministrstva za promet in šport in vsi izračuni tožene stranke, ki temeljijo na teh nezakonitih navodilih. Predlaga, da se v tej zadevi angažira poseben institut ali izvedenec finančne stroke, ki bo naredil mnenje zgolj na podlagi tedaj veljavnih zakonov in predpisov. Pritožba očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, kjer je sodišče zmotno sledilo izpovedi V.K. in izvedenskemu mnenju M.B., saj izvedenki nista v ničemer preverjali pravnih virov nezakonite formule. Prav tako ni pojasnjen pravni vir, da lahko dodatno učno obveznost štejemo kot dodatek, kar je v nasprotju s 1. odstavkom 12. člena ZPDJVZ, niti pravni vir za faktor 1,5. Sodba vsebuje tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodba temelji na izvedenskem mnenju ga. M.B. in izpovedi ga. V.K., kateri diametralno nasprotno opredeljujeta pojem pedagoška in učna ura. Prav tako je izvedensko mnenje M.B. in posledično sodba sama sebi v nasprotju, saj je izvedenka v mnenju zapisala, da je tožnik opravil 201,753 ur mesečno in ne 174 ur mesečno, kot to navaja sodišče v sodbi, zato gre v tem primeru za bistveno kršitev pravdnega postopka. Povečan obseg dela oziroma učne ure v okviru dodatne učne obveznosti ne sodijo v 174 delovnih ur, ampak jih presegajo, zato je zmotna interpretacija 12. člena ZPDJVZ. V nadaljevanju navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje začeti s postopkom ustavne presoje 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ v zvezi z 2. členom Ustave RS, vendar sodišče ni pojasnilo, zakaj ne vidi potrebe za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da dodatna učna obveznost spada še vedno v okvir polnega delovnega časa 174 ur mesečno oziroma 40 ur tedensko. Edino pravilno je, da povečan obseg dela ne more spadati v okvir 174 ur mesečno oziroma 40 ur tedensko, ampak te dodatne učne ure presegajo 174 urni delovnik, kot je to z izračunom pravilno dokazala tudi M.B. in v svoje mnenje zapisala ga. V.K. Napačna je tudi ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s faktorjem za priprave, ki za srednjo šolo znaša 1,5. Le-ta v zakonodaji ni nikjer predviden. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do v tožbi zapisanih kršitev IV. člena pogodbe o zaposlitvi ter 16. in 19. člena KPDVI, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka v nadaljnjih obsežnih pritožbenih navedbah ponovno izpostavlja svoja dosedanja stališča v zvezi z obračunom plače iz naslova povečanega obsega dela oz. v zvezi z obračunom količnika, ki naj bi bil nezakonit. Ponovno izpostavlja, da se učne ure, ob pravilnem tolmačenju 12. člena ZPDJVZ lahko vrednotijo enako, kot se vrednotijo ostale učne ure, ki so opravljene med polnim delovnim časom. Če se torej ostale redne učne ure vrednotijo tudi ob upoštevanju dodatka za delovno dobo, dodatka za psihofizične obremenitve, bi se tako morale vrednotiti tudi vse tiste učne ure, ki jih učitelj opravi kot dodatno tedensko obveznost, kot je pravilno ugotovila tudi izvedenka ga. M.A.. Pravno podlago za pravilen izračun količnika predstavljata tudi 77. člen in 79. člen Kolektivne pogodbe za dejavnosti vzgojnoizobraževalnih zavodov. Če bi obveljalo zmotno stališče sodišča prve stopnje, bi moral delavec delo v povečanem obsegu opraviti po vrednosti učne ure, ki ni enakovredna uram, opravljenim v obsegu do z zakonom določene zgornje meje ur neposrednega vzgojno-izobraževalnega dela v okviru polnega delovnega časa. To je po stališču tožeče stranke v nasprotju z 12. členom ZPDJVZ, ki določa, da se ure v povečanem obsegu vrednotijo enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom. Dodatna učna obveznost se ne more računati na osnovno plačo tudi ob upoštevanju in pravilnem tolmačenju 4. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Prav tako dodatna učna obveznost ni nikjer v zakonodaji opredeljena kot dodatek, ki bi se računal na osnovno plačo. Če bi se pravilno upošteval 12. člen ZPDJVZ, bi se morale dodatne učne ure obračunati z dodatki (za delovno dobo, mentorstvo, psihofizične obremenitve, ki so v zakonodaji opredeljeni za višjo šolo) in ne brez dodatkov, kot je izračunala izvedenka. Pred 1. 10. 2004 so se dodatne učne ure tako tudi obračunavale s temi tremi dodatki, kar je edino pravilno glede na upoštevanje obstoječe zakonodaje. Pritožba še navaja, da ni znano, na kateri pravni podlagi je določen faktor 1,5 za priprave za srednjo šolo, zato se ne bi smel uporabljati. Sodišče je tudi zmotno priznalo stroške stranskemu intervenientu v višini 1.140,15 EUR, saj njegova udeležba ni bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Predlaga, da se stranskemu intervenientu ne priznajo stroški. Priglaša še pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da je sodišče pravdnima strankama dalo možnost, da v določenem roku dajo pripombe na podano izvedensko mnenje. Tožeča stranka pripomb in dodatnih vprašanj na izvedensko mnenje v določenem roku ni podala, zato se neutemeljeni očitki, da sodišče tožeči stranki ni dopustilo podajati pripomb in dodatnih vprašanj. Izvedenka je tudi jasno navedla pravne vire v obširni obrazložitvi in v odgovorih na vprašanja tožeče stranke, na naroku za glavno obravnavo dne 16. 