Up-383/02 - 6

25. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe KIK, A. A., d. d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe KIK, A. A., zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1019/2001 z dne 21. 2. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 10/2000 z dne 19. 9. 2001, z odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti št. 455-65/98-P/S z dne 18. 11. 1999 in z delno odločbo Upravne enote Kamnik št. 301-1/93 z dne 7. 8. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti, s katero je Ministrstvo kot upravni organ druge stopnje zavrnilo pritožničino pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote Kamnik. Upravna enota Kamnik je kot upravni organ prve stopnje v denacionalizacijskem postopku izdala delno odločbo, s katero je odločila, da pritožnica kot zavezanka za vračilo dela nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskima upravičencema vrne premoženje v obliki navadnih delnic v skupnem znesku 168.413,19 USD.

2.Tako kot v navedenih pravnih sredstvih pritožnica tudi v ustavni pritožbi opozarja na pomanjkanje njene legitimacije v denacionalizacijski zadevi. Meni, da statusa zavezanca v denacionalizacijski zadevi ni mogoče utemeljiti s sporazumom iz leta 1969, ki sta ga sklenila Skupščina Občine Kamnik in Podjetje "Kamnik", kot pravni prednik pritožnice. Ta sporazum naj namreč ne bi predstavljal statusnega povezovanja pravnega prednika pritožnice z likvidiranim podjetjem, tj. s Tovarno kovanega orodja Kamnik. Pritožničino pravno nasledstvo likvidirane pravne osebe naj ne bi bilo izkazano. Meni, da je stališče Ministrstva o pravilni uporabi prvega odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) zmotno. Pritožnica navaja še, da ni bilo nikoli opredeljeno, kaj od podržavljenega premoženja je dejansko obstajalo ob likvidaciji tovarne, temveč se je upoštevalo le stanje ob nacionalizaciji, kar naj bi predstavljalo kršitev ustavnih pravic pritožnice. Kršitev človekovih pravic naj bi pomenilo tudi stališče Upravnega sodišča, po katerem pravno nasledstvo med likvidiranim podjetjem in pravnim prednikom pritožnice ni relevantno. Pritožnica meni, da ji je z izpodbijanimi odločitvami nezakonito naložena obveznost, ki gre izključno državi oziroma v konkretnem primeru Slovenski odškodninski družbi. Zato naj bi izpodbijane odločbe kršile 2. člen, drugi odstavek 14. člena, 33. in 67. člen Ustave.

B.

3.Ustavna pritožnica zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljavljati svojo razlago prava, s katero v upravnem sporu ni uspela. Z večino navedb v ustavni pritožbi namreč oporeka le pravilni uporabi materialnega prava in ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Prav tako se za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na 67. člen Ustave, ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Ustavnopravno varstvo zasebne lastnine kot človekove pravice je namreč zagotovljeno s 33. členom Ustave.

6.Pritožnica sicer zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

7.Dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper odločitev, po kateri mora kot denacionalizacijska zavezanka denacionalizacijskima upravičencema izročiti delnice, samo po sebi še ne pomeni zatrjevanih kršitev. Glede na njene navedbe v ustavni pritožbi bi Ustavno sodišče lahko presojalo, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati, saj so tako upravna organa kot obe sodišči svoje odločitve utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj meni, da bi moralo biti za status denacionalizacijskega zavezanca pomembno statusno pravno nasledstvo.

8.Za kršitev teh pravic bi lahko šlo tudi, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre, tega tudi pritožnica ne zatrjuje. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od upravnih organov in sodišč, pa ustavne pritožbe tudi ne more utemeljiti.

9.Ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti z navedbami, s katerimi pritožnica v ustavni pritožbi upravnim organom in sodiščem očita, da niso ugotovili, koliko podržavljenega premoženja je dejansko obstajalo ob likvidaciji Tovarne kovanega orodja. S temi navedbami namreč izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi. V pravilnost ugotovitve dejanskega stanja se Ustavno sodišče, kot je bilo že prej pojasnjeno, ne more spuščati. Pritožnica pa ne zatrjuje, da upravna organa in sodišči niso odgovorili na njene pritožbene oziroma tožbene ugovore o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja glede obsega podržavljenih sredstev.

10.Ker z izpodbijanimi upravnimi in sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan