Jedro

Tožnica pri toženi stranki ni imela zagotovljene prehrane med delom, ampak si je morala hrano kupovati sama, zato je upravičena do povračila nadomestila stroškov za prehrano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 obračunati bruto znesek 495,83 EUR, obračunati davke in izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila; iz naslova neizrabljenega letnega dopusta obračunati nadomestilo v bruto znesku 205,44 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2012 dalje do plačila; povrniti stroške prevoza na delo in z dela v znesku 220,74 EUR in stroške prehrane v znesku 560,70 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 231,00 EUR in jih nakazati na TRR tožničinega pooblaščenca, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je zahtevek tožnice za izplačilo regresa neutemeljen, saj je tožnica vedela, da je regres že prejela pri prejšnjem delodajalcu. Prav tako je vedela, da je imela možnost nadaljevati delo in izkoristiti dopust pri prejšnjem delodajalcu, vendar je takšno pogodbo odklonila. Tožnica je že ob vložitvi tožbe vedela, da do izplačila regresa ni upravičena. Ker je tožena stranka tožnici zagotovila malico med delom, do nadomestila za prehrano ni upravičena. Res je sicer, da je šlo za enovrstne malice, vendar pa kljub temu trditev, da ji tožena stranka ni zagotovila malice, ni utemeljena. V pritožbi še navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je prezrlo temeljno načelo pri sklepanju dvostranskih pogodb o zaposlitvi, kjer vsaka stranka zahteva svoje pravice in podpiše pogodbo o zaposlitvi. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožena stranka z zahtevkom uspela najmanj do 25 %.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo uveljavlja), ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je vpogledalo vso listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis vložila tožnica (tožena stranka v spis ni vložila nikakršnih listinskih dokazov), zaslišalo tožnico in na podlagi tega ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice v obsegu, kot ga je ta vtoževala v modificiranem tožbenem zahtevku, ki ga je oblikovala v pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2012, v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve tako glede temelja kot tudi višine vsake od terjatev, ki jih je tožnica uveljavljala v tem individualnem delovnem sporu, ustrezno in podrobno obrazložilo. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča temeljijo na dokazni oceni izvedenih dokazov, glede pravilnosti katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, z ozirom na navedeno pa se na obrazložitev sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju le sklicuje. Ob upoštevanju tega v nadaljevanju le odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njene pritožbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnica do izplačila regresa za letni dopust za leto 2011 ni upravičena, ker naj bi tožnica ta regres prejela pri prejšnjemu delodajalcu. Iz spisovnih podatkov in na podlagi izpovedbe tožnice je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica pri svojem prejšnjem delodajalcu prejela le del regresa za letni dopust za leto 2011 (znesek prejetega dela regresa za letni dopust za leto 2011 je znašal 354,17 EUR). Iz tega razloga ji je sodišče prve stopnje povsem pravilno prisodilo še preostali del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 495,83 EUR. Pri ugotavljanju utemeljenosti višine vtoževanega dela regresa za letni dopust (do 7/12) je sodišče prve stopnje upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust v letu 2011 za dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2011), ki je veljala za toženo stranko in ki je v 4. členu določala, da znaša regres za letni dopust za leto 2011 850,00 EUR, pri čemer pripada delavcu ta regres enkrat letno. Z ozirom na trajanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki je tožnica pridobila pravico do izrabe letnega dopusta za leto 2011 dne 1. 1. 2012 (161. člen ZDR), s tem pa je pridobila tudi pravico do regresa za letni dopust za leto 2011 (131. člen ZDR). Iz tega razloga ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska dela regresa za letni dopust od 1. 1. 2012 dalje do plačila (glede na pripadajoči bruto znesek dela regresa za letni dopust v višini 495,83 EUR).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnica ni upravičena do povračila nadomestila stroškov za prehrano, ker naj bi imela pri toženi stranki prehrano zagotovljeno. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da si je morala hrano pri toženi stranki kupovati sama, tožena stranka pa v zvezi z navedenem dejstvom ni vložila v spis nikakršnih dokazov. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnici v spornem obdobju ni zagotovila prehrane, zaradi česar ji je utemeljeno prisodilo vtoževani znesek (ki ga tožena stranka po višini ni prerekala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi). Glede na to, da tožena stranka v pritožbi povsem pavšalno in neobrazloženo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na vtoževane stroške prevoza na delo in z dela oziroma na vtoževano nadomestilo za neizrabljen letni dopust, je pritožbeno sodišče v tem delu pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje glede odločitve o navedenem ni storilo nobene ob bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP) in da je na dejansko stanje, kot ga je sodišče prve stopnje opisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pravilno ugotovilo tudi materialno pravo. Posledično je utemeljeno zaključilo, da je tožnica upravičena tudi do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela za vtoževano obdobje in do obračuna ter izplačila nadomestila za neizrabljenih 6 dni letnega dopusta. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita tudi, da je o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločilo napačno. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica takoj po prejemu odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, umaknila del tožbe za izplačilo dela regresa, ki ga je tožnica prejela pri drugem delodajalcu, nakar je bilo v postopku individualnega delovnega spora tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodeno, je imelo sodišče prve stopnje v členu 154/3 ZPP podlago za odločitev, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti vse njene pravdne stroške (upoštevaje znižano vrednost spornega predmeta).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.