9. 2010 pa je večkrat odgovorila na zastavljena vprašanja vedno z enakimi argumenti in s podkrepljeno enako pravno podlago. V postopku je bilo tudi jasno pojasnjeno, kaj pomeni v skladu z zakonodajo učna ura in pedagoška ura, kar je sicer irelevantno v konkretnem postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navaja, da je sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, v postopku pa niso bile storjene nobene kršitve določb postopka, zaradi katerih bi bila pritožba utemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. V obrazložitvi tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, s čimer pritožba očita absolutno bistveno kršitev 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožba utemeljuje navedeno absolutno bistveno kršitev, v bistvu uveljavlja druge pritožbene razloge, saj v prvi vrsti izraža nestrinjanje z ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, vendar neutemeljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku glede na pravnomočno odločitev v II./1. in II./2. točki izreka sodbe opr. št. Pd 95/2007 odločalo le še o delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev odločbe za določitev strukture količnika za plače od 1. 10. 2004 dalje z dne 22. 4. 2004 in posledično plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2004 s stroškovno posledico. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo napotila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in na obravnavi kot pričo zaslišalo V.K. v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem v zadevi opr. št. Pd 163/2005 in je dopolnilo dokazni postopek s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke M.B., katero je v postopku tudi zaslišalo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je ugotovilo vsa odločilna dejstva, je sprejelo tudi materialno pravilno odločitev, da je tožbeni zahtevek tožnika tudi v tem delu neutemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja naslednje: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 1998 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2001 za nedoločen čas. Z aneksom je bilo dogovorjeno, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za delovno mesto učitelja ekonomskih predmetov za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden od 1. 9. 1998 dalje ter da bo delavec poleg teh nalog predaval še predmet blago in storitve ter predmet organizacija in logično poslovanje na Višji strokovni šoli, v okviru programa Komercialist v obsegu 9 ur na teden od 1. 9. 2001 dalje. Tožnik je na srednji šoli kot učitelj ekonomskih predmetov opravil 11,94 ur in kot predavatelj na Višji strokovni šoli 9 ur. S strukturo količnika za določitev plače je bil od 1. 10. 2004 dalje določen skupni koeficient za plačo 6,9947 (priloga A/5), do tedaj pa se je plača obračunavala po skupnem količniku 7,5317 (priloga A/4), kar pomeni, da je bil po strukturi količnika za določitev plače, ki jo tožnik izpodbija v tem sporu in uveljavlja prikrajšanje pri plači, za 0,5149 manjši. Do znižanja skupnega količnika je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prišlo, ko je zaradi uvedbe programa ŠKIS obračunavanje plač prešlo na Ministrstvo za šolstvo in šport in sicer na en sektor za vse delavce, ki so delali na srednjih in višjih šolah. Do tedaj se je, kot izhaja predvsem iz pojasnil izvedenke M.B., vse do vključno septembra 2004, sredstva nakazovalo s strani dveh ministrstev, ločeno za srednjo in visoko šolo, zato je prihajalo do napak.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji pravilnosti strukture količnika za določitev plače, ki je veljal od 1. 10. 2004 dalje, in pri ugotavljanju, ali je tožnik pri plači prikrajšan, oprlo na pravilno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/1996, s spremembami, v nadaljevanju: ZOFVI) in Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (Ur. l. RS, št. 16/1992, s spremembami, v nadaljevanju: ZPDJVZ). V skladu s 119. členom ZOFVI, ki ureja obseg vzgojno izobraževalnega dela, obsega delovna obveznost učitelja pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oz. študenti višjih šol (v nadaljnjem besedilu: učna obveznosti), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Po določbi 121. člena ZOFVI, ki določa delovno in učno obveznost, je v okviru z zakonom in s kolektivno pogodbo določenega tedenskega polnega delovnega časa različno določena tedenska učna obveznost za učitelje, predavatelje in strokovne delavce, pri čemer je določena tedenska učna obveznost za učitelje splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov največ 20 ur, za predavatelje višje strokovne šole pa največ 16 ur (1. in 4. alinea 121. člena ZOFVI). