Jedro

Očitek o očitnem izmikanju je vezan na predhodno ugotovitev, da je bil obdolženec na glavno obravnavo v redu povabljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. Z.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 18.09.2001 odredilo zoper obd. Z.S. pripor na podlagi določbe 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja do objave sodbe, najdalj pa mesec dni. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 12.10.2001 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik S.V.K. iz K., je dne 17.10.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 4. točki v zvezi s 1. točko 420. člena ZKP ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijani sklep spremeni na ta način, da ga kot nezakonitega odpravi ali ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, kakor tudi oceni, da je nezakonit in protiustaven.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva neutemeljena, saj je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz razlogov po 2. odstavku 307. člena ZKP. V obeh napadenih sklepih so navedeni vsi razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen in v sklepih ni nobenih kršitev kazenskega postopka. Obdolženec pa je bil tudi pravilno vabljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču zavlačevanje postopka v zvezi z reševanjem pritožb zoper sklep o odreditvi pripora. Iz podatkov spisa je razvidno, da je ta sklep bil vročen obdolžencu dne 10.10.2001, ko mu je bila odvzeta prostost, zagovorniku pa dne 28.09.2001. Sodišče prve stopnje je sprejelo zagovornikovo pritožbo dne 01.10.2001, obdolženčevo pa dne 11.10.2001. Pritožbi je istega dne predložilo sodišču druge stopnje, ki je o njiju odločilo dne 12.10.2001. Na podlagi takšnega postopanja ni mogoče sprejeti trditve zahteve za varstvo zakonitosti, da je šlo za zavlačevanje postopka in da sodišče druge stopnje ni spoštovalo 48-urnega roka, odkar je sprejelo pritožbi v reševanje in da je s tem kršilo določbe 1. odstavka 207. člena v zvezi z 2. odstavkom 307. člena ZKP.

Bistvo vseh ostalih izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da obdolženec ni bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, razpisano za dne 26.06.2001 in da zaradi tega ni bilo zakonite podlage za odreditev pripora po določbi 2. odstavka 307. člena ZKP. S tem vložnik zahteve nakazuje, da izpodbijani pravnomočni sklep ob ugotovljenem obdolženčevem ravnanju nepravilno presoja pogoje, ki jih zahteva za odreditev pripora navedena določba. Glede na ugotovljene okoliščine, ki zadevajo število razpisanih narokov za glavno obravnavo, zakonito odrejenih prisilnih privodov, dejstva, da je obdolženec bil navzoč le na naroku dne 24.04.2001, na katerega je bil prisilno priveden, da sodišče glavne obravnave dne 29.05.2001 ni moglo izvesti, ker sta obdolženec in zagovornik zapustila sodišče še pred oklicem zadeve in da je bil o naroku za glavno obravnavo dne 26.06.2001 tudi primerno obveščen, prav tako pa vabljen njegov zagovornik, je presoja napadenega pravnomočnega sklepa, da se obdolženec očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, povsem pravilna. Zaključek o očitnem izmikanju je sicer vezan na predhodno ugotovitev, da je bil obdolženec na glavno obravnavo v redu povabljen. Obdolženec je bil na predhodne glavne obravnave pravilno vabljen, sprejel je tudi telefonsko obvestilo za glavno obravnavo dne 26.06.2001, pri čemer se je odpovedal pisnemu vabilu, izostanka z glavne obravnave pa ni opravičil, prav tako tega ni storil njegov zagovornik. Ta dejstva dajejo zanesljivo podlago za zaključek, da je bil obdolženec v redu vabljen na glavno obravnavo. Zato nasprotna izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljena. Posebej še, ker je obdolženec pravočasno prejel obtožni predlog (dne 31.08.1999) in vsa predhodna vabila ter tudi telefonsko obvestilo. V pripravi svoje obrambe glede na takšno postopanje sodišča ni bil z ničemer omejen.

Določbe ZKP, ki zadevajo ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi, niso bile nepravilno uporabljene. Zato sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obd. Z.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).