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pa sta v obravnavanem individualnem delovnem sporu zlasti pomembni določbi 124. člena ZOFVI ter 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ, ki urejata t.i. povečan obseg dela oz. dodatno tedensko učno obveznost in plačilo dela, ki se opravlja v povečanem obsegu. Po določbi 124. člena ZOFVI lahko v primeru, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, ravnatelj učitelju določi dodatno tedensko učno obveznost za toliko ur, kot je določeno za posamezni predmet v oddelku, vendar ne več kot za pet ur, oziroma določi zmanjšanje tedenske učne obveznosti, vendar ne več kot za tri ure. Po določbi 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ se učne ure, ki jih učitelj opravi v obsegu do z zakonom določene zgornje meje ur neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela v okviru polnega delovnega časa, vrednotijo kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, zaslišanja V.K. ter izvedenskega mnenja sodne izvedenke M.B. pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je po ugotovitvah sodne izvedenke obračun plač po strukturi količnika za določitev plače od 1. 10. 2004 dalje pravilen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, za katerega je ugotovilo, da je izčrpno in strokovno utemeljeno ter podkrepljeno z jasno in logično razlago, ki jo je izvedenka podala tako v pisnem kot ustnem izvedenskem mnenju. Prepričljivost izvedenskega mnenja utrjuje tudi skladna izpoved priče V.K. glede vprašanja vrednotenja povečanega obsega dela učiteljev, katera je bila v postopku zaslišana v zvezi s podajo izvedenskega mnenja v zadevi pod opr. št. Pd 163/2005, ki se je nanašalo na isto pravno vprašanje kot v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenskemu mnenju izvedenke M.B. ni mogoče očitati pomanjkljivosti, katere v pritožbi očita tožnik. V zvezi s podanimi pripombami na izvedensko mnenje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem izvedenke, kjer sta imeli obe stranki možnost podati pripombe in vprašanja na podano pisno izvedensko mnenje. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožniku na glavni obravnavi dne 16. 9. 2010, kjer je sodna izvedenka podala ustno izvedensko mnenje, neupravičeno ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj, katerih razjasnitev bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP. Stranke imajo v skladu z določbo 2. odstavka 289. člena ZPP pravico postavljati vprašanja izvedencu, predsednik senata pa lahko v skladu s 3. odstavkom istega člena določeno vprašanje prepove ali prepove odgovor na določeno vprašanje, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 9. 2010 izhaja, da je sodišče prve stopnje po pregledu tožnikovih vprašanj odločilo, da nadaljnjih vprašanj od vprašanja 6 ne bo dovolilo, ker je bilo na vprašanja že odgovorjeno tekom postopka in ker se določena vprašanja na zadevo ne nanašajo. Pri tej odločitvi je torej ravnalo v skladu s citirano določbo 3. odstavka 289. člena ZPP. Ker pa tožnik ni izkoristil možnosti po 4. odstavku 289. člena ZPP, da se na zahtevo stranke zapišeta v zapisnik vprašanje, ki je bilo prepovedano in vprašanje, na katero je bil prepovedan odgovor, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ali je bila takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s pooblastilom, kot ga daje ZPP. Pritožbeno sodišče namreč po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodna izvedenka odgovorila na vsa relevantna vprašanja izčrpno in jasno, pri čemer je izvid in mnenje tudi prepričljivo pojasnila in obrazložila. Pritožbeno sodišče še poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Nestrinjanje tožnika z ugotovitvami izvedenke pa ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca. Kot že navedeno so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje sodne izvedenke M.B. temelji na nezakonitih navodilih Ministrstva za šolstvo in šport, saj je sodna izvedenka pri podaji ustnega izvedenskega mnenja na glavni obravnavi izrecno pojasnila, da je le-ta štela zgolj kot tehnični pripomoček, do česar se je tudi že pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno povzelo izvedensko mnenje, v katerem je sodna izvedenka M.B. ob upoštevanju 119. in 121. člena ZOFVI ter 12. člena ZPDJVZ preverila strukturo količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje, in ugotovila, da je skupni količnik določen pravilno. Pri tem je pravilno izpostavila, da je osnovna plača učitelja določena za poln delovni čas, kar pomeni, da učitelj prejme osnovno plačo za 40 urno tedensko delovno obveznost, v okviru te 40 urne delovne obveznosti, pa je lahko različno število učnih ur. Tožnik je na srednji šoli opravil 11,94 ur in 9 ur na višji šoli, pri čemer je za 15,95 presegel tedenski normativ v skladu s pogodbo o zaposlitvi in aneksom, in sicer pri predmetu matematika. V primeru preseganja tedenske učne obveznosti pa se učne ure vrednotijo kot povečan obseg učnih ur, pri čemer dodatek na te učne ure ni obračunan, ker je za celotno delovno obveznost obračunan že v okviru polnega delovnega časa, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča v skladu s citiranim 1. odstavkom 12. člena ZPDJVZ.

Določbo 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ je mogoče uporabljati in razlagati le v povezavi z ustreznimi določbami drugih predpisov, in sicer z določbami ZDR, ki vsebuje splošne določbe o plačah, splošni delovni obveznosti oziroma polnem delovnem času ter delu preko polnega delovnega časa, z določbami Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94, s spremembami, v nadaljevanju KPDVI), ki urejajo (osnovne) plače in dodatke na osnovno plačo, zlasti pa z določbami ZOFVI, ki kot specialni predpis ureja delovno in učno obveznost (v okviru polnega delovnega delovnega časa) ter pod posebnimi pogoji omogoča povečanje ali zmanjšanje tedenske učne obveznosti učitelja oziroma predavatelja. Po splošnih določbah ZDR je osnovna plača z dodatki in delovno uspešnostjo (126., 127. člen ZDR) določena kot plačilo za delo v polnem delovnem času, delo preko polnega delovnega časa pa se šteje za posebni delovni pogoj in je (praviloma) plačano z dodatkom za nadurno delo na osnovno plačo. Specialna ureditev v ZOFVI in ZPDJVZ pa ureja delo preko z zakonom določene učne obveznosti (v okviru delovne obveznosti – 40 urnega delovnika) v določenem obsegu, ne da bi se takšno delo štelo za nadurno delo, pri čemer se t.i. povečan obseg dela vrednoti na podlagi posebne določbe 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ. Pravilno je stališče, da plačilo za delo v povečanem obsegu dela (ki presega učno obveznost v zakonsko dovoljenih mejah do pet ur oz. ki presega delovno obveznost za polni delovni čas) ni vključeno v osnovno plačo (na katero so vezani tudi dodatki, določeni v KPDVI). Prav iz teh razlogov ni sprejemljivo stališče tožnika, da je bil izračun povečanega obsega dela po sistemu, ki je bil pri toženi stranki v veljavi do 1. 10. 2004 (in po katerem ji je bil določen višji skupni količnik kot je določen s strukturo količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje in je predmet presoje v tem sporu), pravilen in skladen z določbo 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ zato, ker je izhajal iz osnovne plače z dodatki, da pa novi obračun ni pravilen, ker pri vrednotenju učne ure, opravljene preko z zakonom določene učne obveznosti po 121. členu ZOFVI na podlagi 124. člena istega zakona ne upošteva dodatkov. V 1. odstavku 12. člena ZPDJVZ ni podlage za to, da bi se delo, opravljeno kot povečan obseg dela, vrednotilo na način, za katerega se zavzema tožnik, ki zmotno meni, da je pri obračunu količnika treba upoštevati tudi dodatke za delovno dobo, dodatek za mentorstvo in fizične obremenitve, ker se z upoštevanjem teh dodatkov vrednotijo učne ure, ki so opravljene med polnim delovnim časom. Pritožbeno sodišče torej v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje in sodne izvedenke M.B. glede obračunavanja dodatne učne obveznosti oziroma povečanega obsega dela.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti postopek in sprožiti ustavno presojo 1. odstavka 12. člena ZPDJVZ. Po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS 15/94, s spremembami) sodišče prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti takrat, ko pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. To pa pomeni, da v nasprotnem primeru, če sodišče ni takšnega mnenja, postopka ni dolžno prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.

Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov stranskemu intervenientu, saj meni, da le-ta ni upravičen do povračila stroškov, ker njegova udeležba ni bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in šport je v pravdo vstopilo kot stranski intervenient na strani tožene stranke, čemur tožnik v postopku ni oporekal. Pravno podlago za povračilo stroškov stranskemu intervenientu predstavlja 154. člen ZPP, kjer je intervenientova pravica do povračila stroškov odvisna od uspeha stranke v postopku, na čigar strani je priglasil stransko intervencijo. V skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP mora tako stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške. Sodišče prve stopnje je torej stranskemu intervenientu glede na to, da je tožena stranka v postopku v celoti uspela, pravilno priznalo in odmerilo potrebne stroške postopka v skladu s citirano določbo in priloženim stroškovnikom z dne 16. 9. 2010. Povračilo stroškov pa je pravilno naložilo tožniku, ki v sporu ni uspel. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena ter navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krijeta tudi tožena stranka in stranski intervenient, ker njun odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).